Ko prepovedano postane svoboda
Knjigosnedki (22)
Že kot otrokom so nam bili veliko bolj všeč popolnoma navadni prepovedani predmeti, ki se jih nismo smeli dotikati, kot najbolj bleščeče in zanimive igrače. Košček čokolade ali pest čipsa, ki smo ju ukradli iz kuhinjske omare pozno ponoči, sta imela slajši okus kot takrat, ko smo ju smeli pojesti brez skrbi. Tudi v književnosti pogosto naletimo na podobno privlačnost: prepovedane knjige, ki so jih zaradi različnih razlogov umaknili s polic, so prav zaradi tega še bolj mikavne. Ampak kaj je pravzaprav tisto, kar naredi prepovedano tako privlačno?
Ko sem prvič vzela v roke knjigo italijansko-kubanske pisateljice Albe de Céspedes, nisem vedela, o čem govori in zakaj ima naslov ravno Prepovedani zvezek, a me je močno zamikala. Ugotovila sem, da je glavna junakinja Valeria približno štiridesetletna ženska, ki s svojim možem Michelejem in otrokoma Mirello ter Riccardom živi v predmestju Rima v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Odločitev, da neko nedeljo zjutraj, ko je šla v trafiko po cigarete za moža, kupi zvezek, ki ga ob nedeljah niti ne bi smeli prodajati, je bila na videz povsem naključna: Valeria sprva ni razmišljala o tem, da bi želela pisati dnevnik, a ko je v izložbi zagledala črne svetleče zvezke, na katere je kot dijakinja zapisovala svoje ime, se je odločila, da ga kupi. Prav njeno ime je bilo tisto, kar jo je gnalo k tej odločitvi. V vlogi žene in matere je namreč izgubila samo sebe do te mere, da je izgubila celo svoje ime: otroci in mož so jo klicali mama, za druge pa je bila le gospa Cossati. Želela si je, da bi ji vsaj nekdo rekel Valeria.
Med branjem sva se z Valerio skoraj spoprijateljili: čeprav nimava veliko skupnega in se v marsičem nisva strinjali, sem skozi njene dnevniške zapise sledila obdobju njenega življenja, v katerem mi je pripovedovala o vsem: odnosih, težavah, vsakodnevnih opravilih in strahovih. Odkrila sem, da je bilo zanjo pisanje dnevnika edini resnično zasebni prostor, ki pa ji je hkrati vzbujal tesnobo in strah, da bi jo kdo zalotil. Stanovanje, ki si ga je delila z družino, je bilo majhno in vsakodnevna utesnjenost jo je nenehno opominjala, da v njem pravzaprav ni imela kotička, ki bi bil samo njen. Sčasoma je ugotovila, da je popolnoma izgubila občutek zase, kot da sploh ne obstaja več zunaj vloge žene in matere. Zato je ob sobotah začela bežati v službo, ko je mislila, da tam ne bo nikogar, in sanjati o počitnicah z možem, ki bi jo morda za nekaj dni spomnile na to, kdo je bila nekoč.
Pisanje je Valerio prisililo, da se je soočila s sabo in z življenjem, ki je navzven delovalo urejeno in srečno, v resnici pa je temeljilo na nenehnem žrtvovanju in odpovedovanju. Mene pa na to, da sem razmislila o vseh možnostih, ki mi jih ponuja življenje v 21. stoletju in stvareh, ki se mi zdijo samoumevne, a so zelo pomembne. Prepovedani zvezek je namreč pripoved o tihem razkrajanju identitete znotraj družinskih in družbenih pričakovanj in pokaže, kako lahko odsotnost zasebnosti in prostora za osebno svobodo postopoma izniči posameznika.
