Praznik sv. Valentina v Štmavru z okrnjenim programom
Ker se je letos praznovanje sv. Valentina pod pokroviteljstvom Občine Gorica, Zveze slovenske katoliške prosvete in Dežele FJK ujemalo s pustno povorko v Sovodnjah, so se pri društvu Sabotin v Štmavru odločili, da praznovanje zavetnika preložijo za teden dni. Očitno pa ne gre drugače, kot da se pustne povorke in praznovanje sv. Valentina križajo, kajti prav na soboto, 21. februarja, je bila zaradi slabega vremena teden prej prenesena pustna povorka v Šempetru. Kljub vsemu so Štmavrci odlično izpeljali dan, čeprav je bil program letošnjega praznovanja zavetnika okrnjen, oziroma brez šagre.
V soboto zvečer se je v prostorih nekdanje osnovne šole v Štmavru pričel kulturni dogodek, na katerem sta bili predstavljeni oslavska rebula in goriška roža. Slavica Radinja, ki je večer povezovala, je številni, radovedni publiki predstavila predstavnika Združenja proizvajalcev Rebule z Oslavja Mateja Figlja ter goriškega kmetovalca Fabia Brumata iz Združenja proizvajalcev goriške rože, ki se ukvarja prav tako z vinogradništvom in gojenjem goriškega radiča, o katerem je imel veliko zanimivega povedati. Večer so popestrile glasbene točke mladih gojencev SCVG Emil Komel. Na harmoniko je zaigral sprva Jurij Di Camillo, nato še Samuel Drufovka, večer je pa sklenil trio: Lara Tonizzo na harmoniko, Jack Pintar na saxofon ter Ezra Morgut na violončelo.
Prisotne je uvodno pozdravila novoizvoljena predsednica društva Sabotin Barbara Devinar in predala besedo Slavici Radinja, ki je pričela pogovor z vinogradnikom z Oslavja, Matejem Figelj. Od ideje za tablo pred začetkom vasi Oslavje vas rebule tja do idej Silvana Primozica sestavlja kolektiv sedem proizvajalcev: poleg kmetij Figelj in Primosic, so tu še kmetije Radikon, Joško Gravner, Dario Princic, La Castellada in Il Carpino, ki so v lanskem letu praznovale 15 let druženja in skupnega ustvarjanja za razpoznavnost tega področja. Vredne omembe so pohodniške poti Oranžne klopi, ki se vijejo med vinogradi oslavskih gričev in so povezane s kmetijami proizvajalcev rebule. Važen je tudi projekt, pri katerem sta prav Matej in njegov agronom v nekaj letih zbrala najlepše in najboljše trte sorte rebula in z njimi lani poleti nasadila majhen vinograd na krasni razgledni točki, katerega trte bodo seveda na razpolago vsem, ki si bodo zaželeli to avtohtono sorto v lastnem vinogradu.
Značilna barva združenja je oranžna, oznaka jagode sorte rebula, oranžne so klopi, ki vodijo med oslavskimi vinogradi s čudovitimi razgledi, oranžna je tudi barva maceriranih vin, ki zorijo v sodih v kleteh proizvajalcev. Še en projekt, vreden omembe, je RibolliAMO, srečanje, ki od leta 2018 poteka tri dni v prvem vikendu oktobra in pri katerem sodeluje vseh sedem proizvajalcev za promocijo teritorija, oranžnih maceriranih vin sorte rebula, z druženjem in organizacijo raznih dogodkov.
Fabio Brumat je nato predstavil delo svojega očeta, ki je zaslužen za to, da je družina Brumat od leta 2010, ko so ustanovili Združenje proizvajalcev goriške rože, del tega sveta. V tem združenju je deset proizvajalcev, ki skušajo ohranjati ta posebni radič, “rosa di Gorizia” ali “radicchio canarino”, ki se razlikuje od drugih sort ne samo po barvi, ampak tudi po okusu, sestavi in še posebno po procesu predelave od setve tja do prodaje. Proces je kar dolg in zahteva veliko truda, časa, pravo podnebje in tudi pravi teren, bodisi pri setvi kot pri shranjevanju pridelka. Temu je primerna tudi cena goriške rože. Ta namreč velja za zimski radič, ki kljubuje zelo nizkim temperaturam, se sadi marca ali aprila, čez poletje ne zahteva dosti napora, saj se korenine kljub visokim temperaturam globoko zarijejo v zemljo, da pridelek preživi; iz jesenske zelene barve se s prvo slano in nizkimi temperaturami počasi obarva v značilno rdečo barvo. Obira se od januarja dalje, takrat pa je črno obarvan. Sledijo shranjevanje, ki je nekoč potekalo v hlevih, kjer je bila še živina, ki je oddajala toploto, in proces obarvanja v želeno barvo in priprave tega posebenga radiča se konča. Danes, ko ni več ne hlevov ne živine, se radič shranjuje v temnih prostorih. Problem so mile zime, ko ni več takega mraza, kot je bil nekoč, pa dosti deževja je in preveč vlage. Vse to lahko v trenutku zdesetka pridelek in zaslužek priozvajalcev. Ker ima goriška roža več kot stoletno tradicijo, se skuša na čim boljši način ohraniti z gojenjem najboljših sadik.
Goriške rože ne kuhamo, uživamo jo surovo, saj le tako začutimo njen pravi okus in hrustljavost. In ko smo že pri kulinariki, naj omenim še tipično štmavrsko dobroto, ki ne sme manjkati ob prazniku sv. Valentina: to so domači štruklji, ki smo si jih ob koncu večera, z oranžno domačo kapljico, privoščili.
Praznovanje se je v nedeljo zaključilo s slovesno sv. mašo v vaški cerkvi, ob priložnosti je bil tudi blagoslov obnovljenega križevega pota, za katerega je poskrbela domačinka.
