Ko beseda postane post

Papeža Frančiška smo mnogi cenili in spoštovali, nekateri pa so se bali njegovih besed, posebno duhovniki. In škofje. Ne vsakokrat, pač pa večkrat je v nagovorih, homilijah in spodbudah duhovnikom in škofom postregel s tematiko jezika. V duhu apostola Jakoba (primerjaj njegovo pismo Jak 3,1-18) je opozarjal, da je jezik majhen ud, ki lahko razplamti velik ogenj, tak, ki ne uniči premoženja, a človekovo dostojanstvo. Kolikokrat je prosil in podčrtal, naj bomo spoštljivi drug do drugega, ne pa obrekljivi in podpihovalci. Strogo je obsodil vsako vrsto natolcevanja, sumničenja in opravljanja v duhovniških vrstah, ki ne vodi v razčiščevanje resnice ter razsodbe storjenih napak in grehov, pač pa poglablja brezno ločitve in razprtij v duhovniških in tudi škofovskih vrstah.

Papežu Frančišku se je iztekla zemeljska pot, Oče ga je poklical k sebi. Ob prihodu novega pastirja na petrinski sedež so se številni oddahnili, ker so bili prepričani (in so še), da bo Leon XIV. prinesel novega (beri kar: starega) duha v Cerkev. A so se bridko zmotili, ker sedanji papež ne le hodi po stopinjah svojega predhodnika (pomislite samo na odnos z revnimi in revščino ter bogatimi in napuhnjenimi), ampak celo širi in poglablja njegovo misel. Če je papež Frančišek opozarjal zlasti duhovnike in škofe na uporabo jezika, je papež Leon postavil to tematiko, ta problem, v srce letošnje poslanice za postni čas. Poslanica pa ni namenjena le duhovnikom in škofom, pač pa vsem članom Cerkve. Tudi ne članom: tistim, ki imajo odprto srce in usmiljeno ljubezen do bližnjega.

V isti poslanici papež Leon pojasnjuje, da je postni čas obdobje tudi telesnega posta, materialnega in prehrambenega. Post obenem izpraznjuje in napolnjuje. Ko se odpovemo materialnim dobrinam (pa naj bo to hrana, pijača, zabava, uporaba različnih sredstev za uživanje in ugodje …), sočasno dajemo izpraznjenemu prostoru priložnost, da ga napolnijo duhovnost, spoštljivost, vrednote …

A v središče poslanice papež postavlja prav besedo: besedo in Besedo. Božja beseda je vir za vsako dobro in plemenito človeško besedo. V Svetem pismu nam pisatelji nudijo čudovite spodbude, kako naj uporabljamo in izgovarjamo besede. Take besede, ki nas bodo vodile od Očeta k bratom in sestram ter ne od bratov in sester k hudemu duhu. Brati, premišljevati in udejanjati napotke Božje besede je ena izmed temeljnih in bistvenih dejavnosti postnega časa. Kakor se otroci zgledujejo po odraslih in ponavljajo naše besede in geste, tako se odrasli zgledujemo po Božji besedi in ponavljamo njene besede in geste (ali vsaj naj bi bilo tako).

Božja beseda pa je prepojena s spoštovanjem do Boga in do bližnjega, zato papež Leon piše, da kdor ponotranji Božjo besedo, ne more uporabljati besed, ki so škodljive in poniževalne.

Kaj je torej postni čas? Samo uporaba vijoličaste barve med bogoslužjem in pomanjkanje aleluje? So to ribe na pepelnično sredo in veliki petek (dva “zapovedana” postna dneva v Cerkvi)? Je to zdržek od mesnih jedi ob petkih (v spoštljiv spomin na Kristusovo telo, ki je bilo križano za nas)? Je to odpoved slaščičarni, tobakarni, baru?

Papežev nasvet in predlog je jasen in točno opredeljen: letošnji postni čas posvetimo pozornosti, kako uporabljamo besede o drugih. Kako sodimo, obsojamo, opravljamo, obrekujemo.

Iz lastne izkušnje vem, kako lahko beseda “za hec” ali kot “vic” preplavi pogovore in šušljanje ter se po okolici, po vasi, po mestu, med sosedi, znanci in tudi neznanci od ust do ust širijo novice, ki nimajo podlage, ki so samo sad geometričnega pomnoževanja. In razbijajo zakone, družine in družbe.

“In Beseda je meso postala in se naselila med nami; in videli smo njeno slavo, slavo, ki jo ima od Očeta kot Edinorojeni, polna milosti in resnice.” (Jn 1,14) Naj postane tudi za nas postni čas priložnost, da postane naša beseda polna milosti in resnice.