Narodni ponos in Slovenci, šport kot zrcalo nove slovenske samozavesti
Septembra 2017 je Sergio Tavčar, košarkarski strokovnjak, televizijski poročevalec (košarkarskih tekem), publicist, ob zmagi slovenskih košarkarjev na evropskem prvenstvu pripomnil, da so se slovenski športniki vendarle otresli občutka manjvrednosti in pogojenosti od nekdanjih narodov, s katerimi so bivali v skupni Jugoslaviji, pa tudi od ostalih, številnejših, pomembnejših evropskih in svetovnih. Obnašanje, oziroma odnos, ki so ga pokazali v tekmah proti renomiranim nasprotnikom, njegovo mnenje potrjujeta. Podobno razmišljanje, s katerim popolnoma soglašam, je izrazil letos 10. marca v Primorskem dnevniku, v kolumni, ki jo je naslovil “Bog daj, da smo se otresli hlapčevstva”. V njej govori o “spremembi v odnosu, ki ga imajo slovenski vrhunski športniki in tudi javno mnenje do športa in ciljev, ki jih skušajo doseči, odkar je Slovenija samostojna država”. Pa še to, da “je šport najbolj naravno in spontano zrcalo sprememb, ki se dogajajo v družbi”.
Da bi se morali enkrat za vselej razbremeniti odvisnosti od “južnih bratov”, je venomer trdil tudi pokojni kolega Jožko Šavli, profesor knjigovodstva na slovenskih višjih šolah v Gorici. Ta je sicer skušal dvigati ponos rojakov tudi s publikacijami, ki jih je izdajal skupno s pesnikom Matejem Borom in patrom Ivanom Tomažičem, o našem izvoru. Verjamem, da so bile njihove knjige, čeprav ne čisto brez znanstvene podlage, usmerjene v dviganje zavesti in ljubezni do domovine. Jožko Šavli je tudi malce za šalo, malce zares vsak dan ponavljal, da smo bili in da smo še vedno v primežu srbske udbomafije. Glede na dogajanje v Sloveniji od osamosvojitve dalje in glede na to, da do danes slovenska politika ni bila sposobna prerezati popkovine, ki jo veže na južne sosede, bi mu lahko pritrdili.
Bodisi Sergio Tavčar kot Jožko Šavli na svoj način trdita, da ponosno držo do slovenstva lahko pridobimo le, če dobro poznamo našo kulturno dediščino, jo sprejemamo in smo nanjo ponosni. Včasih, ko sem se jaz šolal, so nam hoteli vsiliti drugačno podobo Slovencev kot naroda hlapcev, kmetov in dekel, skratka kot manjvrednega naroda. Še zdaj se spominjam, kako so nas že od osnovne šole dalje pri pouku zgodovine šolski pedagogi informirali o tem, kar je takrat (in še v marsikaterem današnjem zgodovinskem učbeniku) trdilo uradno slovensko zgodovinopisje. Očitno je nekomu ustrezal za nas seveda ponižujoč podatek, da se v zgodovini predstavljamo kot nedržavotvoren narod, brez svoje države, brez višjih slojev prebivalstva, brez vojske, brez intelektualcev.
Lahko si predstavljamo, kakšne generacije mladih smo vzgojili, brez ponosa, brez zavesti, brez ljubezni do svojih prednikov. Tudi če bi bilo vse to res, pa ni, bi bilo tako prikazovanje naše preteklosti, s takimi termini skrajno neprimerno. Kateri veliki narod bi svojim mladim generacijam vcepljal take predstave o prednikih in vzgajal narod omahljivcev ali, če se izrazim po Cankarjevo, samih Petrov Klepcev. Tak negativen odnos do slovenstva se kaže tudi v poudarjanju negativnih lastnostih naroda, kot so prepirljivost, zavist, nevoščljivost, samomorilnost. Slovenci pa smo se od nekdaj odlikovali po poštenosti, delavnosti, discipliniranosti, inteligenci, lojalnosti; čas bi bil, da bi se vendarle zbližali in zagovarjali skupne interese, ne pa da smo 35 let po pridobljeni samostojnosti še vedno razdeljeni, premalo samozavestni in premalo ponosni na našo domovino.
Spominjam se, kako je februarja 2007 hrvaški predsednik Stjepan Mesić ostro in kritično odgovoril na neprijazne izjave italijanskega predsednika Giorgia Napolitana ob dnevu spomina na žrtve fojb (italijanski predsednik je takrat Slovane označil kot zločince). Mesić je Napolitanove besede ocenil kot poskus zgodovinskega revizionizma. Hrvaški predsednik je izrazil zgroženost nad kontekstom in tonom, ki ju je uporabil Napolitano, ter ju označil za “nesprejemljiva”. Trdil je, da so bile fojbe posledica fašizma in zločinov, ki so jih storili italijanski okupatorji v Jugoslaviji. Občudovanja vreden nastop, ki je takoj sprožil reakcijo italijanskih politikov, seveda posebno tistih z desne sredine. Ko bi le imela Slovenija takšne politike! Kot kaže, je še danes slovenska diplomacija v primežu nekdanje Kardeljeve politike vnaprejšnjih dobrososedskih odnosov. Slovenija bi morala kot zmagovalka v drugi svetovni vojni in udeleženka na mirovnih pogajanjih leta 1947 imeti drugačen pristop do zunanje politike. O kaki samozavestni drži naših politikov v odnosu s sosedami od same osamosvojitve dalje pa žal ne moremo govoriti.
Slovenski športniki bi zato lahko bili za zgled politikom zaradi povezovanja ljudi, timskega dela, narodnega ponosa in vrhunskih dosežkov. Za razliko od politike šport temelji na sodelovanju in jasni organiziranosti, kar prinaša uspehe, ki združujejo državljane. Zgledi, kot so Tadej Pogačar, Janja Garnbret, košarkarji, odbojkarji in nogometaši, kažejo, da trdo delo premaguje ego, samozavest in narodni ponos pa sta najpomembnejši “rekvizit” za enakovreden odnos do drugih, ne glede ali so ti predstavniki dvo-, deset- ali stomilijonskega naroda.
