Zaradi razdeljenosti Slovencev, težko do dogovora o prihodnosti družbe in države
V Sloveniji čas med 27. aprilom in 2. majem velja za prazničnega, za obdobje namenjeno počitku in veselju ljudi ter spominjanju na dogodke iz naše preteklosti. Toda ob obeležavanju 27. aprila ter 1. in 2. maja so se nadaljevala politična vrenja s polemikami skoraj o vsem, kar se je važnega dogajalo oz. kar se dogaja v Sloveniji. Del Slovencev, med njimi je največ nekdanjih partizanov, slavi 27. april, dan, ko naj bi bila ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda, samozvana pobudnica in voditeljica odpora zoper okupatorje in za narodno osvoboditev. Mnogi ljudje, gre za rodoljubne in politično osveščene iz raznih okolij, pa opozarjajo, da še zmeraj ni ugotovljeno in pojasnjeno, kaj se je v Vidmarjevi vili v Rožni dolini ob robu Ljubljane, kjer naj bi bila OF ustanovljena, tedaj sploh dogajalo. Ne gre zgolj za datum, saj se ne ve, kdaj je bila OF ustanovljena, ali je bilo to 26. ali pa 27. aprila 1941, ampak tudi za njeno prvotno ime, ki je bilo Protiimperialistična fronta slovenskega naroda. Slednja je najprej pozivala na boj proti t. i. imperialističnim državam, kot so poimenovali zlasti Anglijo in Francijo, po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo pa se je preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda, in se razglasila za edino dovoljeno voditeljico upora zoper okupatorje na Slovenskem. 27. april se je do leta 1992 slavil kot Dan OF, od tedaj pa omenjeni datum velja za Dan upora proti okupatorju. OF je ves čas delovala pod vodstvom komunistične partije, največkrat prikrito, kar je odločilno prispevalo k vzpostavitvi totalitarne države oz. oblasti po vojni.
Toda so še drugi datumi, ki zaznamujejo našo narodno zgodovino. Vladajoča politika je denimo dolgo obdobje zatrjevala, da je bila vlada, ki je bila 5. maja leta 1945 ustanovljena v Ajdovščini, prva taka vlada pri nas. Zdaj je vendarle tudi uradno priznano, da je bila prva Narodna vlada Slovenije tista, ki je bila 31. oktobra leta 1918, torej ob koncu prve svetovne vojne, ustanovljena v Ljubljani. Za njenega predsednika je bil izbran Josip Pogačnik. Na zasedanju Narodnega odbora za Slovenijo, glavnega političnega in predstavniškega organa protikomunističnega tabora, 3. maja 1945 na Taboru v Ljubljani, ni bila ustanovljena nobena nova vlada. To je pred nekaj dnevi v pogovoru za Novi glas potrdil tudi prof. dr. Janez Arnež, ustanovitelj in predstojnik Raziskovalnega inštituta Slovenica v Ljubljani. Vlada, ustanovljena 5. maja 1945 v Ajdovščini, kot organ nove komunistične oblasti, je bila torej druga Narodna vlada v naši nacionalni zgodovini.
Politične razmere v Sloveniji so v času vračanja v zgodovino vlad in oblasti zaostrene. Nobena politična opcija ne popušča v svojih stališčih in stremljenjih, blokade pa bo vendarle potrebno prevladati, ker bo sicer država lahko dejansko razpadla oziroma postala nekakšen protektorat t. i. evropske trojke. Državni poglavar Borut Pahor opozarja, “da je treba začeti spreminjati stvari”. Začel je izvajati pobudo z naslovom Slovenija 2030, s katero želi vzpodbuditi razmišljajoče ljudi, da bi pripravili program, nekakšno vizijo razvoja in prihodnosti naše družbe in države. O tem je razpravljalo okoli 30 znanih Slovencev, uspešnih na raznih področjih. Ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres je ponovno opozoril na škodljivost razkola in razdvojenosti med Slovenci, ker to onemogoča spravo in sožitje. Prof. Alen Kobilica je menil, “da ima Slovenija veliko število sposobnih in ustvarjalnih ljudi, nima pa voditeljev, ki bi prevzeli odgovornost”. Prof. dr. Boštjan M. Zupančič, sodnik evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, je predstavil temno oceno razmer in stanja v Sloveniji. Meni, da je za našo državo bistvenega pomena, da ohrani stike z zunanjim svetom, “je pa res, da se mnogi slovenski politiki zunanjemu pogledu krčevito upirajo”. V državi ni optimizma in zaupanja, ker so ju posamezniki v politiki, gospodarstvu in nasploh v življenju v teh dobrih dvajsetih letih zapravili. Slovenci smo travmatiziran narod. Slovenec Slovencu ne zaupa več. Slovenec tudi tujcu ne zaupa več. Tudi v Sloveniji na oblast prihajajo vedno bolj pokvarjeni ljudje, patološki narcisi, ki prinašajo zlo. Žal na omenjana stališča in trditve ali ocene znanih in vplivnih osebnosti ni odgovorov, ni nobene pripravljenosti in volje za soočanja in izmenjavo mnenj.
Bolj predvidljiv pa se zdi nadaljnji politični razvoj v Sloveniji. Vlada Alenke Bratušek pripravlja Nacionalni reformni program in Program stabilnosti, dokumenta, ki ju bo 9. maja poslala evropski komisiji v Bruselj. V obeh bodo naštete usmeritve in ukrepi vlade za premaganje težav in krize, pa tudi za nov zagon gospodarstva in zaposlovanja. Težave in zaostanke v Sloveniji naj bi reševali tudi z novimi davki in drugimi obremenitvami prebivalstva. Uvedli naj bi nov t. i. krizni davek, davek na nepremičnine, pa tudi zmanjšali število občin. Predvideni ukrepi vzbujajo pridržke v javnosti in seveda zaskrbljenost najbolj revnih slojev prebivalstva.
Na političnem odru so najbolj zaznavne priprave strank vladajoče koalicije, da bi na precej verjetnih predčasnih parlamentarnih volitvah pridobile čim več podpore in glasov volilcev. Stranke levice, enako kot t. i. vstajniki, ki so 27. aprila na ljubljanskih ulicah uprizorili peto t. i vseslovensko ljudsko vstajo, zdaj obsojajo globalni in slovenski kapitalizem, “ki da Slovenijo vodi v pogubo”. Predsednik Socialnih demokratov dr. Igor Lukšič se že hvali, da bo ta stranka na predvidenih predčasnih državnozborskih volitvah zbrala kar 40 odstotkov glasov slovenskih volilcev. Napovedujejo politični preobrat, s katerim bi Slovenijo spremenili v državo nekakšne socialistične ali ljudske demokracije, z izrazito odklonilnim ali celo sovražnim odnosom do Evropske unije. Kaj se bo dejansko v prihodnje dogajalo v Sloveniji, pa seveda ni mogoče, kot nikoli v politiki, natančno predvideti in napovedati.
Marijan Drobež
