“Zgodilo se je, torej se lahko spet zgodi”

Piše: Katja Ferletič

Koncentracijsko taborišče v Auschwitzu je 27. januarja 1945 osvobodila Rdeča armada. V spomin na ta dan vsako leto obeležujemo svetovni dan spomina na žrtve holokavsta, tako je bilo sklenjeno z resolucijo 60/7 Generalne skupščine ZN 1. novembra 2005. Od takrat je bilo ob dnevih spomina na holokavst organiziranih na stotine javnih pobud, pričevanj preživelih, predavanj, branj, koncertov, izletov v Auschwitz, predvajanj filmov in dokumentarcev, obiskov spomenikov in polaganj kamnov spotike. Po zaslugi takih pobud se je predvsem med mlajšimi generacijami razširilo zavedanje o tragediji holokavsta in hudobiji, ki jo je zmožno človekovo srce, kljub temu pa so v družbi še vedno prisotni Zlo in antisemitski predsodki, negativna prepričanja ali stereotipi o Judih: nekateri se celo sprašujejo, ali je holokavst kruta resnica ali zgolj mit, drugi z nacističnimi simboli oskrunjajo judovske spomenike, skandirajo slogane in dvigujejo desnice v zrak, množično izvajajo rimski pozdrav. Teh dogodkov ne smemo podcenjevati.

Ob svetovnem dnevu spomina so v ospredju pričevanja žrtev, obeležujemo trpljenje, verjetno pa premalo razmišljamo o krizi človeštva in vrednot. Od analize današnjih oboroženih konfliktov je očitno, da se od holokavsta nismo ničesar naučili, ga nismo dovolj globoko razumeli. Kako je lahko prišlo do njega? Kako se je lahko Zlo stopnjevalo in nasilje razširilo do take mere? In še: kako lahko nekateri danes pojmujejo potomce žrtev holokavsta za novodobne naciste?

Taka vprašanja si moramo postavljati, da ne bo ta svetovni dan le spomin na dramatično preteklost, pač pa da nam bo pomagal prepoznavati Zlo in se boriti zoper njega v sedanjosti, vsak dan. Že samo besedi “holokavst” in “genocid” večkrat neprimerno uporabljamo. To nista pravilni besedi za vsako Zlo. Večkrat ju zasledimo v člankih in poročilih o vojnah v Ukrajini ali na Bližnjem vzhodu, kjer gre za grozljivo nasilje, poboje, vojne napade, zločine, ki jih zagreši moderna vojska nad civilnim prebivalstvom, ne pa za genocid, sistematično in organizirano uničevanje določenega ljudstva. Ena ključnih razlik med holokavstom in npr. dogajanjem v Gazi je namen. Holokavst je bil načrtovan in izveden z namenom uničenja Judov, dogajanje v Gazi pa je konflikt, ki je posledica več dejavnikov. Grozljiva sta oba, saj gre za nasilje. 

“Koristno”, “nekoristno”, “neizogibno” nasilje se dogaja pred našimi očmi: pojavlja se v odnosih med ljudmi in med državami. Včasih mirno tli kot žerjavica pod pepelom in čaka na novega komedijanta, ki ga bo organiziral, legaliziral, razglasil za potrebno in z njim okužil svet. Ni države, ki bi bila varna pred novim valom nasilja, pred nestrpnostjo, pohlepom po oblasti, denarju, verskim ali političnim fanatizmom. Zato se moramo od preteklosti naučiti prepoznavati Zlo, izostriti moramo čute, biti moramo previdni.

Temnih plati zgodovine se moramo še naprej spominjati, saj se človeške strasti in vedenje ne bodo nikoli korenito spremenili. Zgodovina se ciklično ponavlja, tudi če se spreminjajo institucije in tehnologije, zakoni in generacije, ki včasih dogajanje vklepajo v neko poenostavljeno retoriko ter ne čutijo dolžnosti kritičnega analiziranja dogodkov iz preteklosti in sedanjosti. Misel, da bi se Zlo, kakršno je bil holokavst, lahko ponovilo, je neznosna, vendar, kot je zapisal torinski Jud Primo Levi, ki je preživel Auschwitz, “zgodilo se je, torej se lahko spet zgodi; to je bistvo tega, kar imam povedati”.

Preberi tudi

In če bi se zgodilo tebi?

Uvodnik

Na mladih svet stoji!

Uvodnik

Me, ženske

Uvodnik

Me, ženske

06.03.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme