Zgledni odnosi
Poklicani smo, da živimo, ne drug brez drugega, nad drugimi ali proti drugim, temveč drug z drugim, za druge in v drugih. To pomeni sprejeti in soglasno pričevati lepoto evangelija, živeti vzajemno ljubezen do drugih tako, da z njimi delimo veselje in trpljenje, se učimo prositi odpuščanje in odpuščati in ugotavljati pod vodstvom pastirjev vrednost različnih karizem. Če povzamem, zaupana nam je naloga graditve cerkvenih skupnosti, da bodo vedno bolj kot družina, sposobna odsevati sijaj Trojice in evangelizirati, ne samo s besedami, temveč tudi z močjo ljubezni Boga, ki prebiva v nas”, je dejal sveti oče Frančišek v nedeljo, na morda najtežje doumljiv praznik Svete Trojice. Papež Frančišek je poudaril, da smo na svetu zato, “da živimo, ne drug brez drugega, nad drugimi ali proti drugim, temveč drug z drugim, za druge in v drugih”. In prav v tej luči lahko tudi vidimo njegovo zavzemanje za skupno dobro, njegovo zavzemanje, da bi v svetu bil sam najprej pričevalec te poklicanosti k zavezi življenja in seveda Kristusovega nauka.
Zato so nam vse polemike pred obiskom in po njem slovenskega predsednika vlade Mira Cerarja pri papežu, ki smo jim bili priča na Slovenskem, brezpredmetne, nepotrebne, če že ne škodljive, saj sta se slovenski predsednik vlade in sveti oče minuli petek, 29. maja, v Vatikanu pogovarjala tudi o tem, kako bi na Slovenskem prišli do prepotrebne narodne sprave. “Kot so sporočili iz tiskovnega urada Svetega sedeža, sta papež in slovenski premier v pogovorih tudi potrdila pripravljenost za nadaljevanje konstruktivnega dialoga o dvostranskih vprašanjih, ki zadevajo odnose med državo in Cerkvijo s posebnim poudarkom na procesu narodne sprave, človeških in verskih vrednotah in skupnem sodelovanju v dobro družbe in najrevnejših”, je poročala Slovenska tiskovna agencija, ki je še dodala, da je slovenski “premier v pogovoru s papežem tudi izrazil navdušenje nad nedavno razglašeno papeško bulo – dokumentom, ki daje večji poudarek tematiki usmiljenja in sprave”.
Včasih se nam res zdi, da znamo biti Slovenci bolj papeški od samega papeža, saj si ne moremo drugače razlagati neumestnih kritik, ki so pospremile obisk predsednika slovenske vlade Mira Cerarja k papežu na uradni obisk, pa naj gre za kritike Cerkvi že itak nikdar nenaklonjenih krogov kot tudi za tiste nedostojne kritike, ki so jih izrekli določeni predstavniki Cerkve. Papež Frančišek in vatikanska diplomacija samo nadaljujeta odlične odnose, ki jih je imel Sveti sedež s Slovenijo od same osamosvojitve naprej, saj je bil Vatikan med prvimi, ki je priznal samostojnost Republike Slovenije; pri papežu pa so bili doslej na uradnem obisku že številni slovenski predsedniki vlad: Lojze Peterle, Janez Janša, Anton Rop, Andrej Bajuk, Janez Drnovšek, pred dvema letoma pa tudi Alenka Bratušek. Ne pozabimo tudi dveh obiskov Janeza Pavla II. na Slovenskem. Premier Cerar je svetega očeta spet povabil v Slovenijo, sam pa je po srečanju dejal, da ima “sveti oče neverjeten spomin, saj se spominja imen vseh krajev in ljudi, s katerimi se je srečal pred leti na obisku Slovenije”.
Da ni šlo le za vljudnostno srečanje, govori tudi podatek, da se je premier Cerar “v Vatikanu sešel tudi z vatikanskim državnim tajnikom Pietrom Parolinom, s katerim sta izmenjala podrobnejša stališča o odnosih med Slovenijo in Svetim sedežem ter potrdila zavezo za nadaljnji dialog”. Kot so še sporočili iz kabineta premierja, sta izmenjala tudi poglede na migracijsko problematiko, s katero se sooča Evropa, ter govorila o zmožnostih Slovenije za sprejem beguncev.
Preberi tudi
