Primož Sturman ob Kosovelovem letu: Po sledeh Srečka na Krasu

Pesnik Josip Osti mi je med enim tolikih obiskov pri njem pripovedoval, kako je po Sarajevu in Ljubljani za svoj novi dom izbral ravno Tomaj. Ni šlo za naključje. Nekega dne se je v svoji kosovelovski strasti znašel v vaški gostilni, kjer ga je prešinila misel, da bi rad stanoval nekje med šankom in vaškim pokopališčem, na katerem počiva vsa Kosovelova družina. Svojo željo je nato uresničil in se za več let ustalil nedaleč od vaškega jedra.

Malo za šalo in malo zares je znal tudi povedati, da je mali Srečko lulal po zemlji, na kateri sam obdeluje vrt, saj so Kosovelovi stanovali v vaški šoli nedaleč od tam. Da bi vas še dodatno uzavestila pesnikov lik, je leta 2014 poskrbel, da je na zidu svojega borjača postavil in odkril Kosovelov kip, ki vsako jutro in popoldne pozdravlja šolarje, ki tam mimo hodijo v hram učenosti in iz njega.

Takih in podobnih anekdot je na Krasu ogromno. Kljub temu, da je od Srečkove smrti minilo sto let, se še vedno najde kdo, ki zna o njem in njegovi družini povedati kako zanimivost. Domačinka, ki bo kmalu stara devetdeset in ki že dolgo živi v Dutovljah, mi je nekega dne zaupala, da sta bila njen tata in Srečko Kosovel ne samo letnika, ampak tudi prijatelja. Prav tako znajo v vasi povedati, da naj bi njegov znameniti Kons. 5 nastal, ko sta se vaščana, med katerima je bil eden doma pri Gabrščnih (Petelin Rogelja), pogovarjala o tem, da je treba pripeljati voz gnoja na določeno njivo.

Zanimivo je, kako je Kras, ta nekoč pusta pokrajina, kjer – z izjemo kalov – nikoli ni bilo površinskih voda, slovenski kulturi dal ogromno. Krajev, ki jih lahko postavimo na nacionalni zemljevid književnosti, je veliko. V Ponikvah se je rodil Ciril Zlobec, v Avberju sta živela Virgil Šček in Taras Kermauner, medtem ko se lahko Kopriva pohvali z Branko Jurca in Milkom Matičetovim.

Usoda je želela, da je pred dobrim poldrugim desetletjem ta del Krasa postal tudi moj dom. Ni šlo za načrt, temveč bolj za eksistencialno nujo.

Brje pri Koprivi ležijo v manjši kotlinici, zaselek pa je od sosednjih krajev mlajši, saj so vanj v času prodiranja Osmanskega cesarstva po Balkanu navzgor naseljevali

uskoške begunce iz Like. Nekoč so zato v vasi prevladovali priimki Gulič, Jurca in Novič. V primerjavi z ostalimi naselji, ki se nahajajo na gričih oz. manjših vzpetinah, so Brje v nezavidljivi zemljepisni legi. Zaradi kotanje, v kateri ležijo, so tam pozimi pogoste slane in neredkokdaj je v bližnji Koprivi v jutranjih urah temperatura višja za kar tri stopinje.

Na poti v vas je moč ugledati tomajski zvonik farne cerkve svetih Petra in Pavla, ki se nahaja na vrhu tamkajšnje vzpetine. Tomaj je – podobno kot Štanjel – nastal na sončni in pred burjo zavarovani strani griča, tako da je iz severne in severovzhodne smeri viden samo njen zvonik, pa še to le deloma, vse dokler se ne spustiš tako nizko, da ga vegetacija, s katero je porasel zemeljski relief, ne zakrije.

