Župan Ziberna o Gorici po letu, ki je spremenilo mejo
Rodolfo Ziberna o politični in čustveni dediščini GO! 2025 in o viziji trajnega čezmejnega razvoja
Vletu, ko sta Gorica in Nova Gorica kot evropska prestolnica kulture stopili v središče pozornosti, se je na obeh straneh meje zvrstilo več kot dva tisoč dogodkov, končale številne prenove in vzpostavilo na stotine čezmejnih povezav. Ob iztekanju tega poglavja smo se pogovorili z županom Gorice, Rodolfom Ziberno, ki je od prvega dne eden ključnih nosilcev ideje o skupni evropski prihodnosti obeh mest.
Gospod župan, čaka nas le še nekaj dni do uradnega zaključka projekta GO! 2025. Kakšen političen in osebni vtis imate o skupnem doživetju Gorice in Nove Gorice kot evropske prestolnice kulture?
Enotne ocene ne morem podati, ker je vidikov več in so prav vsi pozitivni. Naj začnem s političnim pogledom. V Gorici sobivata dve skupnosti, ki sta si od pariškega sporazuma iz leta 1947 dolgo stali nasproti. Naj podam primer Trga Evrope – Transalpine, ki je letos gostil predsednike, ministre in druge visoke goste. Pred projektom GO! 2025 je bil ta prostor na italijanski strani le slepa ulica, na slovenski strani pa parkirišče ob železniški postaji, bil je prostor delitve, sedaj pa ima nov pomen. Največje politično zadovoljstvo, ki se je rodilo že ob kandidaturi, še pred zmago, je prav to, da smo uspeli prižgati luč, osvetliti temno območje medsebojnega nepoznavanja.
Seveda je slovenska jezikovna skupnost v Gorici ves čas vzdrževala živ stik z ljudmi in društvi v Novi Gorici, a, nasprotno, čez mejo ni italijanske jezikovne skupnosti, zato ni bilo resnične čezmejne sodelovalne dinamike. S kandidaturo in nazivom prestolnice kulture smo to spremenili, začeli smo z medsebojnim odkrivanjem. Spoznali smo, da skupaj zmoremo veliko več kot narazen. Še posebej me veseli, kako so majhni projekti GO! 2025, financirani prek programa Interreg Italija – Slovenija, združevali slovenske in italijanske ljudi. Skupno smo izvedli na stotine projektov, strukturiranih, zahtevnih za pripravo, pri katerih so sodelovali le zelo kredibilni partnerji. Pravo zadovoljstvo pa je, da smo sprožili nekaj, kar se ne bo ustavilo. Osebno sem mnenja, da smo enega najlepših trenutkov te zgodbe doživeli 8. februarja na goriškem Travniku, ki ga je preplavila množica ljudi in jezikov. To je dan, ki bo ostal v spominu zaradi neverjetnega vzdušja, ki smo ga delili Italijani, Slovenci in vsi tisti, ki so z nami praznovali. Druga pomembna plat je to, da sta Gorica in Nova Gorica končno vstopili v mednarodni turistični in kulturni krog – pomembne razstave, koncerti, turizem. Verjamem, da je kljub začetnemu skepticizmu številnih GO! 2025 delovala kot izjemen pospeševalnik tega, kar bi se po mojem mnenju sicer zgodilo, a morda čez deset ali dvajset let. Naša največja zmaga je, da smo postavili temelje nečemu, kar ima prihodnost, kar se ne bo končalo, ko bodo žarometi ugasnili.
Projekt je vključeval na tisoče ljudi in številne krajevne organizacije. Česa se je mesto najbolj veselilo in kaj bi si Goričani želeli videti v še večji meri?
Klikni in preberi pogovor v celotni v tiskani izdaji z dne 27. 11. 2025.
