Ko se je zemlja stresla in smo na mah odrasli

Od goriških šolskih klopi do delovnih taborov v Benečiji

Prijatelja Danijel in Tereza sta me zaprosila – “ti, ki imaš dober spomin” –, naj spravim na papir kaj o potresu, ki je pred petdesetimi leti prizadel našo deželo in sosednjo Primorsko. Po pravici povedano, se zelo slabo spominjam vsakdanjih zadev, zelo dobro pa so se mi vtisnili v spomin marsikateri pripetljaji iz otroštva, mladostnih in tudi poznejših let svojega življenja. Navadno se to dogaja ljudem, ki so že v letih. Bližam se!

Eden izmed teh spominov je prav gotovo potres leta 1976. Ko se je 6. maja ob 21.00 stresla zemlja, sem bil doma s svojo mamo. Ker sem bil močno prehlajen (prehlada sem se nalezel na šolskem izletu v Rim od 28. aprila do 3. maja), se nisem udeležil razširjenega skavtskega sestanka, ki smo ga imeli vsak prvi četrtek v mesecu v takratnem Katoliškem domu pod vodstvom gospoda Humarja. Stene so se stresle in kazalo je, da tega tresenja ne bo konec, luč na stropu je nihala kot ura sem in tja. Bil sem kot okamnel. “Il terremoto – potres!” je zavpila moja mati, “corri fora!” Stanovali smo v pritličju in imeli iz kuhinje prost izhod na dvorišče. V hipu sem bil na dvorišču, preskočil ograjo in bil na cesti. Preplah je bil velik in vsesplošen. Mali trg na Svetogorski ulici zraven Dijaškega doma Simon Gregorčič je bil v trenutku poln ljudi, ki so prestrašeno ugibali, ali naj se vrnejo v svoje domove ali ne. Marsikdo, posebno tisti, ki so stanovali v višjih nadstropjih, je tisto in tudi naslednjo noč prespal v avtu. Nekateri so celo postavili šotore in se za nekaj noči preselili vanje.

Pouk na naših šolah se je za nekaj dni prekinil, potem se je postavilo vprašanje, ali naj se vrnemo v stara šolska poslopja v Ulici Croce, oziroma Favetti, ali ne. Dijaki smo seveda bili vsi za selitev, posebno licejci, ki smo bili nastanjeni v poslopju, ki gleda na Ulico Favetti (če se ne motim, dom Simona Gregorčiča). Edini izhod iz šole za gimnazijce in licejce je bil pokriti most (“ponte dei sospiri” smo ga imenovali mi, dijaki), ki je iz prvega nadstropja učiteljišča (stavba Šolski dom) v Ulici Croce vodil v prelomnico na stopnišču med prvim in drugim nadstropjem liceja. V šolo smo dejansko vstopali skozi učiteljišče, iz tega preko mostu v našo stavbo. V pritličju je bila tiskarna in prehod je bil tam zaprt. Če bi se zaradi ponovnega potresa most porušil, ne bi imeli nobene možnosti pobega.

Ravnatelj Boris Tomažič, ki je bil v veliki zadregi, je nekaj dni po potresu sklical sejo zavodnega sveta, bil sem eden izmed predstavnikov dijakov. Seja je potekala pri odprtih vratih, tako da smo imeli možnost takojšnjega pobega, če bi se zemlja znova stresla. Potek seje je bil zelo nenavaden. Slišati je bilo marsikaj. Nekdo, ne povem imena, je napol v šali, napol zares, ne vem, predlagal, naj bi na vsakem oknu nastavili vrv, po kateri bi se lahko po potrebi spustili na cesto! Profesor filozofije, odvetnik Andrej Makuc, ga je čudno pogledal in v smehu rekel: “Kaj resno mislite, da se bom pri svojih letih spustil po vrvi na cesto?” Ravnatelj Tomažič, moder človek in obenem tudi izreden organizator, je poskrbel, da smo se iz Ulice Favetti preselili v šolsko poslopje tehnično-industrijskega zavoda ITI v Ulici Puccini, kjer smo imeli pouk v popoldanskih in večernih urah in tako uspešno zaključili šolsko leto. Ravno tako so se jeseni istega leta, predvsem po zaslugi ravnatelja Tomažiča, skoraj vse goriške slovenske šole preselile v poslopje Malega semenišča v Ulici Alviano. Tu je bilo v poletnih mesecih vse lepo urejeno, da je pouk nemoteno stekel že v mesecu septembru.

