Unikatni dnevi, ranjena človeškost in novo upanje
Mnogi izkoristijo predpraznične dni za sprehod po mestih in postanek pred izložbami, ker so praznovanje zamenjali za ugodje in trošenje. Za velikimi in razsvetljenimi šipami se muzajo raznorazni potrebni in nepotrebni predmeti, kakor na primer obutev in oblačila. Ni redkost, da najdemo, posebno v butičnih trgovinah, tale pripis ob novih krojih: unikat. Obleka, ki je edina na svetu, edina tako urezana in izdelana. Toda unikat niso samo kostumi in “gvanti”, unikati so tudi dnevi. Vsak je edinstven in neponovljiv, ne vrne se; zato pa je vreden, da ga doživimo v polnosti. In posebni so tudi časi, kakor letošnji adventni čas. Ne samo ker je letošnji (in ne lanski ali katerikoli!), pač pa ker nas je prijel za roko in nas vodi proti sklepu jubilejnega leta upanja 2025.
Na praznik Sv. družine ga bomo sklenili po katedralah, v krogu krajevnih Cerkva, na dan Gospodovega razglašenja pa bo tudi papež Leon XIV. zaprl še zadnja, sveta vrata v baziliki sv. Petra. In rekli bomo: “Tako se vse konča, kot se nekoč začne.” Se bo z njim končalo tudi upanje? Teološka krepost in človeška vrednota!?
Matere nimajo več solz, da bi objokovale svoje pobite otroke. Očetje nimajo več moči v rokah, da bi dvigali trupla mladoletnih družinskih članov. Bratje in sestre se čutijo opeharjeni, ker jim je bil vzet del lastnih korenin. In mi, gledalci in spremljevalci vojnih tragedij na južnem in severnem vzhodu, na afriških tleh, med južnoameriškimi prebivalci in drugod ostajamo kot vkopani, ker nimamo več besed in nam je zmanjkalo vzdihov in komentarjev ob prelivanju toliko krvi. Sicer pa … ni potrebno, da gremo v daljne kraje. Lahko se ozremo okrog sebe: Furlanija, Humin, Trst, Milje …, da ne omenim drugih italijanskih mest, ki so se vpisala na spisek krajev ženskomora, moškomora, otroškomora, staromora … Zbegala nas je novica o hladnokrvnem umoru moškega v Huminu, pretresla nas je smrt otroka v Miljah, osupne nas vsakdanje preštevanja smrtnih žrtev v Gazi, v Cisjordaniji, v Ukrajini, v Rusiji …
Ob vsem tem ne smemo povleči istih zaključkov in vreči vseh v isti koš. Uporabiti moramo sposobnost razlikovanja. So umori (in ti po številu daleč presegajo ostale), ki so sad trdega, sebičnega in slepega srca. “Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali. Prebivali boste v deželi, ki sem jo dal vašim očetom, in boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog. Vseh vaših nečistosti vas bom rešil.” (Ezk, 36,26-29) Upanje ostaja, tudi po jubilejnem letu!
To kamnito srce je danes skrito v prsnih koših mnogih voditeljev narodov, predsednikov držav, vladajočih strank. A tudi v srcih mnogih posameznikov, ki so svobodo zamenjali za avtokracijo, za samopotrditev in iščejo srečo po principu Machiavellijevega recepta. Njihove izbire in dejanja so vredni in še bolj potrebni najostrejše obsodbe.
Vendar so tudi take osebe, ki jim ni bil naklonjen genetski sistem in zmorejo le z veliko težavo razlikovati med dobrim in zlim, med pravilnim in nepravilnim, med pravo in napačno izbiro. Z znanstveno besedo jih označujemo kot psiholabilni ali psihopatični ali preprosto psihični bolnik. Gorica bo ostala zapisana v zgodovini tudi zaradi mesta kulture in potrpežljive gradnje novih iskrenih odnosov v mestu, ki leži tostran in onstran meje, a še bolj po zaslugah dr. Franca Basaglie, ki je v drugi polovici prejšnjega stoletja, prav v goriškem mestu, skušal dati pacientom takratne umobolnice novo in bolj človeško dostojanstvo. Z njegovim plemenitim delovanjem pa so se odprle nove problematike in novi scenariji, ki smo jih doživeli na lastni koži tudi v nekaterih goriških družinah. Bolnik, fizični in psihični, je oseba, ki potrebuje nego. Seveda je najlažje zakleniti “nevarnega” psihičnega bolnika, ki ima celo “ubijalske namene” v kletko in trikrat zavrteti ključ v ključavnici, a s tem ni rešena pravica njegovega človeškega dostojanstva. Basaglieva metoda je bila in je dobra, a tudi tvegana. Metoda ječe je dokončna in popolnoma omejujoča, a krši človekovo dostojanstvo. Obstaja tretja pot?
Tretja pot, po moji presoji, je spremljanje. Ta pot ni lahka. Hoditi dan za dnem ob boku z osebo, ki ji v zibelko ni bilo posuto zdravje duše, je zelo težko, utrudljivo in izčrpavajoče delo. A edina rešitev. Zavedati se, da tako prizadeta oseba ne more izbirati sama, ker njena duša ni svobodna, in ne more izbirati samostojno za druge, ker v njej ni naravnega ravnovesja, je dolžnost vsakega državljana: zdravnika, sodnika, socialnega delavca, pa tudi sorodnika, soseda in državljana. Tudi in še zlasti preko ustanov, zavodov, zbirnih centrov in domov.
Otrokova smrt v Miljah nas je osupnila in prizadela. Občani obmorskega mesta so to množično dokazali pri molitvi za pokojnega in pri njegovem pogrebu. Pokončnost ranjenega očeta nas je spodbudila, da z njim žalujemo dostojanstveno in brez ekstremov. Kaj pa otrokova mati? Po spletu je bila marsikdaj in marsikje tarča zelo direktnih in strupenih žolčnih napadov. Vendar, je res sama kriva za smrt nedolžnega sadu svojega telesa ali je njena psiha v njej dvignila roko?
“Bratje in sestre, kar koli je bilo napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi, oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje.” (Rim, 15,4)
