Med najboljšimi italijanskimi jadralci je tudi Jan Pernarčič iz Medjevasi

Jan Pernarčič (2003) iz Medjevasi je prve jadralne korake naredil pri sesljanski Čupi, nadaljeval je pri Sireni v Trstu, še vedno tekmuje za Diporto Nautico Sistiana. Več let je sicer dosegal pomembne rezultate na mednarodnih tekmovanjih v jadranju v razredu 49er. Julija letos pa si je s 15. mestom na evropskem prvenstvu v Nemčiji zagotovil mesto v italijanski jadralni reprezentanci.

Jan, za italijansko reprezentanco si sicer nastopil že nekajkrat, prvič v Crotoneju leta 2016. Leta 2023 si na Portugalskem osvojil bronasto medaljo na evropskem prvenstvu U23 v olimpijskem razredu 49er. Kako gledaš na ta razvoj?

Jadranje je šport negotovosti. Brez večjih pritiskov lahko jadraš do približno 15. leta, nato pa moraš izbrati, ali se boš temu posvetil resneje ali ne, takrat pa se začne strma pot. Po tistem začetnem obdobju sem bil za nekaj časa celo izven reprezentančnega kroga. V takšnih trenutkih moraš ostati trden in prepričan, da ti bo uspelo. Od leta 2023 se je marsikaj spremenilo – zamenjal sem jadralnega partnerja, vmes se spopadal s poškodbami … Z leti in trdim delom postopoma dosegaš višje rezultate. Če z rezultati in statistiko dokažeš svojo vrednost, si ustvariš določeno gotovost. Danes sem med najboljšimi v Italiji v svoji panogi, a mesto v članski eliti moraš potrjevati znova in znova.

Kako točno deluje sistem selekcije v Italiji?

Uvrstitev med najboljših 25 in s tem v zlato floto (Gold Fleet) na evropskem prvenstvu je bila ključna, saj sem s tem izpolnil natančne kriterije Direkcije tehnične reprezentance (DTN). V Italiji uvrstitev v reprezentanco temelji na rezultatih na ciljnih regatah (svetovna in evropska prvenstva, regate Sailing World Cup) ter na stalnosti na mednarodni ranking listi. Biti del italijanske reprezentance prinaša finančno podporo federacije FIV, pokrite stroške potovanj, opreme in bivanja ter delo z vrhunskimi trenerji. Trenutno imam zagotovljen reprezentančni status do naslednjega svetovnega prvenstva poleti 2027.

Kakšen pa je tekmovalni načrt in sistem kvalifikacij za olimpijske igre v Los Angelesu 2028?

Ključno bo svetovno prvenstvo leta 2027. Tja potuje več ekip iz posamezne države, a le prvih deset držav na svetu si zagotovi olimpijsko kvoto. Nato lahko vsaka država na OI pošlje le eno posadko. Portugalci, Španci, Nemci, Novozelandci so res najboljši, zato bo boj za prvih deset mest na svetu ogromen izziv.

Pred tem sicer nisi bil v celoti pod okriljem italijanske federacije. Kako si treniral takrat?

Z italijansko federacijo sem imel neke vrste zaupni odnos – dali so mi nekaj sredstev in določene pogoje, da sem lahko sodeloval z njimi. Za večino stvari pa sem se moral organizirati sam. V Italiji težko najdeš klub, ki bi v celoti skrbel zate. V državah, ki sem jih prej omenil, pa jadralcem klubi sledijo že od malih nog, ob preskoku v profesionalnost tudi nimajo takih finančnih in logističnih bremen. Pri nas si pa na neki način lastnik svojega malega podjetja, ki ga vodiš, od najstniških let dalje. Pri jadranju tudi ni postopnega uvajanja v profesionalne lige, kot v veliko drugih športih. Izbrati profesionalno jadranje, ko si mlad, je pravi skok v neznano. K sreči so mi domači bili v veliko podporo pri organizaciji kombijev za prevoz jadrnice in jader ter urejanju prenočišč. Tekmovanja in treningi namreč niso za vogalom. Biti del reprezentance te tega ogromnega logističnega in finančnega bremena za velik del razbremeni.

Kje pa trenirate čez leto?

Italijanska federacija ti vnaprej določi lokacije, trajanje treningov in predvidena tekmovanja. Treniramo praktično vsepovsod. Zimsko-spomladanski cikel smo oddelali v Palermu in Lanzaroteju, spomladanske regate v Palmi de Mallorci in v Franciji, poleti pa na severu Nemčije (Kiel) ali na drugih prizoriščih. V jesenskem obdobju sem večkrat na Gardskem jezeru in na Siciliji. Iz leta v leto pa se vse skupaj nekoliko spreminja.

Razred 49er velja za enega najhitrejših in najbolj dinamičnih skiffov na svetu. Kakšna je tvoja vloga na jadrnici in kako gradita odnos s sojadralcem?

Kot krmar upravljam krmilo in flok, skrbim tudi za ravnotežje, a najbolj odločam smer na regatnem polju. Flokist pa skrbi za jadra in hitrost. Vloga na jadrnici odraža v veliki meri tudi značaj: jaz sem po naravi samozavesten in rad odgovarjam za svoje izbire. Za flokista bi zato težko imel nekoga, ki prav tako rad “ukazuje”. Najtežji del v dvojcu je najti partnerja z enakimi cilji. Poleg tega pa se z njim moraš nujno dobro razumeti. Odnos na jadrnici je včasih bolj zahteven kot osebna zveza ali prijateljstvo – s sojadralcem preživiš več časa kot s komerkoli drugim. Paziti moraš na partnerja, da je v najboljši kondiciji in mentalnem stanju, da lahko skupaj zmagata. Zdaj jadram s fantom, ki je starejši od mene. Ne mara kuhanja, pa se večkrat potrudi in skuha, ker ve, da je to meni breme. Nedavno, ko sva bila pri meni doma v Medjevasi, sva celo skupaj pomagala kot natakarja v domačem agriturizmu. Takšne malenkosti gradijo močno ekipo.

Na leto preživiš več kot 220 dni na morju. Kako poteka tvoj tipičen trenažni dan?

Ritem je zelo dinamičen. Na vodi treniramo le nekaj ur dnevno, saj je delo na 49erju izjemno fizično in mentalno naporno. Na jadrnici visiš na trapezu, vsak trenutek moraš biti stoodstotno zbran, saj sproščenega jadranja na tej ravni ni – hitro postane nevarno. Po treningu na morju sledi suhi trening: kardio ali specifične vaje za moč po pripravljenem programu. Čeprav veliko potujemo in imamo natančno rutino, si je treba znati vzeti čas za odklop. Jaz ga najdem, ko se vrnem domov k družini in prijateljem v Medjevas.

Jadranje je šport, v katerem veter določa pogoje, tekmovanja pa trajajo več dni v različnih vremenskih razmerah. Kako obvladuješ pritisk med regato?

Jadranje te nauči sprejemati negotovost in odgovarjati na naravne razmere brez popuščanja. Zmagovalec je tisti, ki je najbolj popoln skozi vse tekmovalne dni. Osebno si med samim tekmovanjem pomagam tako, da sploh ne gledam vmesnih lestvic. Če se obremenjuješ s tem, ali si mesto izgubil ali pridobil, si ustvarjaš nepotreben stres. Osredotočim se le na maksimalno izvedbo vsake posamezne plovbe.

Imaš poleg jadranja še kak drug načrt za prihodnost in kako sedaj ohranjaš stike z domom?

Iz zanimanja sem se vpisal na študij prava, a moj plan A je bil od nekdaj jadranje.

Z domačim klubom Diporto Nautico Sistiana imamo dober odnos. Ko pridem domov za teden ali dva, se trudim negovati stike s prijatelji, saj vem, da moram sam vložiti trud v te odnose, ko sem veliko zdoma. Prijatelji iskreno navijajo zame, kar mi pomeni ogromno.

So ti kdaj sledili na tekmovanja ali treninge?

V glavnem ne, ker na prizorišču dejansko ne bi imeli veliko videti. Jadranju je s kopnega težko slediti, po televiziji pa ponavadi prenašajo le zaključne plovbe. Ob eni priložnosti pa me je prijatelj Jan Zuppin peljal do Livorna, ker sam takrat še nisem imel vozniškega izpita. Skupaj sva odpeljala opremo, ustavil se je tam za dan ali dva, nato pa odšel domov. To gesto sem res izjemno cenil.

Kaj bi svetoval mladim, ki komaj stopajo v svet jadranja? Je ta šport res vreden toliko truda in neprestanega odrekanja?

Mladim jadralcem srčno svetujem, naj se jadranju resno posvetijo, če jim je ta šport res všeč. Zaradi jadranja zamudiš veliko stvari – rojstne dneve, praznovanja, dogodke. A če te vleče na morje, se v to vrzi do konca, brez obžalovanj.