Življenje s knjigo, ustvarjalnost, pogum in pozitiven življenjski naboj

Edvina Novak se je rodila v Dekanih pri Kopru v družini Vilka Gregoriča in matere Marije, roj. Furlanič. Po končani gimnaziji se je vpisala na romanistiko na ljubljanski univerzi in se posvetila študiju jezikov, francoščine in italijanščine. Z Andrejem Novakom, časnikarjem in diplomatom ter avtorjem prve slovenske knjige o poljskem papežu Wojtyli, sta si ustvarila družino, v kateri sta se jima rodila sin Luka in hčerka Veronika. Zaradi službenih dolžnosti moža, ki je bil najprej dopisnik Dela iz Pariza in Rima, nato še v diplomatski službi v Strasbourgu, je družina preživela v tujini okrog dvanajst let. Po vrnitvi v Ljubljano je Edvina, po hudem udarcu ob prerani smrti moža v njegovih najlepših življenjskih letih, zbrala poslednjo moč v sebi, usmerila pogled naprej in ustvarila ugledno zasebno družinsko založbo in v najboljših letih založbe kar 4 knjigarne VALE NOVAK (V-eronika, A-ndrej, L-uka, E-dvina). Najpomembnejša je bila na zelo prometni Wolfovi ulici v Ljubljani, ki je uspešno delovala polnih dvajset let, nato so jo ob veliki ekonomski krizi (2012) zaprli. Nekaj let zatem pa se je sin Luka z ženo Valentino odločil, da bo nadaljeval družinsko tradicijo, ter je odprl lastno založbo Totaliteta in tako družina še vedno živi s knjigo.
Edvina, pozdravljena! Zadnje čase te pogosto videvamo v Dekanih, na domu tvoje matere, v prelepem zaselku Miši ob Rižani.
Ko prihajam iz Ljubljane v Dekane, zavijem z avtoceste na Črni Kal in se vedno zagledam v Rižansko dolino, ki se mi zdi kot nekakšna biblijska dolina, in vedno se bojim, da je ne bi doba globalnega prevozništva še bolj okrnila. Kratka reka Rižana ji daje življenje. Ko sem bila otrok, smo jo lahko pili, čisto, bistro, gor na Oblakovcu. Zdaj tja zahajajo, med drugimi, tudi odvisniki od droge. Včasih jih ponoči, ko se hrupno vračajo, kot kaka vešča, podim. Rižana za mojo hišo, to je moje pribežališče … Včasih so žene iz vasi hodile splakovat perilo v Rižano na kamnita perila. Ko so odhajale, so pozdravile Rižano takole: “Zbogom voda Jordana, ki si krstila Jezusa in svetga Ivana”. To mi je povedala Marija Čukca, ki je od svojega sedmega leta prala “nad čebrom in v Rižani”. Kdo se še tega spomni …
Ali lahko bralcem poveš kak svoj močnejši vtis iz življenja v tujini? Nekje si dejala, da “postaneš doma drug človek”. Kaj ti pomeni tvoj rojstni kraj?
Ja, doma v Sloveniji postanem drug človek. To sem rekla v zvezi s tujino, kjer sem preživela leta, ko je bil moj mož tam dopisnik in veleposlanik. Vendar sem kot romanist z veseljem preživela nekaj let v Parizu, Rimu in Strasbourgu, kjer sem med drugim izpolnila svoje znanje jezikov. Zlasti Pariz mi je ostal v srcu. Ko je gorela Notre-Dame, se mi je zdelo, da gori Evropa, da gori naša civilizacija. Le kako moremo to dopustiti!? Sicer pa hvala Bogu, nisem šla za vedno v tujino. Doma sem neizpodbitno optimist v vsaki situaciji, v tujini pa so me pogosto obhajale težke misli. Domotožje je bilo veliko. Ne morem se sprijazniti s tem, kako naši mladi ljudje, in to najboljši umi (ki jih še kako potrebujemo doma), odhajajo brez velikih pomislekov v tujino. Danes se ne smemo sprenevedati, češ da gredo s trebuhom za kruhom, kot v hudih časih. Ne, gredo iz težnje današnje civilizacije, ki je kopičenje in kopičenje za vsako ceno!? Toda v tujini si vedno tujec v tuji deželi.
Iz tvoje življenjske drže sklepamo, da te kruta, prerana izguba moža ni strla. Saj smo lahko v nekem intervjuju na spletu prebrali, “da Edvina Novak zlepa ne obupa in ve, da mora naprej”. Ali nam lahko kaj več poveš najprej o svojem velikem in tveganem založniškem in knjigotrškem podvigu? So morda za uspeh v založništvu potrebni kaka posebna znanja ali sposobnosti?
Ja, kako zlahka smo v začetku devetdesetih odpirali lastna podjetja! Jaz sem bila takrat urednica priročnikov, zaljubljena v svoj poklic, v knjige, za sabo sem imela že dolgo kilometrino. Mislila sem si, poskusim, saj tako ali tako imam Andreja, ki je za našo družino steber; v primeru, da ne bi šlo … Miren in razsoden mož me je pri tem podpiral, ni pa sodeloval. Dejal je: “Gregorič (tako me je imenoval, najbrž zaradi pesjanske samosvojosti), ti imaš v genih biznis po Dicerjih, jaz pa nisem za to. Toda, žal, čez nekaj let ga ni bilo več, nikoli več, med nami … In morala sem sama naprej. Vse vdove sveta vedo, da to ni lahko.
Začela sem s kuharskimi knjigami in koristnimi priročniki, kar sem zelo dobro poznala. Kajti, da, za uspeh založništva je potrebno temeljito poznavanje stroke, to je nekega specifičnega segmenta, pa svojega jezika in pa procesa priprave knjige. Poleg tega moraš imeti še poslovno žilico in kasneje, kar je izjemno pomembno, zelo dobre sodelavce. Delala sem najprej popolnoma sama v svoji založbi: od rokopisa do razpošiljanja pravkar izdane knjige po knjigarnah. Konec tedna sem hodila iz Ljubljane v Dekane, kjer sem se o težavah posvetovala z očetom. Po končanem študiju iz primerjalne književnosti se mi je pridružil sin Luka, založništvu smo zdaj dodali še prevode sodobnih uspešnih romanov in odprli prvo knjigarno na Wolfovi, v centru Ljubljane, pogumno smo odpirali knjigarne še drugod, v najboljših časih smo jih imeli kar štiri, eno tudi v Kranju. Postali smo močna in razpoznavna slovenska založba. Knjigarne je vodila hči Veronika, ki je kasneje po zaprtju založbe odšla na popolnoma drugačno delovno področje. Lukova žena Valentina je bila vodja marketinga. Štirinadstropna “Trgovina s konceptom” na Židovski stezi, v kateri so bili velika knjigarna, restavracija, kavarna in butik, je bila kot ognjemet, ki pa je hitro ugasnil. Prišla je gospodarska kriza, takrat bi bilo bolje, če bi bili majhni in seveda brez kreditov … Založništvo in knjigarne smo zaprli, jaz sem šla v pokoj, otroci pa v nove sanje in skrbi. V moji duši je ostala nostalgija. Ne pa žalost.
Vaši družinski podvigi govorijo o vitalnosti, raziskovalnem nemiru, pogumu in pozitivnem življenjskem naboju. V nekem pogovoru si dejala, “da je v vas iskrica” in da niste kar tako in “da naj nas Bog varuje brezciljnosti”! Bi lahko k temu še kaj dodala?
Ciljev imam še vedno zelo, zelo veliko, koliko časa pred seboj, da jih uresničim, zdaj v jeseni življenja, kot si dejal, pa kdo ve …
Iz medijev lahko izvemo, da se, zlasti na jesen življenja, kar intenzivno ukvarjaš tudi s slikarstvom. Kaj ti to pomeni in kako zmoreš vse to?
Zmorem, ker je bilo slikarstvo vedno moj konjiček in me zdaj od vsega najbolj veseli. Rada bi slikala abstraktne slike. Seveda, tako kot vsi penzionisti, nimam nikoli časa. Ja, vzamem pa si ga za vnuke, če ga le oni hočejo deliti z mano. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

Piše Milan Gregorič: Pogovor / Edvina Novak

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme