“Izpod pepela se je rod slovenski kot feniks prebudil”

TRST Osrednja Prešernova proslava slovenske narodne skupnosti v Italiji, slavnostna govorka je bila Ilaria Bergnach

8. februar je za Slovence čisto poseben dan. To je praznik slovenske kulture, ki daje priložnost, da se ozremo na bogato dediščino, ki nas povezuje kot narod. Kultura v vseh svojih odtenkih in oblikah, od literature do slikarstva, raziskovanja in glasbe, živo pričuje o tem, kako skozi umetnost izražamo svojo identiteto. Glasba je letos na ta dan postala osrednja govorica kulture, ki ne pripoveduje le preteklosti, temveč jo oživlja v sedanjosti in v skupnem zvenu poveže posameznike v skupnost. Prav to je bila vezna nit letošnje osrednje Prešernove proslave slovenske narodne skupnosti v Italiji, ki jo vsako leto prirejata krovni organizaciji Slovenska kulturno-gospodarska zveza in Svet slovenskih organizacij. V sodelovanju z Glasbeno matico je letos potekala v nedeljo, 8. februarja, v Kulturnem domu v Trstu pod naslovom Grmada v pristanu. Pred nabito polno dvorano Kulturnega doma so številni ustvarjalci uprizorili istoimensko kantato za solo tenor, otroško-mladinski zbor, mešani zbor in simfonični orkester, ki jo je napisal maestro Patrick Quaggiato, verze je priredila Nina Pahor po noveli Borisa Pahorja.

Uvod v kulturni program proslave so kot običajno bile tri himne: slovenska, italijanska in evropska, ki jih je zaigral Simfonični orkester Glasbene matice pod taktirko dirigenta Quaggiata. Na oder so nato stopili Otroški pevski zbor Fran Venturini, zbor Jacobus Gallus, Mešani pevski zbor Lipa, Mešani pevski zbor Rdeča zvezda pa še tenorist Tomaž Grassi.

Orkester je poslušalce v kantato najprej pospremil z nežnimi toni, ki so se postopoma preoblikovali v mogočno in energično glasbeno ekspresijo. Glasba je med recitacijo in petjem prepletala melodije in harmonije na harmoničen in filmsko dramatičen način in tako poslušalca spremljala skozi zgodbo o grmadi v pristanu. To je pravzaprav pripoved o požigu Narodnega doma, ki je vsakemu posamezniku omogočila, da se čustveno poveže s tem zgodovinskim trenutkom. Doživetje je bilo globoko, osebno in nepozabno. Zima, ki je v verzih nastopila kot sovražnik, je ponazarjala težo trpljenja slovenskega naroda, ki je moral vztrajati v boju z nečloveškimi silami. A nato je prišla pomlad, simbol upanja in narodnega preporoda. Kantata je prinesla zgodbo o trpljenju, ki je izzvenela v obujeni moči, v vstajenju naroda, ki se je “izpod pepela kot feniks prebudil”. Glasba, ki jo je ustvaril Quaggiato, je to zgodbo odlično zaobjela, jo spremljala in podkrepila z vsakim tonom, vsakim prehodom. Zbor je zapel z neverjetno lepoto in čustveno globino, otroci pa so dodali poseben čar, ki je celotnemu dogodku podelil posebno in edinstveno doživetje. Tomaž Grassi je svoj solo izvedel z izjemno čistostjo in prepričljivostjo, maestro Quaggiato je brez napake usmerjal orkester, ustvaril pa je izjemen presežek, v katerem je vsaka nota pripovedovala svojo zgodbo. Izvedba kantate je bilo ne le glasbeno, temveč tudi duhovno doživetje, ki je občinstvo popolnoma prevzelo. Ob koncu je sledil dolg in glasen aplavz kot najlepše možno priznanje umetnosti in izjemnemu delu vseh ustvarjalcev.

Po uvodnem glasbenem delu je na oder stopil Danijel Malalan, ki je povezoval celoten večer. V začetnem nagovoru je izpostavil misel, da nas Prešernov dan vsako leto znova opominja, da kultura ni le odsev preteklosti, temveč živa moč, ki povezuje skupnost, gradi identiteto in odpira prostor svobodne misli. V imenu organizatorjev je spomnil, da večer poteka pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Italije Sergia Mattarelle in predsednice Republike Slovenije Nataše Pirc Musar, ki jo je na večeru zastopal soprog dr. Aleš Musar. Nato je bil čas za slavnostni govor, ki ga je letos podala mlada kulturna delavka Ilaria Bergnach. V njem se je govornica osredotočila na razmislek o tem, kako ohranjamo in negujemo našo kulturo v času hitrega tempa, in poudarila dejstvo, da so naše odločitve danes temelj prihodnosti. Začela je s premislekom o tem, kako hitimo skozi življenje in kako pogosto pozabimo na lepoto soustvarjanja, na to, kar je kakovostno in trajno, v nasprotju s sodobno željo po več in hitreje. Izpostavila je, da je treba v vsakem trenutku upočasniti tempo, se zavedati lastne odgovornosti in se osredotočiti na sedanjost s pogledom, uprtim v prihodnost. Sama, še mlada, a že polna izkušenj v kulturnem in družbenem življenju, je skozi osebno pot in številne odgovorne vloge izrazila globoko prepričanje v potencial slovenske skupnosti. Vendar pa je opozorila na to, da je preteklost pogosto preveč v ospredju in nas včasih drži ujete v stare vzorce, zaradi česar pozabljamo, da prihodnost ni nekaj, kar se zgodi samo od sebe, ampak je rezultat naših sedanjih odločitev in ukrepov. Poleg tega je kritično ocenila, da je včasih naš pogled na tradicijo in preteklost preveč statičen in dobeseden. Tradicija, je povedala, mora biti živ organizem, ki ga negujemo in ohranjamo, vendar hkrati prilagajamo potrebam sodobnega časa. Ne smemo zgolj občudovati pepela, ampak ohranjati ogenj in ga hraniti z novimi idejami, ki ustrezajo trenutnim potrebam in izzivom. Tradicija naj ne bo samo “to, kar smo vedno počeli”, ampak “to, kar lahko naredimo bolje”, je dodala. Ilaria Bergnach je v svojem govoru še posebej poudarila pomen izobraževanja in kulture kot temeljnih vrednot, ki se morata nenehno razvijati in prilagajati. Pri tem se je spraševala, ali bomo čez 20 let, v letu 2046, sposobni ustvariti trden sistem izobraževanja, ki bo poleg učnih vsebin ohranil tudi jezikovno in kulturno dediščino. Vztrajala je pri tem, da bo prihodnost naše skupnosti temeljila na tem, kako bomo danes izkoristili priložnosti, kot so vpis otrok v slovenske šole, ter kako bomo oblikovali mlade, da bodo čutili našo skupnost kot svojo. Poseben poudarek je dala tudi notranjim spremembam v naši družbeni dinamiki. Izzvala je z idejo, da se moramo znebiti delitev na “naše” in “njihove”, ki vse prepogosto vodijo v nesoglasja in konfliktne situacije. Namesto tega moramo sprejeti ideje, ki so dobre, ne glede na to, od kod prihajajo. Osredotočiti se moramo na funkcionalnost in sodelovanje, kjer se spoštujejo različni pogledi, vendar pa se vedno deluje za skupno dobro. Ta poziv k odprtosti in sodelovanju se odraža v njenih besedah, da je pomembno iskati rešitve, ne pa izgovore, saj je v ustvarjalnosti moč napredka. Za zaključek je Ilaria Bergnach poudarila, da je najlepša stvar v življenju to, da lahko ustvarjamo nekaj lepega in kakovostnega za naš narod in našo skupnost. Vse, kar počnemo, mora izhajati iz tega, da znotraj našega vsakdanjega delovanja vedno iščemo pot do vrhunskosti, ne glede na to, ali gre za prostovoljno delo, umetnost ali izobraževanje. Vse, kar počnemo, mora biti storjeno z ljubeznijo in predanostjo, saj samo tako lahko ustvarimo trajno lepoto in vrednost, ki nas bo povezovala skozi čas. Njeno sporočilo je bilo jasno: ne smemo čakati, da prihodnost pride sama, moramo jo soustvariti že danes, s premišljenimi odločitvami, s spoštovanjem do preteklosti in z drznostjo.

Pred zaključnim delom kulturnega dogodka so se organizatorji posebej poklonili tudi Miroslavu Košuti, ki nas je nedavno zapustil, a bosta njegovo delo in prispevek slovenski kulturi še dolgo živela v skupnem spominu. Proslava se je sklenila s podelitvijo priznanj, ki ju krovni organizaciji že več let podeljujeta kulturnim ustvarjalcem in družbeno-kulturnim delavcem. Predsednik SSO Walter Bandelj in predsednica SKGZ Nives Cossutta sta letošnji nagradi podelila Poljanki Dolhar in Vladimirju Klanjščku.

Poljanka Dolhar je kot predsednica Slovenskega kluba, novinarka, kulturna posrednica in soavtorica vodnika Kako lep je Trst odigrala pomembno vlogo pri ohranjanju in promociji slovenske kulture v Trstu. Njeno novinarsko delo je prepoznavno tako v Primorskem dnevniku kot v drugih slovenskih medijih, kjer kot avtorica in kolumnistka prinaša pomembne vsebine za naše skupnosti. Kot predsednica Slovenskega kluba je razumela mesto kot odprti oder, kjer se slovenska beseda, literatura in zgodovinski spomin srečujejo z večinskim in mednarodnim občinstvom. Z njenim angažmajem in predanostjo je slovenska kultura v Trstu postala ne le vidna, temveč tudi samoumevna v javnem prostoru, kar je pomemben dosežek, ki ga zaznamuje njena odprtost, prizadevanje in želja po povezovanju. Vladimir Klanjšček je priznani likovni ustvarjalec in dolgoletni pedagog, tesno povezan s svojo pokrajino. Kot vidni predstavnik likovne umetnosti Slovencev v Italiji je s svojim delom več desetletij neločljivo povezan z Goriškimi brdi, kot profesor likovne vzgoje je tudi poučeval na slovenskih srednjih šolah v Gorici. Njegov slikarski opus izhaja iz domače zemlje, gričev, vinogradov in Trsta ter preprostega vsakdanjega življenja, kjer skromni predmeti, zaznamovani s časom, postanejo del njegove umetniške govorice. Slikarstvo Vladimirja Klanjščka temelji na plastenju barve, toplih tonih in organski strukturi, ki ohranja prepoznavni utrip narave in življenja. Njegove slike niso le umetniške stvaritve, temveč notranji portreti spomina in doživetij, ki so prispevali k utrjevanju slovenske identitete skozi likovno umetnost.