Posrečena odrska priredba Kosmačeve Balade, druga premiera za abonente SSG
Druga premiera za letošnje abonente Slovenskega stalnega gledališča (SSG) v Trstu je bila odrska transpozicija kratkega romana Balada o trobenti in oblaku enega najznamenitejših primorskih pisateljev prejšnjega stoletja, Cirila Kosmača. Predstavo je v koprodukciji z Mini teatrom iz Ljubljane in Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) pripravila najmlajša generacija gledaliških ustvarjalcev na čelu z režiserjem Žigo Hrenom (1998), ki je s tem projektom magistriral. Predstava, ki so jo že pred dobrim letom dni premierno uprizorili v Mini teatru, je bila v Sloveniji zelo dobro sprejeta: uvrščena je bila v tekmovalni program tako letošnjega Tedna slovenske drame kot Borštnikovega srečanja, kjer je tudi prejela nagrado za poglobljen pristop h konceptu in izvedbi predstave po presoji žirije. Pomenljivo je, da je zdaj na voljo tudi obiskovalcem SSG-ja, v Trstu, ki je bilo Kosmačevo najljubše mesto.
Glede na odziv publike s petkove premiere bo Balada o trobenti in oblaku žela uspehe tudi na našem koncu: po skoraj tri ure trajajoči predstavi (vključno z odmorom) so igralce nagradili z dolgim in toplim aplavzom. V središču Kosmačeve pripovedi, ki ji je gledališka ekipa zvesto sledila, je pisatelj Peter Majcen. Pisat se odpravi na samotno kmetijo nekje na Dolenjskem, ker si želi ustvariti novelo o vojnem junaku, ostarelem kmetu Jerneju Temnikarju, ki sam potolče pet belogardistov in tako reši skupino ranjenih partizanov, za kar pa plača krvavo ceno. Med pisateljevanjem Majcna neprestano nadlegujeta gostitelja, ostareli kmet Črnilogar in njegova žena. Moti ga tudi zvok trobente, za katerega dolgo ne more razumeti, od kod prihaja, dokler med sprehodom ne naleti na ostarelega Blažiča z vnučkom, ki dedka vztrajno gnjavi, naj mu kar zaigra. Med svojim obiskom pri Blažičevi zidanici Majcen odkrije tragično zgodbo o starčevi družini, ki so ji nacifašisti med vojno požgali domačijo. Kosmačeva Balada ima torej več nivojev: okvirna zgodba pisatelja Majcna se ves čas prepleta z odlomki iz novele o Temnikarju, ki jo skuša napisati, obenem pa se postopoma začne razkrivati še Črnilogarjeva preteklost in njegova povezava z usodo Blažičev.
Vse omenjene like je upodobila četverica nadarjenih igralcev: Neža Dvorščak, Alja Krhin, Marko Rafolt in Jure Šimonka. Prehajanje med vlogami so uspešno prikazovali s preprostimi kostumskimi dodatki, izkazali pa so se tudi kot izvrstni pripovedovalci, saj Balado večinoma podajajo skozi izvirne Kosmačeve besede. Scenografija Karolíne Kotrbove je preprosta, a učinkovita: redke scenske elemente igralci izkoristijo za različne namene, na primer kockaste hišice, ki v enem prizoru predstavljajo osamele kmetije dolenjske pokrajine, kasneje pa jih Majcen uporabi kot pripomočke za “gradnjo” svoje povesti. Zelo učinkovita je tudi podoba kose, ki jo Črnilogar brusi za košnjo in ki v drugem delu predstave obvisi sredi odra kot zlovešča slutnja konca. Pomembno vlogo igra seveda tudi glasba: skladbo Majcnova pesem, otožno melodijo trobente, je napisal Lucas Carboni Kopše. V ozadju pa nad dogajanjem stalno bdi droben bel oblak.
Na predstavitvi nove izdaje Kosmačeve Balade, ki je teden pred tržaško premiero potekala ravno v Kulturnem domu, je Žiga Hren izjavil, da ga je ta knjižna predloga prevzela tudi zato, ker so se v času njegovega študija razvnele številne vojne. Zgodba o vojnih junaštvih in zlasti o posledicah, ki jih vojna pusti na navadnih ljudeh, je torej ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne še kako boleče aktualna. Ena od osrednjih tem Kosmačeve Balade pa je tudi pomen pisateljevanja oziroma, če razširimo, ustvarjanja na splošno. Čemu služi umetnost? Peter Majcen trdi, da o Temnikarju ne bi pisal, če ta ne bi umrl kot junak. Zaslepljen od svojega ustvarjalnega zanosa pa se ne zaveda pisateljske odgovornosti, ne zaveda se, kako povesti, ki si jih izmišljuje “iz glave”, učinkujejo na ljudi okrog njega, ki so take vojne zgodbe doživeli na lastni koži in za katere je sam prepričan, da notranjih bojev njegovega lika, Temnikarja, sploh ne morejo razumeti. Kot v gledališkem listu zapiše dramaturginja Iva Štefanija Slosar, “/z/a usodnimi odločitvami (ne)uresničenih junakov ostajajo živi ljudje, ki morajo živeti s posledicami teh odločitev”.
Balada o trobenti in oblaku je dovršena predstava, ki zelo dobro učinkuje na malem odru, saj igralki in igralca stopijo v intimen dialog s publiko, pripovedujejo ji zgodbe nekega drugega časa, v katerem pa se vendarle lahko prepoznamo tudi današnji ljudje. Je čudovit poklon Kosmačevemu mojstrstvu in obenem dokaz, da se najmlajša generacija, nad katero starejše vselej rade obupavajo, zna soočiti tudi z zahtevnimi predlogami, jih poglobljeno preučiti in poustvariti na svež, zanimiv in aktualen način.
