Župan Marko Pisani ob koncu svojega županskega mandata

Marko Pisani končuje svoj prvi županski mandat na čelu občine Repentabor. Še prej pa je bil pet let podžupan v upravi Aleksija Križmana. Volilni dogovori med stranko Slovenska skupnost in Demokratsko stranko, ki so pred petimi leti privedli do županovanja predstavnika stranke lipove vejice, so namreč prav na Repentabru pokazali pozitivne učinke, ki so perspektivno vplivali na razvoj področja in na dobrobit občanov. Vse kaže, da se bo naveza SSk-DS ponovila tudi ob tej volilni preizkušnji, čeprav so bila tokratna pogajanja bolj težavna od preteklih.

Ob iztekajočem se mandatu bi vas vprašali za obračun zadnjih petih let na čelu občine Repentabor.
O končnem obračunu se bodo vsekakor izrekli volivci. Zagotavljam vam, da je za menoj pet zelo razvejenih let. V sodelovanju s podžupanom Casimirom Cibijem in odbornikoma Roberto Škabar in Andrejem Škabarjem ter pristojnimi uradi smo udejanjili kar nekaj načrtov, ki smo jih določili v prejšnjem volilnem programu: dejansko smo njegove smernice izpeljali skoraj v celoti. Še zlasti sem zadovoljen, da smo udejanjili tiste projekte, ki so še najbolj namenjeni ljudem. Težko smo se držali naših načel v teh letih krize in prav zato je zadoščenje še večje, da smo bili sposobni stati ob strani občanom, ki so bili v težavah. Konkretno: obdržali smo nizke prispevke glede kvot za šolsko menzo, še vedno je storitev našega šolabusa brezplačna. V mejah naših pristojnosti in zmožnosti smo tudi količnik občinskega davka na nepremičnine obdržali na najnižji možni stopnji. Po drugi strani pa smo izpeljali investicije, ki zadevajo prostorski vidik občinskega ozemlja. Nedvomno je bila obnovitev vaškega 'placa' v Repnu največji arhitektonski poseg. Ne gre pozabiti na zamenjavo podov v šolskem poslopju in v vrtcu. Namestili smo ekološko ploščad na Fernetičih ter uredili Pot poetov in jusarsko Romarsko pot do Tabra. Na novo smo tlakovali nekatere občinske ceste, uredili avtobusna postajališča. To so posegi, ki jih oko lahko zaznava: svoje moči smo usmerili tudi v nadgradnjo nevidnega občinskega kolesja, ki pa še kako vpliva na vsakdan občanov.
Ali mislite na birokratski ustroj?
V določeni meri, a ne samo. V sodelovanju z ostalimi občinami smo dali novega zagona t. i. kraškemu vodovodu. Ob strani smo stali našim kulturnim in športnim društvom, tako da smo jim dajali najboljše možnosti delovanja. Ne skrivam dejstva, da so nekatere točke programa ostale na papirju: mislim na prometno ureditev na Fernetičih.
Zakaj ostajajo Fernetiči tak problem?
Naše pristojnosti so na tem območju omejene. Ureditev prometnega režima pripada podjetju Anas. Kljub temu smo storili mnogo več od tega, kar bi bili dolžni: s pomočjo pokrajine je prišlo do financiranja ureditve področja v višini 550 tisoč evrov, obenem smo pripravili tudi idejni načrt glede prometne ureditve, ki smo ga posredovali cestnemu podjetju: Anas mora sedaj poskrbeti za izdelavo izvršnega načrta in izvesti posledično tudi potrebna dela.
Zakaj se podjetje Anas ni še angažiralo?
To vprašanje je vredno milijon evrov. Vem le to, da je naša občinska uprava storila vse, kar je mogla!
V času volilne kampanje izpred petih let ste si želeli, da bi birokratski ustroj upravljanja temeljito poenostavili: ali je bilo to sploh mogoče?
Sposobni smo bili nekaterih birokratskih sprememb v upravljanju občine: najbolj pa me jezi, da ‘z vrha’ stvari čedalje komplicirajo, namesto da bi jih poenostavljali.
Na kaj oziroma na koga mislite?
Pomislimo le na ICU (Imposta comunale unica – Enotni občinski davek), normative in izvajanje katerega so se v zadnjih šestih mesecih spremenili najmanj štirikrat! Ponujam vam v razmislek še ta podatek: Ponosno lahko izjavim, da je bila naša občina krepostna tudi glede sprejemanja vsakoletnega proračuna, ki smo ga iz leta v leto določali že meseca decembra: tako smo lahko z januarjem že začeli delovati z jasnimi vsotami. No, v zadnjih dveh letih smo zaradi zamud, ki pripadajo vsekakor državi oziroma deželi, bili prisiljeni sprejemati bilanco krepko po novem letu. Razumljivo je, da ta časovni zamik ovira redno delovanje občine in jo prisili, da pristaja na sistem t. i. dvanajstink: to pomeni, da mora občina poslovati z dvanajstinko budgeta, ki ga je bila leto prej potrosila za iste dejavnosti. Na tak način je seveda onemogočeno vsakršno daljše ali pa celo srednjeročno načrtovanje.