Brje so z asfaltnim trakom povezane le z bližnjo Koprivo, s katero jih druži pripadnost isti fari. Tudi v šolo, v kateri je danes dvorana vaške skupnosti, so vaščani nekoč zahajali tja. Povsod drugam pa je mogoče priti peš oz. s kolesom po gozdnih poteh, ki so danes veliko manj vzdrževane kot nekoč in zato precej bolj zaraščene.

Ena od teh vodi v Tomaj. Ne gre sicer za široko gozdno pot s smerokazi ali markacijami, ampak za splet klancev, ki jih od bližnjih parcel ločujejo suhozidovi iz kraškega apnenca. Pot je v začetku široka in preči manjšo rovno, kakor bi travniku rekli Kraševci. V jesenskem času je moč v njeni okolici naleteti na vse vrte gob, od dežnikaric do jurčkov in zaščitenih blagev, ki jim domačini pravijo žordane.

Nato se začne klanec viti in vzpenjati ter postaja vse ožji. Tu in tam je hoja precej zahtevna, saj so traktorske kolesnice ponekod tako globoke, da se v času po padavinah na poteh nabere veliko blata. V teh primerih je vse skupaj veliko bolje obiti po parcelah onkraj suhozidov.

V zadnjem času se zemljišča, ki so bila nedolgo nazaj zapuščena in ponekod tudi zaraščena, ponovno uporabljajo v kmetijske namene. Neredko je torej mogoče naleteti na prizor, ki so ga prav gotovo videle Srečkove oči v času njegovega kratkega življenja: popolnoma očiščena gozdna pot med suhozidoma, levo in desno pa popaseni travniki, na katerih postajajo konji, bolj poredkoma govedo.

V smeri Tomaja se pot še dodatno zoži, tako da po njej ni več mogoče niti z običajnim traktorjem, ampak le z ozko frezo. Tu in tam iz zidov rastejo rakle (jeseni), ponekod pa tudi gabri in hrasti. Borov je razmeroma malo, kljub temu da je bil Kras v času Habsburžanov pogozden prav s to tujerodno vrsto.

Po tako zaraščenem klancu je moč samo peš ali kvečjemu s kolesom, pa še to raje v jesenskem, zimskem ali spomladanskem času, ko drevje ni olistano, trava pa suha in polegla. Velikokrat si predstavljam, da je po zlizanih kamnih, po katerih danes stopajo izletniki ali vozijo kolesarji, morda hodil tudi pesnik sam.

Pot se začne znova širiti, ko smo se že dodobra približali Tomaju. Tu se namreč začnejo vse bolj pojavljati ne samo odkošene rovne, ampak tudi obdelane površine – njive ali vinogradi – in pašniki, na katerih goarijo koze.

Kmalu prispemo do razpotja, ki sicer ni posebej označeno. Če stopimo levo, bomo celoten tomajski grič obhodili po udobni in široki poti ter v vas prispeli na njenem vzhodnem robu, od koder se lahko mimo borjačev povzpnemo do farne cerkve svetih Petra in Pavla. Desna različica pa je nekoliko zahtevnejša. Čeprav se pot ne izgubi, se bomo morali precej bolj potruditi, saj se bomo prebijali čez zaraščene odseke, kjer bo treba odmikati veje, v poletnem času pa tudi sekati poganjke robide, ki nam silijo pred noge in oči.

Čisto pod vasjo se nahaja večji kal, ki mu ne poznam imena. Prve hiše bomo zagledali šele na slemenu. Od tu imamo na voljo dve poti. Prva, ki se cepi desno in gre naravnost navzdol, nas bo kmalu pripeljala do cerkve Matere Božje z značilnim zvonikom na jadro, kakršna sta v bližnjih Krepljah in Šmarjah. Od tam je do Kosovelove hiše, ki še diši po obnovi, zelo kratka pot.

Naravnost pa bomo stopali mimo turističnih kmetij in vinarjev ter prispeli v samo središče vasi, nedaleč od nekdaj Ostijeve hiše, nekako na pol poti med šankom vaške gostilne in grobom Kosovelovih na vaškem pokopališču.