“Živeti pomeni začeti”
Pred dnevi me je prijatelj Samo vprašal, ob morju sva čakala najine sinove, ki so jadrali v Sesljanskem zalivu, če nimam tudi sam občutka, da naša slovenska narodna skupnost v Italiji ne deluje več kot skupnost, vsaj taka skupnost ni več, kot sva je bila midva deležna pred desetletji, še pred nekaj leti. Nobene nostalgije po “dobrih starih časih” ni bilo v tem vprašanju, le bistra, a tudi bridka ugotovitev, pravzaprav vprašanje, zakaj je tako, kot je, ko smo kot posamezniki sredi neke skupnosti, a se sami ne čutimo več del nje. Nekaj nam vsem manjka, na očeh vseh je, da ne delujemo več kot skupnost, ne v dobrem in ne v slabem.
Samova prijazna žena Erika je bila z nama, eden tistih srečnih popoldnevov ob morju je bil, ko se poletje prevesi v jesen in se ti zdi, da je čas obstal, ne preveč vroče ni bilo in ne preveč hladno, blagega morskega vetriča ravno dovolj, da so naši otroci jadrali, opazovali smo jih, kako so kot račke za materjo raco, strumno in v dolgi, urejeni vrsti pluli iz sesljanskega portiča za čolnom potrpežljivega trenerja jadralnega kluba Čupa, Matije, na odprto morje.
Turisti so se v tem času že porazgubili, mi trije smo sedeli na pomolu in zrli v obzorje, ki se je izgubljalo za mirnim morjem.
Morje je dihalo svoje večno življenje v nas.
“Poglejta, kako je s tem, sam to doživljam kot veliko stisko tudi na poklicnem področju, po eni strani se zavedam tega, kar si sedaj ti Samo povedal, tudi zato pišem rubriko Kaj sploh počnem tukaj?, kjer redno stavim svoje pomisleke o smiselnosti lastnega in drugih početja v naši sedanji družbi na prvo mesto, po drugi strani pa se borim proti tisti pogubni avtocenzuri, ki je je pri našem pisanju vedno več. Naj razložim, navedel bom samo primer, recimo: o naši šoli, o šoli s slovenskim učnim jezikom ne zmorem napisati ničesar tehtnega več, samo nemo opazujem, kaj se dogaja. V trenutku, ko bi zapisal svoje pomisleke, če je prav, recimo, da se je naša šola tako na široko in brez pomislekov odprla italijansko govorečim otrokom in staršem, bi se usulo po meni in časniku. Po petnajstih letih, toliko let namreč že vozim vsak dan svoje otroke z Oglejskega v Gorico v slovensko šolo, vidva vesta, da imam trijezično družino, da zato nisem nacionalist, kot bi se mi rado in takoj očitalo!, enostavno ne zmorem več napisati ničesar o italijanskih profesorjih, ki učijo na slovenskih šolah, ne o italijanskih starših, ki se ne naučijo ene same slovenske besede, čeprav imajo svoje otroke v slovenski šoli, ne o osebju, ki dela na slovenskih šolah, a pošilja svoje otroke v italijanske šole, da o profesorjih, ki to počno, ne rečem nobene, kot tudi ne morem napisati niti enega samega tehtnega pomisleka več o ravni znanja določenih profesorjih, ki učijo na naših šolah… ” sem utrujajoče začel.
Erika je vzdihnila, se zazrla tja čez, proti morju, ki se je odpiralo v Gradeško laguno, a morje ni odgovorilo.
In sem nadaljeval o tem, da ne zmoremo več, v tej naši slovenski narodni skupnosti, katere sestavni del smo, niti pošteno spregovoriti o sodelovanju, ampak si raje pišemo pisma po časnikih, se raje obkladamo z obtožbami, kot pa, da bi sedli za mizo in se brez nepotrebnih sprenevedanj pogovorili o pomembnih stvareh. Odprto, jasno, tudi trdo, a iskreno. Upam preveč, najbrž.
“Čas pa nas načenja”, sem bil črnogled, dodal sem še misel o “tekoči družbi”, katere del smo, ko pa so vse oporne točke, te nekdanje trdne, jasne, oprijemljive sidriščne točke, med njimi je bila tudi in predvsem narodna pripadnost, vse bolj izmuzljive, če ne že ravno “tekoče”.
Samo Zygmunta Baumana pozna, kar mu kot podjetniku ne onemogoča, da se v življenju drži pravila, ki mi ga je pred časom zaupal: “Vsak dan moram zgodaj vstati, končno v našem podjetju dajemo kruh osemindvajsetim družinam, to je odgovornost zame in za vse nas. In potem moram začeti dirkati. To je to. Ali tako ali te ni”.
“Kako se je ta naša družba spremenila, ne, Jurij? Jaz se včasih ne spoznam več”, je bolj sebi kot nama rekla Erika, ki se s svojimi tremi sinovi vsak popoldan po šolskem pouku trudi, da bi v življenju – delovanju naše narodne skupnosti fantje zrasli v pripadnike naše narodne manjšine, zato glasba v slovenski ustanovi, zato šport v slovenski ustanovi, zato kulturno udejstvovanje v slovenski ustanovi, zato iskanje knjig v slovenski knjižnici…, vse tisto pač, kar počnemo starši, ki še verjamemo v preprosto dejstvo, da je prav, da naši otroci zrastejo kot člani naše skupnosti.
In smo se pogovorili o tem, kako nas je globalizacija načela, ne da bi se tega naši vodilni v naši narodni skupnosti niti zavedeli.
Vstali smo in čisto ob morju sem se obrnil in Eriki rekel: “A si ti pomislila kdaj, da politiki danes govorijo, kot da bi bilo še tako, kot je bilo nekoč, kot da bi se nič ne spremenilo, kot da svetovnega spleta ne bi bilo, kot da si ne izmenjujemo informacij predvsem na svetovnem spletu, na interaktivnem “webu2”, govorijo, kot da bi še koga predstavljali, a ne predstavljajo nikogar več”?
Samo je nadaljeval z mojo mislijo: “Niti zavedajo se ne, da jih je čas odnesel, za vedno, a tisto, kar imamo danes, dejansko totalitarno oblast čistega kapitala, je pa še bolj grozljivo”!
“In v zameno ni nič”! je bila trditev, ki je obvisela med nami, med zemljo, nebom in morjem.
“A nista opazila, da se v manjšini pogovarjamo samo še o denarju”? sem bil trpek, saj se pri nas govori samo še o tem, o manjkajočih sredstvih, o zmanjševanju prispevkov… in sem dodal: “A vidva si najbrž niti ne moreta predstavljati, kako se počutimo vsi tisti, ki delamo, ki smo svoje življenje zapisali delu sredi naše narodne skupnosti in sedaj vsak dan od delodajalcev že leta poslušamo, kako smo dragi, kako ni denarja za nas, kako kot osebje stanemo, kot da bi bili “nebodigatreba”, a nihče ne pomisli, da za nami živijo družine, kot tudi ne pomisli, da smo, ko smo sprejeli delo v teh ustanovah, nekaj tudi sami žrtvovali. Človek ima zares pomisleke, večkrat pomisli, da je bil nor, ko je verjel v našo narodno skupnost, ko je sprejel zaposlitev v naših ustanovah. Govorim seveda o sebi, a ne bom jokal, gotovo pa bom zgledno poskrbel, da niti enemu samemu mojemu otroku ne bi padlo na misel, da bi se vezal na tako službo v našem prostoru, kot jo imam sam, ko sem nenehno na prepihu! Ne vesta, kako uničujoče je to, ko gledam svoje odlične sodelavce v uredništvu, kako so in smo zamorjeni zaradi tega, še najbolj pa boli, da nam očitajo, da kot osebje stanemo največ, neznosno je to, poniževalno, in to počno ljudje, ki niso nikdar delali v takih ustanovah, vsaj življenjsko niso bili vezani nanje”.
In smo zavili do bližnjega bara, kjer me je Erika vprašala, kaj berem, a ji nisem vedel povedati nič pametnega, kot mi tudi sama ni znala navesti nič novega, čeprav je bila samo dan prej na knjižnem festivalu v Pordenonu.
“Poezijo še najraje berem”, sem pomislil, a najbrž tega nisem izrekel na glas, razpet, kot sem bil med prijateljema, morjem in umeščenostjo v nekaj izmuzljivega, a prekleto, še kako prekleto sedanjega.
Zvečer sem pred spancem našel ponovno odgovor, zakaj to rad počnem, prebral sem namreč verze odličnega italijanskega pesnika, kar je Cesare Pavese bil, in sem jih zato tudi sam rad poslovenil:
“Edino veselje v življenju je začeti.
Lepo je živeti, ker živeti pomeni začeti,
vedno, v vsakem trenutku”!