Leta 2011 je na podlagi varčevalnega paketa občina Repentabor podobno kot ostale majhne občine tvegala ukinitev oziroma spojitev s sosednjo občino. Do tega ni prišlo, čeprav so varčevalni posegi s strani višjih upravnih enot pogojevali delovanje tudi krajevnih občin. Ali bi nam lahko kaj več povedali o tem?
Na srečo šteje naša občina manj kot 1000 prebivalcev, zaradi česar se nas režim t. i. spending rewiev ne tiče. Posredno pa ga še kako občutimo, saj se na nas odražajo problemi sosednjih uprav in ustanov (mislim na deželo in pokrajino), ki so ta pravila primorana spoštovati. Po drugi strani moram izpostaviti, da pritisk glede združevanja manjših ne pojenja. Temu načrtu ostro nasprotujemo iz več razlogov. Majhne občine so namreč dokazale, da lahko bolj smotrno upravljajo teritorij, saj imajo večji pregled nad dogajanjem na krajevnem območju. To pomeni, da učinkovitejše lahko ugodijo potrebam in zahtevam občanov. Ne gre pozabiti tudi, da je že dolgo, odkar je z ostalimi občinami steklo sodelovanje v smeri združevanja nekaterih storitev: z občino Zgonik in Devin-Nabežina smo že svojčas sklenili konvencije za servis šolabusa in šolskih menz, tehničnega urada in socialnih služb ter komisije za okolje (to sinergijo nam omogoča sodelovanje pri združenju Morje-Kras). Racionalizacija pogojuje naše delovanje že vrsto let. Prav v teh dneh podpisujemo z občino Dolina sporazum glede informacijske podlage, ki jo uporabljamo pri našem delu. Marsikaj lahko še izboljšamo: rad poudarjam, da moramo v sedanjih racionalizacijskih okoliščinah zasledovati dinamični režim upravljanja, kar pomeni, da se ne smemo zadovoljiti z že doseženimi rezultati, temveč se moramo glede na sunkovite normativne spremembe čim bolj učinkovito prilagajati novim upravnim okoliščinam in zahtevam občanov.
V čem se je zlasti z osebnega vidika razlikovala vaša županska izkušnja zadnjih petih let od prejšnjega mandatnega obdobja, ko ste bili v občini podžupan tedanjega prvega moža Križmana?
Razlika je velika. V desetih letih je prišlo do ogromnega preobrata, ki ga ni pogojevala zgolj gospodarsko finančna kriza. Nekoč je bilo mogoče načrtovati prihodnost občine in snovati strategije, ki bi lahko nekega dne postale otipljive: danes pravzaprav rešujemo le situacijo tako, da ‘mašimo luknje’. Nikakor pa se ne vdajamo malodušju, saj se tudi v takih okoliščinah držimo lestvice prioritet, ki jih ob finančnih sredstvih poskušamo izpeljati. Omenil bi tudi črpanje evropskih prispevkov, ki so postali pomemben vir dotacij tudi v proračunu občinskih uprav. Zgodi pa se, da postaja koristenje teh sredstev vedno težje prav zaradi birokratskega kolesja: to je – kot že omenjeno – zapleteno do mere, da se določenim evroprojektom celo odpovedujemo.
Dodal bi še, da so se v teh letih spremenile tudi pristojnosti občin, ki jim centralna oblast nalaga vedno več zadolžitev. Glede na dejstvo, da ostaja zaposlovanje novega osebja vse težje, se količina obveznosti čedalje kopiči na ramenih že itak skromnega števila uslužbencev naših uradov.
Kako so se v tem desetletnem razdobju spremenile potrebe občinskega področja?
Povečale so se potrebe nekaterih občanov prav zaradi gospodarske krize. V primerjavi s situacijo izpred nekaj let opažamo, da veliko več družin oziroma gospodinjstev vlaga prošnje za finančne olajšave in vsestransko pomoč.
‘Politični dogovor med SSk in DS se je izkazal za pravilnega tudi zato, ker so ga naši občani v času docela sprejeli in se prepričali, da je ta složnost pripomogla k udejanjanju njihovih pičakovanj. Sporazum se je torej obrestoval do tolikšne mere, da ni bilo sploh dvoma o njegovi ponovitvi na tokratnih občinskih volitvah’.
S temi besedami ste v intervjuju za naš tednik, objavljenem 28. maja 2009, opredelili tvoren dialog med osrednjima političnima strankama na območju občine Repentabor. Kaže vendar, da je v tokratni volilni preizkušnji ta naveza pod vprašanjem. Ali je to res? Kako si razlagate to stanje?