V Gorici so priprave za pomoč potresencem stekle takoj. Tako so tudi v slovenskem katoliškem taboru po župnijah nabirali hrano, obleke in vse, kar je bilo v tistih prvih dnevih in tednih najbolj potrebno. Spominjam se, kako so nabrano blago iz Gorice pripeljali v kraje, ki jih je prizadel potres. Duša vsega je prav gotovo bil gospod Kazimir Humar, zelo verjetno v povezavi z goriško škofijo.

Tudi goriški skavti nismo stali križem rok. Leto 1976 je bilo za slovenski zamejski skavtizem izredno leto. Decembra 1975 smo se goriški in tržaški skavti poenotili v Slovensko zamejsko skavtsko organizacijo. Naslednje leto smo, navkljub potresu, goriški, tržaški in koroški skavti med julijem in avgustom skupno taborili na t. i. prvem zamejskem jamboreeju v Pinedu v dolini potoka Cellina. Sočasno so v organizaciji SZSO prvi teden avgusta stekli delavni tabori v občini Tipana v Benečiji. Izmen je bilo pet, vsaka po en teden. Sam sem se udeležil zadnje, ki je bila že meseca septembra. Bilo nas je okoli osem, deset prostovoljcev, šest Goričanov, ostali Tržačani. V Tipano smo se pripeljali najprej z vlakom do Vidma, potem z avtobusom. Bili smo vsi mladoletni (šestnajst, sedemnajst let), se pravi brez vozniškega dovoljenja. Dva, ravno tako mladoletna, sta se iz Trsta pripeljala vsak s svojim motorjem. Nekaj dni kasneje so ju orožniki zasačili pri vožnji v dveh na motorju brez tablice in sta morala plačati globo, jezna, da ne povem!

Opravljali smo različna dela. Zjutraj so nas alpinci z vojaškim kamionom peljali na delovno mesto. Prve dva ali tri dni smo jaz, Ivan Sirk, tretjega se ne spominjam, pomagali domačinu v zaselku Debellis občine Tipana pri obnovi njegovega doma. Delal je z neverjetno vnemo in mi seveda z njim. Hotel je čim prej popraviti dom, ker ga je zares potreboval. Zaradi dela je kot marsikateri Beneški Slovenec delal in živel v kraju Seveso v Lombardiji. Od tam se je po 10. juliju tistega leta moral v naglici vrniti domov v Benečijo zaradi hude nesreče v kemični tovarni Icmesa, v kateri je delal tudi sam. Iz tovarne se je zaradi okvare na enem izmed reaktorjev po vsej Brianzi razpršila zelo velika količina strupenega dioksina. V par mesecih je doživel dvojno tragedijo. Bil pa je optimist in vedno dobre volje, ni vedel, da ga čaka ponovni potresni sunek že septembra. Bil je vesel naše skromne pomoči, zelo verjetno pa še bolj, da mu ni bilo treba cel dan samemu garati. Kosilo smo jedli pri njem, kuhala je njegova žena, ki je za nas prav materinsko skrbela. Po kosilu smo morali obvezno vsi spiti kozarec žganja, tako da smo bili bolj pri moči. Naslednje dni smo v zaselku Viscorsa montirali barake, ki so jih pripeljali iz taborišča beguncev na Padričah. Najlepše je bilo seveda zvečer. Vsak večer smo se zbrali v vaški gostilni v Tipani, tam prepevali slovenske narodne pesmi in tako skušali osveščati domačine, da so tudi oni Slovenci. Ti so nas takoj vzljubili, ponujali so nam pijačo in celo prigrizek, tako da nam ni bilo skoraj nikoli treba plačati. Po par dnevih so tudi sami začeli prepevati z nami.

Hvaležen sem Danijelu in Terezi za naloženo nalogo. Pisanje me je prisililo k obujanju spominov, na katere nisem več mislil. Delovni tabor je bil za nas izredna, čeprav kratka izkušnja. Biti prisoten na kraju nesreče, stik z ljudmi, ki so to nesrečo neposredno doživeli, ruševine, ki smo jih do takrat videli samo po televiziji ali na slikah v časopisih, vse to je pripomoglo, da smo, čeprav mladoletni, tam na mah postali odrasli. Neposredno doživljanje posledic potresa je prav gotovo veliko pripomoglo k našemu dozorevanju.