Simpozij o liturgični glasbi v Komelovi dediščini in pri sodobnih skladateljih

Na dan, ko se v Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel spominjajo rojstnega dne pokojnega ravnatelja prof. Silvana Kerševana (1941–2012), je goriška glasbena šola v sodelovanju z Arsateljejem in pod pokroviteljstvom ZSKP ob 150. obletnici rojstva skladatelja, organista, zborovodje in pedagoga Emila Komela (1875–1960) priredila simpozij o liturgični glasbi v Komelovi dediščini in pri sodobnih skladateljih. Komel, čigar lik je tesno povezan s Trgovskim domom, se je tako 21. februarja vrnil v Fabianijevo palačo na Verdijevem korzu, ki je v zadnjih letih zaživela kot pomembno mestno kulturno središče.

Po pozdravu ravnateljice SCGV Alessandre Schettino je srečanje uokviril moderator prof. Mirko Ferlan. Med drugim je poudaril, da je bil Komel v začetku 20. stoletja pomemben soustvarjalec glasbenega življenja v Gorici. Njegov opus je precej obširen; leta 2016 ga je ZCPZ Gorica zbral, uredil in objavil v treh knjigah. Po slogu je bil zvest romantični estetiki brez drznih avantgardnih poskusov, je še dejal Ferlan, “je pa vedno iskal kakšno zanimivost v vodenju vokalnih linij”.

Ivan Florjanc:

Zaslužni profesor na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, ki je pred časom zapisal, da je bil Komel – skupaj z Vinkom Vodopivcem in Lojzetom Bratužem – “član kulturne tigrovske trojke”, je v soboto slikovito opisal goriškega glasbenika in njegovo osebnost. Dejal je, da je bil Komel mil in zadržan človek, ki ni silil v ospredje. Večkrat je bil odrinjen in je ostajal na obrobju. Ni imel rad sporov in ni bil zamerljiv. Bil je zelo razgledan in obenem izjemno skromen. Bil je tesen prijatelj maestra C. A. Seghizzija, v njegovem krogu pa so bili tudi Lojze Bratuž, ki so ga fašisti zastrupili, ker je bil nevaren za totalitarne režime, Filip Terčelj, ki je imel težave z vsemi tremi totalitarizmi, in Ljubka Šorli, “čista duša”, v pesmih katere ni nobenega sovraštva. Ti ljudje so bili pravi gradniki civilizacije. “Nismo vsi Slovenci taki. Tudi niso vsi Italijani takšni, kakršni so bili fašisti tukaj. Vsi narodi imajo pravično porazdeljeno inteligentne ljudi in bedake, svetnike in kriminalce, pa še vse vmes.” Rodoljubje pomeni ljubezen do naroda, “nacionalist pa zlorablja svoj narod v lastne namene”. Komel je bil lahko prijatelj z vsemi, ker je bil rodoljub. “Njega in Seghizzija je družila ljubezen.” Komel je bil vešč skladatelj in odličen pianist; kompozicijsko se je izučil na Dunaju, nato pa v Rimu študiral pri slovitem muzikologu p. Angelu De Santiju. V času velikih sporov znotraj cerkvene glasbe je premogel globoko znanje. Predvsem pa je bil Komel pedagog; to delo je bilo njegovo najdragocenejše. Bil je učitelj Vodopivca ter Lojzeta in Pepija Bratuža. Vodopivec mu je pošiljal skladbe in ga prosil, naj jih korenito in brez strahu popravlja.

Časi so bili hudi. Komel je leta 1934 napisal Harmonijo, v načrtu je imel še učbenik o kontrapunktu in kompoziciji. Dva meseca po izidu je bila prva knjiga sežgana, ostalo je menda le deset izvodov. “Njegova glavna ‘harmonija’ je v njegovih študentih, ostala je zapisana v živih ljudeh.” Nimamo zapisov ne Sokrata ne Bude ne Kristusa, je dejal Florjanc. “Njihovi ‘zapisi’ so v ljudeh.” V času fašizma “so bili tu pravi ljudje na pravem mestu”, ki so vodili miren odpor. “Nobena ideologija jih ni ščitila, energijo so našli znotraj sebe.” Delovali so “z nenasilnim, čistim idealizmom in predanostjo ljudem, brez sovraštva do Italijanov”. Komelova pedagoška metoda je temeljila na majevtiki. Kot Sokrat je tudi on učencem z vprašanji pomagal, da so sami prišli do znanja, ki je že bilo v njih. Potegnil jih je v globino in vsakega privedel tja, do koder je bil zmožen priti. Niso mogli biti vsi genialci, “to, kar so bili, pa je oplemenitil”.

Marko Tavčar:

“Komel je bil del neke ekipe,” je začel časnikar in dolgoletni predsednik Zveze cerkvenih pevskih zborov Trst. Obudil je spomin na Zbor svečenikov sv. Pavla, stanovski forum primorskih duhovnikov, ki so se znašli v Kraljevini Italiji in so leta 1920 oživili to organizacijo, da bi usklajeno delovali pod vse hujšim pritiskom. Zraven so bili tudi glasbeniki, ki so razumeli, da bodo v najhujših časih slovenski jezik in petje lahko ohranjali le v cerkvi. Vodopivec je prevzel vlogo koordinatorja skupine, v kateri so bili med drugimi Venceslav Bele, Stanko Stanič in Filip Terčelj. Sodelovali so tudi laiki: brata Bratuž, Ivan Laharnar in cela vrsta mlajših. Izdajali so zbirke cerkvenih pesmi (npr. Svete pesmice, 1933), ki se uporabljajo še danes, za organiste in zborovodje pa so prirejali srečanja. Ko se je pritisk na slovenske organiste in pevce stopnjeval, so besedila prevajali v latinščino, “tako so ohranili vsaj slovensko melodijo”. Petje, ki ljudi nagovarja in povezuje, mora biti v maternem jeziku, je zatrdil Tavčar. Že Vodopivec je priporočal organistom, naj se odločajo tudi za zahtevnejše pesmi. Tudi danes, je še dodal časnikar, naši zbori pogosto odklanjajo pesmi, ki se jim na prvi pogled zdijo težke, in raje pojejo enostavnejše. Sicer pa organist, ko pride na kor, nikdar ne ve, koliko pevcev bo; šele glede na zasedbo se odloči, katere pesmi izbrati – ali ima pred sabo mešani ali ženski zbor in kako dobro je ta pripravljen. Literature ne manjka, ne iz tistih let ne iz kasnejšega časa.

ZCPZ iz Trsta, ustanovljena leta 1963, je povezala cerkvene zbore iz vse pokrajine; njen namen ni bil le izobraževanje, temveč tudi obeleževanje obletnic, organizacija koncertov – med katerimi so najbolj znani božični – ter skrb za razpise novega notnega gradiva. Že prvi razpis leta 1966 je nagovoril širok krog skladateljev, med njimi Staneta Maliča, Ubalda Vrabca in Pavleta Merkuja. Tako je nastala vrsta skladb, ki se redno pojejo. ZCPZ je leta 1970 v Bazovici priredila posvet, na katerem so sodelovali duhovniki, liturgiki, skladatelji in pesniki. Učinkovito so se odzvali na reforme drugega vatikanskega koncila glede liturgike in uporabe narodnih jezikov. Gradiva, ki je nastalo na Tržaškem in Goriškem, je veliko in je zbrano v več zbirkah.

Ivan Portelli:

Šolnik, organist, zborovodja in skladatelj, sicer predsednik goriškega Inštituta za družbeno in versko zgodovino (ISSR), je podčrtal pomen cecilijanstva, bogoslužnega gibanja, ki je v 19. stoletju pripomoglo k obnovi cerkvene glasbe. Začeli so se oblikovati organizirani župnijski zbori, kar je bil pravi verski in družbeni pojav. Pred tem so pri liturgijah sodelovali le trije ali štirje pevci, ki so odgovarjali mašniku. Evharistična daritev je tako postala dogodek, na katerem je Cerkev svojo duhovno lepoto prikazala tudi skozi glasbo. Najprej so peli moški in otroci, šele sčasoma so se pridružile ženske. Italijanska in slovenska stvarnost v naših krajih sta se v preteklosti spogledovali tako z nemškim kot z italijanskim svetom; slednjega je zaznamoval zlasti Lorenzo Perosi. Furlani so sledili bolj italijanskemu vzoru, Slovenci srednjeevropskemu. Cecilijino društvo, ustanovljeno v Gorici ob koncu 19. stoletja, je najprej povezovalo pripadnike obeh narodov, kasneje pa je vsak šel po svoje. Cerkev je iskala pot v javnost, nastale so javne pobožnosti in procesije. V tem duhu so delovali tudi Komel, Seghizzi, Vodopivec in drugi.

Seghizzi je bil v prvih desetletjih 20. stoletja ena ključnih osebnosti na Goriškem. Kot stolni kapelnik pod škofom Sedejem je postal referenčna točka za estetski glasbeni okus, ki se je oziral h gregorijanskemu koralu. Pisal je tudi posvetne skladbe; kot avtor sakralne glasbe pa je ohranjal posebno strogost, svetost in resnobnost. Leta 1913 je napisal mašo Missa Aquileiensis, v kateri je povzel melodije iz oglejske tradicije. Goriški stolni zbor je vodil do 30. let prejšnjega stoletja, nato ga je prevzel Vittorio Tognutti. V drugi polovici stoletja se je liturgična glasba v italijanskih cerkvah bistveno spremenila. Izgubila je svojo izvirno družbeno vlogo, po drugi strani pa so iz župnijskih zborov – zlasti v 60. in 80. letih – nastala zborovska društva, ki so spodbujala nastanek ne-liturgičnega, bolj koncertnega ali ljudskega repertoarja. Koncilska reforma je v liturgijo uvedla narodne jezike in spremenila stanje: prej je ljudstvo pri liturgiji le prisostvovalo, po koncilu pa je obhajalo sveto daritev skupaj z duhovnikom. To je privedlo do drugačnega pojmovanja Božjega ljudstva, hkrati pa je uvedba ljudskih jezikov prinesla določene prilagoditve. Sakralno petje kot Beseda, ki odzvanja, je postalo nepogrešljiv element liturgije.

“Tudi v naši škofiji smo se morali organizirati.” Na slovenski strani je bila prisotna bogatejša tradicija, iz katere je bilo mogoče črpati, medtem ko je bil položaj na italijanski strani bolj skop. Treba je bilo zasnovati nov repertoar, kar je privedlo tudi do nekaterih ponesrečenih poskusov, saj se je vprašanje primerne govorice izkazalo za ključno. Sakralno petje namreč temelji na drugačni estetiki. Pojavila se je nevarnost banalizacije; spevi so bili pogosto preveč poenostavljeni ali pa so zgolj “posnemali glasbo, ki jo poslušamo v supermarketih”. Danes ni več čutiti tiste prave teže, tiste specifične svetosti – in prav v tem tiči največji izziv pri ustvarjanju sodobne sakralne glasbe. Zato obstajajo zelo različni primeri: nekateri župnijski zbori vztrajajo po starem, drugi banalizirajo in uporabljajo govorico z vse revnejšim sakralnim značajem. “Naše liturgije izgubljajo smisel, mi sami jim ga s težavo dajemo.”

Roberto Brisotto:

Uveljavljeni skladatelj, pianist, organist in zadnjih deset let kapelnik v tržaški stolnici sv. Justa je najprej spregovoril o zgodovinski instituciji, ki jo vodi. Cappella Civica je nastala leta 1538 in neprekinjeno deluje vse do danes. Zanimivo je, da jo je ustanovila mestna občinska uprava. V 17. stoletju so to skupino sestavljali vokalni kvartet, instrumentalni kvartet in organist. S postavitvijo gledališča Verdi leta 1799 so v katedralo začeli prihajati profesionalni pevci, kar je spremenilo zvočni značaj sestava: ta se je po vokalni plati oblikoval bolj po vzoru opernega zbora kot pa zbora, ki ga običajno povezujemo z estetiko sakralne polifonije. “Eno je, če pevci v zboru pojejo skupaj, drugo, če pojejo istočasno,” je poudaril Brisotto, ki v stolnici orgla od leta 2008. Cappella Civica poje pri mašah z radijskim prenosom vse nedelje in praznike; vaje imajo dvakrat tedensko, zato ne gre za amatersko skupino.

Zaradi vsega tega je izkušnja zanj spodbudna – gre za dobro šolo organizacije. “Kot vernik to obveznost doživljam s posebnim pogledom. Včasih se čudim, kako se na petje pri liturgiji gleda kot na nekaj manj zahtevnega v primerjavi s petjem na koncertu. Medtem ko bi se ob zavedanju, da smo del stvarnosti z večstoletno zgodovino, moral poroditi občutek pripadnosti posebni eliti.”

Kot avtor liturgičnih del Brisotto piše pretežno za tržaški stolni zbor, priložnostno pa tudi za župnijske zbore. “Skladatelj mora biti najprej dober obrtnik, sposoben prilagajanja različnim situacijam.” Liturgični skladatelj mora biti ponižen, saj piše tako motete kot preproste odpeve za psalme. Brisotto obžaluje pomanjkanje zborovske kulture v Italiji. Pravi “kulturni šok” je doživel, ko je pri sv. Justu na slovenskem božičnem koncertu slišal, kako so prav vsi prisotni večglasno zapeli Sveto noč. Meni, da mora biti liturgična glasba drugačna od tiste izven cerkve: “Potreben je čut za skrivnost in presežnost. V cerkvi moramo dihati drugačen zrak, stopiti v drugačno razsežnost. Glasba lahko pri tem pomaga. Največji sovražnik je banalnost.”

Simpoziju je sledil koncert v goriški stolnici, o katerem pišemo v drugem članku (klikni in preberi).