Viki Grošelj je v Sežani predstavil kroniko Makaluja in svojo zavezano pomoč nepalskim prijateljem

Leto 1975 bo zagotovo zapisano z zlatimi črkami v zgodovini slovenskega alpinizma in himalajizma, saj so takrat slovenski alpinisti v okviru jugoslovanske odprave osvojili 8481 metrov visoki Makalu, peto najvišjo goro sveta. Na vrh gore se je takrat povzpelo kar sedem alpinistov, med njimi tudi Viki Grošelj, najmlajši v odpravi, ki je ob petdeseti obletnici tega prvenstvenega vzpona lansko leto izdal knjigo z naslovom Makalu, 8481 m, prvi slovenski osemtisočak in čas po njem. (Ob petdeseti obletnici prvega vzpona so lansko leto organizirali treking pod to goro, ki so se ga udeležili nekdanji še živeči protagonisti oziroma tisti, ki so bili še sposobni hoje). Knjigo je že nekajkrat predstavil, nazadnje v Kosovelovi knjižnici v Sežani pred desetimi dnevi. V knjigi Grošelj obuja spomine na daljni oktober leta 1975, ko smo Slovenci stopili na prvi več kot 8000 metrov visoki himalajski vrh. V mogočni 2500 metrov visoki južni steni Makaluja s(m)o preplezali novo prvenstveno smer, eno prvih v velikih stenah osemtisočakov. Uspeh na tej simbolični himalajski gori je Slovence postavil ob bok najbolj uspešnih narodov, ki so se in se še vedno ukvarjajo s himalajizmom in alpinizmom nasploh. V naslednjih letih je namreč ta uspeh sprožil pravi plaz vrhunskih dosežkov Slovencev v Himalaji in drugih najpomembnejših gorstvih našega planeta.

V knjigi, ki jo je Viki Grošelj predstavil izbrani publiki s številnimi fotografijami, lahko podoživimo, kaj se je dogajalo tisto jesen leta 1975 na poti v Nepal in nato med približevanjem gori, saj so bile pred petdesetimi leti povezave v tej lični državici še bolj problematične, kot so danes. V knjigi izvemo, kako so minevali tedni pod goro, kako so naskakovali vrh preko njene južne stene, kako so preživljali dneve in noči na njenem previharjenem vrhu in s katerimi težavami so se soočali. Viki Grošelj nam v drugem delu knjige še opiše, kako in kdaj so Slovenci v naslednjih desetletjih osvojili v Himalaji vseh štirinajst osemtisočakov in še vrsto drugih, nižjih, a vseeno pomembnih vrhov, kar je Slovenijo uvrstilo med svetovne plezalne velesile. V knjigi nam Grošelj poda še zgodovino alpinizma in osvajalnih podvigov v Himalaji, ki se je s pomočjo znanosti in tehnologije konkretiziralo šele v prvih desetletjih prejšnjega stoletja, s čimer so se možnosti za dostope na same vrhove bistveno povečale. Pripoveduje nam tudi, kako se je kot mladenič navdušil za gorništvo, kako je tudi svoj poklic in lastno eksistenco podredil temu udejstvovanju in kako se himalajizmu posveča z vso vnemo tudi danes.

Tudi na tokratnem predavanju je vzbudila veliko občudovanja Grošljeva informacija, da bo celoten izkupiček prodanih knjig namenil nepalskim potresencem in pa družini šerpe Ang Phuja, ki se je smrtno ponesrečil ob povratku z Everesta leta 1979, ko je bil udeleženec takrat še jugoslovanske, dejansko pa slovenske odprave, ki je prvič osvojila vrh sveta po prvenstveni smeri. S sredstvi, ki jih je zbral Grošelj s svojimi sodelavci, se je družina Ang Phuja postavila zopet na noge, sin Mingma je po študiju budizma pridobil naziv Gjelu Lama, vnukinji Ang Futi pa so omogočili nadaljevalni študij v Indiji.

Kot na vsakem svojem nastopu je Viki Grošelj tudi tokrat zaupal pozornemu občinstvu nekaj novih informacij, delil svoja spoznanja, svoja doživetja, svoj nauk, ki ga je izklesal v dolgih desetletjih gorniškega udejstvovanja. V globaliziranem sodobnem svetu, v vrvežu sodobnih večmilijonskih metropol predstavlja Nepal s svojim gorami in edinstvenimi ljudmi nekakšen beg v kolikor toliko neokrnjen svet, v katerem lahko vzpostavimo posebno obliko kontakta z vesoljnim stvarstvom, ki nam omogoča doživljanje resničnosti v svoji najintimnejši, najskrivnostnejši, absolutizirani obliki.