Dve novi publikaciji Leva Detele

Eseji in prevod pesniške zbirke dvojezičnega ustvarjalca z Dunaja

Pri Kulturnem centru Maribor je pred kratkim z letnico 2025 izšla obširna zbirka esejev na Dunaju živečega dvojezičnega pisatelja Leva Detele. Na 204 straneh je v knjigi z naslovom Literarni kažipoti objavljenih petindvajset Detelovih razmišljanj o literarnih pojavih ter knjigah slovenskih in tujih avtoric in avtorjev, ki jih je avtor pripravil za različne znanstvene posvete, prireditve in revije. V uvodnem razmišljanju razpravlja o “esenci literature v evropski mreži večsmernosti in različnosti”, kar je slovenski povzetek njegovega nemškega referata na 75. kongresu mednarodnega PEN kluba 23. oktobra 2009 v Linzu. Tu med drugim zapiše: “Ko govorimo o nacionalnih literaturah in evropski kulturi, ne smemo pozabiti, da tvorijo nacionalne in regionalne tradicije esenco oziroma bistvo kulture, katere eksemplarična enotnost sestoji iz različnosti posameznih delov in iz istočasnega prizadevanja vseh teh delov k nekemu povezujočemu in bolj univerzalnemu cilju. Ozkosrčni nasprotniki drugih jezikov in kultur, zaradi katerih se baje počutijo ogrožene, uničujejo prav to, kar bi moralo biti najdragocenejše in najbolj evropsko v novi Evropi. S svojim radikalizmom uničujejo večsmerno in različno. Izpodkopavajo multikulturno mrežo in razvejenost, ki je nastala v dolgotrajnih zgodovinskih procesih in soodvisnostih, ki so tako značilne za naša območja.”

V knjigi je objavljenih več splošnih literarnoteoretičnih zapisov (npr. o strahu kot eni poglavitnih tem v literaturi 20. stoletja; o literarnem daimonu zapeljevanja; o problemu tujejezične metamorfoze). Avtor pojmuje slovensko kulturno dogajanje pod kodo “Tri Slovenije” kot nedeljive vezne člene skupne slovenske usode. Zato namenja zaradi velikokrat premajhnega zanimanja osrednjeslovenske javnosti posebno pozornost slovenski književnosti, ki nastaja v zamejstvu. Med drugim so v knjigi objavljena besedila o slovenskih koroških pisateljih Vincencu Gotthardtu ter njegovem romanu Na drugem koncu sveta o usihanju domačega jezika in kulture na avstrijskem Koroškem ter o dvojezičnem pisatelju Stefanu Feinigu in njegovi v nemščini napisani prozni knjigi Made in China o izkoriščanju delavcev v azijskih državah, ki tam izdelane produkte poceni prodajajo po potrošniško zasičenem Zahodu. Predstavljen je tudi roman Kamnik nemškega Korošca Felixa Kucherja o koroških slovenskih izseljencih v Argentini ter o v Argentino pobeglem ponemčenem koroškem nacistu slovenskega izvora, Kamniku, ki v Buenos Airesu deluje pod novim imenom Steiner. Roman je v slovenskem prevodu izdala celovška Mohorjeva založba. Poleg tega avtor v eseju Novi pogledi na literarno ustvarjanje koroških Slovenk in Slovencev poroča o večjezičnih povezovalnih pozicijah na koroškem literarnem področju, ki so jih leta 2021 Felix Oliver Kohl, Erwin Köstler, Andreas Leben in Dominik Srienc raziskali v publikaciji Überregional, mehrsprachig, vernetzt (Nadregionalno, večjezično, spletno).

V knjigi so objavljena tudi avtorjeva razmišljanja o tržaški oz. primorski slovenski literaturi, o Bartolovem romanu Alamut kot pomembnem dokumentu slovenske književnosti, o eksemplaričnem romanu Alojza Rebule V Sibilinem vetru in o nekaterih drugih pojavih v slovenski tržaški literaturi. Več prispevkov je namenjenih slovenski književnosti, ki je nastajala v izseljenstvu in zdomstvu ter bila velikokrat zamolčana (Problem diaspore v razmišljanjih slovenskih zdomskih intelektualcev; Mit izgubljenega kot problem izkoreninjenosti ob prilagoditvi novemu življenjskemu prostoru itd.). Dva prispevka obravnavata premalo znan literarni doprinos po drugi svetovni vojni v Združenih državah Amerike živečega Mirka Javornika in dela Igorja Šentjurca, ki je po pobegu v Nemčijo v letu 1953 pri nemških založbah in v revijah objavil vrsto uspešnih v nemškem jeziku napisanih romanov.

Detelova pozornost velja tudi slovenski književnosti v osrednji Sloveniji, kar dokumentirata eseja o Lojzetu Kovačiču in Rudiju Šeligu, še posebej pa esej o podobi slovenske ženske od konca Avstro-Ogrske skozi razburkano 20. stoletje do najnovejših let v literaturi Brede Smolnikar.

Predstavljena je tudi mednarodna literatura, na primer rusko-ameriški pisatelj Vladimir Nabokov in čar njegove večsmerne literarne kartografije v romanu Bledi ogenj ter roman Bohuslava Kokoschke, brata mednarodno znanega avstrijskega slikarja Oskarja, o zadnjih dnevih avstro-ogrske monarhije, ki je skozi stoletja krojila tudi usodo slovenskega človeka. Poseben prispevek je namenjen mednarodno znanemu praškemu nemško pišočemu pisatelju Franzu Kafki in recepciji njegovih del pri Slovencih.

V zadnjem odseku obsežne publikacije je predstavljenih 175 let dunajske univerzitetne slavistike z ustanoviteljem Franom Miklošičem, ki je vidno zaznamovala duhovno življenje predvsem v Srednji in Vzhodni Evropi, za nameček pa sledi še zapis o zgodovinskem romanu Tineta Goleža Več kot stoletje in pol o treh rodovih kranjsko-koroške rodbine Mubi, kar je nekakšna etnogeneza slovenskega naroda od leta 1753 do novih časov.

V spremni besedi pesnica in esejistka Tonja Jelen meni, da je Detelova esejistična knjiga kažipot proti številnim nesmislom in spregledanim posameznikom in posameznicam. Je opomin in metafora, da se je treba boriti za resnico.

Nedavno, februarja 2026, pa je v Zagrebu v knjižni obliki izšel še hrvaški prevod Detelove pesniške zbirke V vetru, ki so jo v slovenskem izvirniku objavili leta 2024 pri Kulturnem centru Maribor. Prevod je pod naslovom U vjetru pripravila Ksenija Premur, ki je pred tem za zagrebško založbo Naklada Lara v hrvaščino prevedla že kar sedem Detelovih pesniških zbirk. V novi zbirki sta objavljena tudi eseja Tonje Jelen in Vinka Ošlaka o Detelovem življenju in delu. Tonja Jelen v spremni besedi med drugim meni, da je to poezija, ki še vedno izhaja iz avtorjevega pregnanstva in upora, a je tudi poezija sredi nejasnih struktur današnjega časa. Vinko Ošlak pa zapiše, da pesnik “v garderobe Dunaja ni odložil ne svoje vere, ne svojega slovenstva /…/, temveč je tam zaživel razkošnejšo celoto vere, naroda in jezika, kakor bi to mogel v Ljubljani”.

Ksenija Premur je hrvaška pisateljica, urednica in prevajalka. V hrvaščino je v zadnjih dvajsetih letih prevedla vrsto slovenskih avtoric in avtorjev, med drugim dela Vitomila Zupana, Tomaža Šalamuna, Aleša Bergerja, Vinka Ošlaka, Milana Dekleve, Toma Virka, Nika Grafenauerja, Vida Snoja, Ane Pepelnik, Primoža Čučnika, Barbare Korun, Iztoka Osojnika, Ivana Dobnika, Fabjana Hafnerja, Janka Ferka in Milene Merlak Detela.