Zimska idila ne potrebuje človeka
Med likovnimi tehnikami velja akvarelna za najtežjo. To zato, ker ne dopušča napak. “Za to, da si dober akvarelist, moraš ustvarjati in se tako vaditi vsak dan”, je v potrditev tega umetniškega načela nekoč dejal umetnik Franko Vecchiet. Njegove besede je citirala umetniška kritičarka Magda Jevnikar na predstavitvi nove razstave tržaškega likovnika Mateja Susiča. Postavitev bo na ogled do 13. marca.
Razstava temelji na vsebinskem dialogu, ki ga umetnik vzpostavlja z naravo, zlasti v njeni zimski preobleki. Gre namreč za niz vedut, ki gledalca popeljejo v čar tega posebnega letnega časa, od začetnega pozno jesenskega obdobja preko srčike bele zimske idile do poznega predpomladnega prerojevanja narave. Zimska pokrajina se tako ponuja gledalcu v vsej svoji lepoti in hkratni pomirjujoči spokojnosti. K temu občutku pripomore nedvomno tudi kompozitivno suverena prilagojena vsebina, ki jo mora umetnik zaradi hotene izbire površinsko skromnega slikarskega polja globoko premisliti. “Posamezni prehodi iz enega elementa v drugega so mehki in obenem natančno zarisani”, je dejala Jevnikarjeva, ki je poudarila še en nezanemarljiv podatek Susičevih del: to je odsotnost človeškega elementa.
“Nerad slikam ljudi, saj menim, da so v takem okolju moteči. Sam se namreč tudi odpravljam v naravo in se zato človeku najraje izmikam”, je zaupal umetnik. Njegova dela sicer niso gola preslikava videnega, “prizor raje prikrojim svojim namišljenim željam, se pravi, da ga spremenim vse do mere, da odgovarja temu, kar želim v trenutku ustvarjanja sporočiti. Rad se zato poigravam s kompozicijo”. Občinstvu je zaupal, da je njegov vzornik angleški akvarelist David Bellamy: v zgled sicer mu ni bil od samega začetka, nanj je postal pozoren, potem ko je neki znanec opazil sorodnost njegovih upodobljenih vsebin z naravnimi vedutami angleškega umetnika.
Matej Susič se je rodil v Trstu leta 1972. Industrijsko oblikovanje je študiral v Rimu, kot grafični oblikovalec je zaposlen pri založbi Mladika v Trstu. Njegova umetniška pot se dotika fotografije, grafike in ilustracij: izpod njegovega čopiča namreč nastajajo že veliko let plakati sezon Gledališkega vrtiljaka. Ukvarjal pa se je tudi z risanimi zgodbami in risankami, karikaturami in humorističnimi stripi (je član skupine Vile&Vampi). Svoja dela je razstavljal v Trstu, Kopru, Gorici in na avstrijskem Koroškem. Čeprav ima rad zimsko idilo, vsebina njegovih del temelji tudi na upodabljanju nians, barv, svetlobnih učinkov naravnih vedut slovenske pokrajine in Krasa tudi v ostalih letnih časih.
IG
