Žalna seja za Miroslava Košuto, v Trstu so se spomnili kriškega pesnika

V sredo, 11. februarja, so se v dvorani Kulturnega doma na Ulici Petronio v Trstu zbrali ljubitelji umetnosti, da bi se spomnili Miroslava Košute. Kriški pesnik, priljubljen med otroki in odraslimi, v zamejstvu in v domovini, je zapustil ta svet 2. februarja letos. Nanj se je spomnilo šest govornikov, ki so z njim sodelovali v različnih okoljih in kontekstih.

Začel je igralec Vladimir Jurc, ki se je spomnil zadnjega srečanja s svojim nekdanjim šefom, umetniškim vodjem Slovenskega stalnega gledališča. Stalno se je bojeval za obstoj SSG in kakovostne programe, vendar je Jurc priznal, da se je še raje kot z umetniškim vodjo pogovarjal s pesnikom Miroslavom Košuto. V prvi vlogi pa je bil “Učko”, kot so ga nekateri imenovali, kot oče povezane družine SSG.

Drugi se je pokojnega spomnil kulturnik Ace Mermolja. S Košuto se je nazadnje srečeval nekoliko manj, a veliko več, ko sta skupaj delala pri časopisu. Ko je postal Košuta ravnatelj SSG, pa sta se srečevala predvsem v okviru SKGZ in Založbe tržaškega tiska, pri katerih sta oba sodelovala. Košuto je občudoval, ker je obvladal dva jezika – slovničnega in življenjskega, kar je videti tudi v njegovih pesniških delih. Edini način, da ta njegova umetnost na zaide v pozabo, je, da nadaljujemo z branjem njegovih pesmi in tako obujamo spomin nanj.

Sledil je govor senatorke Tatjane Rojc, ki je Košuto spoznala še v dijaških letih, in sicer kot profesorja. Takrat se nista preveč razumela, vendar je s časom spoznala njegovo pesniško delo in zato mnenje o njem korenito spremenila. Izpostavila je njegove težke izkušnje, zatiranje med fašizmom, ki so na njegovo ustvarjanje in pogled na svet pomembno vplivale. Spomnila se je tudi Prešernove nagrade, ki jo je prejel leta 2011 in ob kateri je izjavil, da smo zamejci v varnem objemu domovine. Kljub trdemu življenju in stalnim bojem je vztrajal v težavah in tudi veliko naredil za skupnost Slovencev v Italiji.

Nadaljeval je novinar Sandor Tence, ki se je pokojnika spomnil kot sovaščan. V Križu so, kot v mnogih drugih vaseh, vsi nekako družinsko povezani in Miroslava Košuto so poznali res vsi. Rodil se je v težkih časih, ki jih je tudi sam občutil, saj je bil njegov oče takrat v internaciji, ker je pel v slovenskem zboru. Kot otrok je sodeloval pri običajnih vaških dejavnostih, kot je tunolov, kakor priča znana fotografija. Bil je tudi velik ljubitelj nogometa in navijač Triestine, ki jo je rad spremljal na starem stadionu Grezzar. Tudi ko se je preselil v Ljubljano, je z domačo vasjo ohranil trdne vezi in se tja pogosto vračal. Še posebno rad je sodeloval z otroki in prihajal v Osnovno šolo Alberta Sirka v Križu.

Naslednji se je Košute spomnil pisatelj Tone Partljič. Spomnil se je prejetja Prešernove nagrade v Ljubljani, ko je nagrajenec izpostavil, da je domovina ena in enotna, tako kot je govoril tudi Cankar tu, v Trstu. Partljič pa se zaveda, da Ljubljana žal ni nikoli povsem razumela Primorske v preteklosti in verjetno tudi danes ne razume težav, s katerimi se soočajo Slovenci v Italiji in na Koroškem. Poudaril je, da je tudi Miroslav Košuta med velikimi imeni slovenske književnosti, ki ga je treba postaviti na vidno mesto ob že priznanih zamejskih avtorjih, kot sta Pahor in Rebula. Košuta je namreč kraški pesnik visokega nivoja in je v tem smislu brat Iga Grudna in Srečka Kosovela.

Nazadnje se je Košuti poklonila še Nadia Roncelli. Spomnila se je, kako je začelo sodelovanje med Košuto in založbo Mladika, ki je v knjižni obliki objavila veliko njegovih pesniških del. Takrat je Marij Maver prosil Košuto za rokopise in v kratkem je izšla prva pesniška zbirka. Tako se je začelo sodelovanje, ki je trajalo kar 25 let. Pri Mladiki se ga spominjajo kot zanimivo osebo, ki je vedno delila kakšno svojo izkušnjo iz gledališča ali ljubljanskega radia. Pri založbi je našel tudi nove prijatelje, ki so bili odprti za nove ideje, nova sodelovanja, prav tako je tudi on bil vedno pripravljen sodelovati z vsemi.

Sledil je nastop ženske vokalne skupine Kriške ribice pod vodstvom Aljoše Saksida. Večer se je zaključil z videoposnetkom Miroslava Košuta, ki je prebral svojo pesem Pepel.

Prisotni so zapustili dvorano v tišini, s seboj v svet pa so ponesli spomin na tega velikana naše književnosti in hvaležnost, da smo lahko uživali ob njegovem ustvarjanju in delovanju.