Ko smo pred desetimi leti s tedanjim županskim kandidatom Aleksijem Križmanom sklenili volilni dogovor o sodelovanju, nismo vedeli, ali se bo ta politična naveza v prihodnje obrestovala: upali smo, da smo krenili v pravo smer. Danes lahko potrdim, da boljše poteze takrat nismo mogli storiti! Tega so se v desetih letih zavedali sami občani. Prepričan sem, da mora politika zasledovati take poti, ki vodijo k skupnim ciljem. Le tako je mogoče upravljati določeno enoto, naj bo to večja ali manjša občina. Prav zato smo pred petimi leti isti dogovor potrdili in s podžupanom Casimirom Cibijem sem v iztekajoči se mandatni dobi odlično sodeloval. Prav zato sem s svoje strani že pred časom izrazil pripravljenost, da bi dogovor z DS obnovili tudi tokrat.
Kako vplivajo zapleti in razpleti med SSk in DS v občini Repentabor v ravnotežju odnosov med SSk in DS na pokrajinski ravni v vidiku prihodnjih upravnih volitev?
Navezujem se na to, kar sem rekel prej. Ne razumem političnih dinamik, ki vodijo stran od zasledovanja skupnih ciljev v dobrobit občanov. Prepričan sem zato, da bi morala tajništva strank bolj prisluhniti dejavnikom, ki so aktivni na območju in so bili izvoljeni, da določeno področje upravljajo. Razumem, da je lahko politika podvržena dogovarjanju in kompromisom, težje pa sprejemam pomanjkanje zdrave pameti. Sprašujem se, zakaj ne bi SSk in Demokratska stranka sodelovali na vseh upravnih nivojih, ko že sodelujeta na ravni dežele in pokrajine. Verjamem zato, da bi lahko tudi v Zgoniku storili korak naprej v medsebojnih odnosih. Res je vsekakor, da mora vsaka politična naveza dozoreti v času: sodelovanje v občinah Repentabor in Dolina ima za sabo dolgo pot. V Zgoniku tega postopka ni bilo. Nekje pa je vendar treba začeti …
V čem se bo tokratni volilni program vaše liste razlikoval od programa izpred petih let?
Še bolj bomo poudarili pomen naše vsestranske avtonomije in upravne samostojnosti. To bomo dosegli le, če bomo dokazali, da je naše upravljanje uspešnejše kot upravljanje večjih občin. Jasno moramo imeti pred seboj prepričanje, da bomo v primeru nastanka mestne ali metropolitanske občine (zamisel katere ni še dokončno tonila v pozabo!) postali obrobje obrobja. Iskati moramo način, da bomo našim občanom ponudili najboljše usluge z najmanjšim trošenjem finančnih sredstev in z najnižje mogočim občinskim davčnim pritiskom.
Zakaj bi vam morali občani ponovno zaupati svoj glas za nov mandat?
Zato, ker smo v teh letih dokazali, česa smo bili zmožni doseči ravno na podlagi dogovarjanja. V ta dialoški trenutek uvrščam tudi predloge in konstruktivne kritike občanov. Pravšnje upravljanje občine v teh letih je bil sad angažmaja različnih dejavnikov: dobro bi bilo, ko bi se ta sinergija nadaljevala tudi v prihodnji zakonodajni dobi. Pa še čisto osebno: pred petimi leti sem sprejel kandidaturo zato, ker sem se čutil dolžnega povrniti področju, kateremu pripadam, del vsega dobrega, ki sem ga bil v vseh letih prej neposredno deležen. To prepričanje me bo vodilo tudi pri tokratni volilni preizkušnji.
Kako mislite, da bi se vaša politična pot lahko nadaljevala v prihodnje: morda na deželni ravni?
Trenutno sem z vsemi močmi zatopljen v prihodnje občinske volitve in o tako oddaljeni prihodnosti sploh ne razmišljam. Prepričan pa sem, da je v življenju pomembno izrabiti izkušnje, tudi na političnem in upravnem področju, ki si jih je človek predhodno nabral. Ponavljam pa, da je vsaka hipoteza glede mojih prihodnjih izzivov prerana.
IG

Prepričan sem, da mora politika zasledovati take poti, ki vodijo k skupnim ciljem

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme