Anna Turel od goriških klubov do viška italijanske košarke

V italijanski A ligi se že več let bori goriška košarkarica Anna Turel, ki bo v naslednji sezoni igrala za priznani milanski Geas

O Goričanki Anni Turel lahko res rečemo, da ji je bila košarka položena v zibelko.  Štiriindvajsetletna Anna je del prave zgodbe košarkarskih talentov, saj sta tako starša kot starejši brat igrala v najvišjih košarkarskih ligah, njena mama je bila tudi njena prva trenerka. Na položaju branilke že nekaj let igra na parketu ekip najvišjega italijanskega košarkarskega prvenstva, svoje prve košarkarske korake je naredila v Gorici pri domači Arditi. Prvič se je resneje preizkusila v C ligi s tržaško Futuroso ter z dekleti osvojila prvenstvo in si zagotovila napredovanje v B ligo. Odlične rezultate je dosegala tudi v Fojanu, s katerim se je prebila vse do državnega prvenstva. Še preden je zaključila humanistični licej Simona Gregorčiča v Gorici, je z videmskim APU ubrala pot profesionalne košarke: od takrat se je Anna Turel preizkusila v različnih ekipah italijanske A lige. Njeno kariero pa sta v prejšnjih tednih zaznamovali odločitev, da bo naslednje leto igrala v A ligi za priznano milansko ekipo Geas, ter vpoklic v italijansko reprezentanco U23. Zato smo uspešno športnico, ki se rada vrača v domačo Gorico, povabili k pogovoru.

Poleti 2018 si z italijansko reprezentanco U16 postala evropska prvakinja, leta 2021 pa si z mladinsko reprezentanco U19 zaigrala še na svetovnem prvenstvu. Pred kratkim si bila znova vpoklicana v reprezentančno vrsto. Kako po skoraj desetih letih izkušenj gledaš na te vpoklice? So občutki danes drugačni, kot so bili v najstniških letih?

Kot mlajša igralka sem vpoklic v reprezentanco pogosto doživljala z velikim stresom. Takrat je bil to zame eden izmed glavnih ciljev in imela sem miselnost: “Moram biti vpoklicana v italijansko reprezentanco, sicer to pomeni, da nisem na dovolj visokem nivoju.” Danes na to gledam precej drugače in te izkušnje doživljam veliko lepše in bolj sproščeno. Biti vpoklican v državno reprezentanco danes pomeni, da so te izbrali iz veliko večjega bazena igralk. V letih mladinskih prvenstev ima vsak letnik svojo reprezentanco, v članski oz. višji selekciji pa je to sito veliko ožje. Prav zato je danes zadoščenje ob vpoklicu še toliko večje. Če pa slučajno nisem izbrana, me to precej manj bremeni in lažje sprejmem. Biti v italijanski reprezentanci je zame danes en velik plus – če pride, odlično, če ne pride, pa pač trdo delam naprej, da bo povabilo prišlo naslednjič.

Od 3. do 8. junija ste imele priprave na Capriju. Kaj nam lahko poveš o programu, treningih in prijateljskih tekmah?

Priprave so bile sicer kratke, a prijetne. Zelo mi je bilo všeč, ker sem imela priložnost bolje spoznati soigralke, ki jih med sezono na igrišču srečujem izključno kot nasprotnice. Lahko rečem, da smo imele letos eno najlepših skupin in smo se res odlično ujele. Trenirati za državno reprezentanco je v vsakem primeru vedno nekaj posebnega.

Celo izkušnjo sem vzela kot veliko motivacijo: na treningih in v igri sem resnično uživala ter želela pokazati, kaj zmorem. Po naravi sem zelo ambiciozna, a na prvo mesto vedno postavim to, da se zabavam, ko igram.

Treningi z reprezentanco so sicer dodatna dejavnost. Z rednim prvenstvom si zaključila že aprila. Letošnja sezona na Sardiniji je bila precej nemirna, saj ste se nepričakovano znašle v boju za obstanek, ki pa ste ga uspešno zadržale. Sedaj te čaka naslednji korak: odhajaš v Milan k ekipi Geas, ki velja za enega najbolj prestižnih klubov v Italiji. Kako se je odvila ta zgodba in kdaj si pravzaprav začela ciljati na tako ugledno sredino?

Moj prvenstveni debi v ligi A1 je bil v Faenzi. Imele smo izjemno mlado ekipo, a smo se vseeno uvrstilecelo v končnico (play-off). Imela sem odličnega trenerja in s tisto sezono sem bila nadvse zadovoljna. Sassari, kjer sem igrala letos, pa je bil zame še stopnička višje. Sezone sicer nismo zaključile po pričakovanjih … lahko bi šlo boljše, a takšen je šport.

Letos me čaka še večji korak pri Geasu v Milanu. Odkar sem stopila v prvo ligo, sem takoj začela ciljati na klube takšnega kova. Zanimivo je, da je njihova trenerka, ki je bila tudi sama vrhunska igralka, že pred leti poizvedovala po meni. Med prvenstvom o tem nimaš časa razmišljati, saj imaš druge skrbi, spomladi pa sem izvedela, da Sassari zaradi finančnih težav ne bo več imel ženske ekipe. Agent mi je takoj predlagal Milan in sploh ga nisem spraševala o drugih alternativah – ponudba me je takoj navdušila.

Profesionalni športniki morate med drugim biti pripravljeni, da vsako leto spremenite delovno okolje in “sodelavce”, s katerimi večkrat preživljate čas na igrišču, pa tudi stanovanje. Verjamem, da ni najlažje … Kako gledaš na to, da stopaš med zelo močne in izkušene igralke?

Za športnico je izjemen plus in potrditev, ko vidiš, da te trener nekega kluba resnično želi. Zaradi tega vem, da bom v telovadnico stopila z večjim navdušenjem. Vem pa, da bo zahtevno, saj gre za izrazito tekmovalno okolje, kjer si bom morala mesto na parketu šele izboriti med res močnimi soigralkami, a verjamem, da bom našla svoj prostor. Ekipa bo nastopila tudi v evropskem pokalu (EuroCup), kar predvideva več tekem, s tem pa tudi več priložnosti za igro za vse nas. Izziv je velik, a sem nanj pripravljena.

Poglejva malo na tvojo pot v profesionalni košarki. Svojo prvo pravo prvenstveno izkušnjo si doživela še v času višje šole v sezoni 2019/2020 pri videmskem APU-ju (v ligi A2), kjer si ostala do leta 2022. Nato je sledila selitev k ekipi Alpo Basket pri Veroni, s katero ste leta 2024 doživele nekoliko nepričakovan zgodovinski uspeh – napredovanje v najvišjo ligo A1. Verjamem, da je to dragocena in povsem nesamoumevna izkušnja zate. Kako se spominjaš tistega dosežka in kaj  je bil po tvojem mnenju ključ do takega uspeha?

Mislim, da je bilo moje drugo leto pri Alpu nasploh eno najlepših v karieri. Prvo leto pri njih sem se namreč še vračala po poškodbi, v drugem pa smo napredovale – odličen je bil tako moj občutek na igrišču kot odnosi s soigralkami. Napredovanje je bilo po eni strani res presenečenje, po drugi strani pa smo imele izjemno kvalitetno in kompetitivno ekipo. Na parketu smo se odlično dopolnjevale; vsaka je ekipi prinesla nekaj, česar druga morda ni imela.

Pri napredovanjih se večinoma do zadnjega ne ve, ali bo podvig uspel ali ne. Kdaj ugotoviš, da ti bo morda uspelo?

V določenem trenutku sezone je ekipa iz Vidma zmagovala tekmo za tekmo in veljala za absolutnega favorita. Tudi zato smo na zaključne tekme prihajale sproščene, brez prevelikih pričakovanj in psiholoških bremen. Ko smo zmagale na prvi finalni tekmi proti Vidmu na njihovem domačem parketu, sem bila skoraj prepričana, da bomo zmagale tudi na naslednji, zadnji tekmi. Nasprotnice so bile takrat mentalno in fizično povsem uničene.

Skozi celotno sezono smo si bile soigralke vedno v izjemno oporo – to se v končnici prvenstva pozna, saj je ekipa na igrišču bolj sveža. Delovale smo kot prava ekipa in prav to je na koncu naredilo razliko.

Tudi tebe, tako kot večino profesionalnih športnikov, je zaznamovala poškodba kolena, zaradi katere si leta 2022 okrevala več kot pol leta, v Veroni pa so te vseeno sprejeli že ob začetku prvenstva, čeprav si se na igrišče vrnila šele januarja. To je verjetno prava redkost …

To je bil velik znak zaupanja s strani društva in trenerja. Ko sem januarja ponovno začela igrati, me je že na prvi tekmi poslal na parket za 25 do 30 minut. To v profesionalnem športu res ni samoumevno in za to zaupanje, ki mi je ogromno pomagalo tudi s psihološkega vidika, sem mu izjemno hvaležna. Alpo zame še danes predstavlja nekakšno drugo družino.

STANJE V ITALIJANSKI KOŠARKI IN POGLED V TUJINO

Poglejva malo širšo sliko: kakšen je danes svet italijanske ženske profesionalne košarke? Letošnja sezona je bila z nekaterimi odstopi klubov – vključno s Sassarijem – precej negotova.. Kje vidiš glavne težave in kaj bi bilo treba spremeniti, sploh na področju uveljavljanja domačih igralk?

Italijanska košarka trenutno res ni v najboljši formi. Upam si trditi, da je bila letošnja sezona verjetno najslabša doslej. V ženski prvi ligi je tekmovalo le 11 ekip, kar se v zgodovini italijanske košarke še ni zgodilo, to je resno opozorilo. Že pred časom je Faenza (eden izmed klubov najvišjega prvenstva) ugotovila, da finančno ne zmore več, in je nazadovala v nižjo ligo. Nekaj podobnega se je zdaj zgodilo v Sassariju: kljub temu da smo si igralke na igrišču priborile obstanek, se je vodstvo odločilo, da je prva liga zanje preveliko finančno breme, in so žensko ekipo preprosto ukinili.

Je torej glavni problem denar?

Verjetno je največji problem. Liga A1 je stroškovno neprimerljivo zahtevnejša od lige A2 – plače igralk so višje, gostovanja so daljša in dražja, vsi redni stroški pa so se v zadnjem času drastično povišali in postali nevzdržni. Nekaj se sicer že rešuje, saj bo naslednje leto v ligi tekmovalo 12 ekip, a nujno bi bilo treba sistemsko znižati stroške delovanja.

Kaj pa sestave ekip? Kako se v takih okoliščinah znajdejo igralke?

Velik problem vidim tudi v sami sestavi ekip. V preteklosti je bilo število tujk omejeno na tri, nato pa so to mejo dvignili na štiri. Če vemo, da je na igrišču hkrati pet igralk, to pomeni, da so lahko štiri med njimi tujke. S tem se močno krči prostor za italijanske igralke in njihovo prepoznavnost. Tujke praviloma dobijo tudi precej več denarja in višje plače, kar bi bilo treba bolje regulirati. Nekatere košarkarske zveze v Evropi, če se ne motim prav španska, zahtevajo, da morata biti na igrišču ves čas prisotni vsaj dve domači igralki. V določenih vidikih torej napredujemo, v drugih pa delamo korake nazaj.

Kje pa misliš, da se dela korake naprej?

Na mladinskem področju so italijanske izbrane vrste odlične in dosegajo vrhunske rezultate: nenazadnje je tudi članska reprezentanca letos zasedla tretje mesto na evropskem prvenstvu in se uvrstila na svetovno. To dokazuje, da imamo izjemen bazen mladih talentov. Zatakne pa se pri naslednjem, ključnem koraku, ko je treba tvegati in mladi domači igralki ponuditi resno priložnost ter minutažo v članski ekipi. Trenerji vrhunskih klubov pogosto raje stavijo na izkušene tujke. V drugih državah so pri tem precej bolj pogumni. Mlajša generacija kaže izjemen potencial, a trenutni uspehi morajo biti šele začetek, rezultate je treba nadgraditi s sistemskim zaupanjem mladim igralkam na klubski ravni. Sicer se bodo še naprej selile v tujino, kot se že dogaja …

Se za to odločajo iz finančnih razlogov? Kako gledaš razliko v pogojih?

ZDA so povsem drug svet, finančno in organizacijsko neprimerljiv z Italijo. Nekatere moje nekdanje soigralke, ki so izbrale to pot, mi pripovedujejo, da imajo poleg izredno visokih plač na ameriških univerzah vse urejeno – od vrhunske opreme, prehrane do potovanj na tekme z zasebnimi letali. Povsem razumljivo je, zakaj mlada dekleta odhajajo tja.

Če pa Italijo primerjamo z drugimi evropskimi državami, glede povprečnih plač ni tako znatnih razlik. Izstopa morda Turčija, kjer je v športu res ogromno denarja in je zato zelo vabljiva. V Španiji pa je na primer liga precej bolj izenačena in konkurenčna, talenti so razporejeni med več ekip, medtem ko v Italiji klub Schio že leta izrazito dominira. Kljub temu Italija po sami kakovosti igre, skupaj s Španijo in Francijo, še vedno ostaja v samem evropskem vrhu.

Ali tujina mika tudi tebe? Si že kdaj razmišljala o tem?

V naslednjih letih bi se vsekakor rada preizkusila v tujini; o tem sem resno razmišljala že letos. Želim si namreč izkusiti drugačno vrsto pritiska in odgovornosti, ki jo nosiš kot tuja igralka v klubu. Ko si tujka, so pričakovanja javnosti in vodstva povsem drugačna – od tebe se pričakuje, da nosiš ekipo, in ta izziv bi rada sprejela.

POLOŽAJ ŽENSK V ŠPORTU

Pereča tema v športnem svetu je tudi enakopravnost. Kakšno mesto imajo po tvojem mnenju košarkarice in nasploh športnice danes? Se prepoznavnost in pozornost javnosti izboljšujeta, ali pa so razlike v primerjavi z moško košarko na ravni plač, medijske prepoznavnosti in sponzorstev še vedno globoke?

Zelo pozitivno je to, da se o teh razlikah v javnosti sploh začenja vedno več in glasneje govoriti. V svetu ženskega športa je danes vedno več vrhunskih športnic, ki si upajo javno izpostaviti te probleme, opozoriti na neenakost in zahtevati boljše pogoje. To odpira prostor za nujen dialog in iskreno upam ter verjamem, da se bo situacija zaradi tega v prihodnje postopoma izboljšala.

OB KOŠARKI TUDI PSIHOLOGIJA

Pred dvema letoma si uspešno diplomirala iz psihologije. Od kod sploh zanimanje za to področje in kako usklajuješ zahteven študij s profesionalno športno kariero?

O psihologiji sem začela resneje razmišljati že v prvem letniku humanističnega liceja. Od nekdaj me je neizmerno zanimalo, kako delujejo človeški možgani in naša psiha, zato sem že pred leti natanko vedela, katero smer bom izbrala za nadaljnji študij.

Usklajevanje univerzitetnih obveznosti s profesionalnim športom je seveda zahtevno. K sreči nimam pretirane sile, da bi morala vse zaključiti v rekordnem času. Dodiplomski študij psihologije sem sicer uspešno zaključila v rednem triletnem roku, na podiplomski stopnji napredujem nekoliko počasneje, a mi je smer res izjemno všeč.

Razmišljaš, da bi psihologija po koncu igranja postala tvoj glavni poklic – te morda mika športna psihologija ali povsem drugačni izzivi?

Kaj točno bo moj poklic v prihodnosti, ko zaključim športno pot, še ne vem povsem. Ena od logičnih možnosti je zagotovo ta, da ostanem vpeta v športni svet kot športna psihologinja oz. mental coach. Po drugi strani pa me zelo mika tudi otroška psihologija. Bomo videli … Dokler lahko igram na vrhunskem nivoju, ostaja košarka moja prva služba in glavna skrb.

Od doma si odšla že pred časom. Se pa rada vračaš v domačo Gorico? Kako nanjo gledaš danes?

Bolj ko potuješ po svetu, bolj spoznaš, kako lep je pravzaprav tvoj rojstni kraj. Gorico danes zelo cenim in vedno se z veseljem vračam. Nanjo sem zelo navezana zaradi družine in prijateljstev, s katerimi sem odraščala med šolanjem. V zadnjih letih se vedno bolj zavedam, da bi si v prihodnosti želela ustvariti življenje prav tu.

Sploh ko vidim in berem, kaj vse se dogaja po svetu, bi si družino najraje ustvarila v teh  krajih, saj vem, da bi moji otroci tako odraščali v zdravem in varnem okolju. Mislim, da ima naše zamejstvo s tega vidika ogromno prednost, saj je okolje domače, vsi se med seboj poznamo in to mi je všeč, daje mi občutek varnosti.