Začnimo znova!

Jaslice, božična drevesa vseh vrst, okrašene mestne ulice in glasba v nakupovalnih središčih nas konec koncev spominjajo na rojstvo Jezusa Kristusa. Da, prav “konec koncev”, saj, omamljeni z veselim decembrom, z lahkoto pozabljamo, da je Božič praznik rojstva in življenja, predvsem pa praznik Boga, ki se je rodil v preprosti družini kot vsi mi. Konec koncev obujamo dogodek, ko je begunski par – mlada revna mamica in krušni oče, poln dvomov – pred dobrima dvema tisočletjema nekje na vzhodu, daleč od doma, sprejel otroka, ki naj bi ljudem vseh krajev in časov prinesel življenje, mir in srečo. Ta zgodba tudi letos vdira v človeško zgodovino, v svet, ki povsem udobno živi brez Boga, v naš čas, ki ga je zagrnila gosta tema in v katerem smo – morda bolj kot v preteklih letih – globoko vznemirjeni.

Vsak dan imamo pred očmi prizore z dveh vojnih žarišč na pragu Evrope, ki mladim fantom prinašata smrt, ciničnim lutkarjem pa mastne dobičke. V spominu še imamo podobe iz bolnišnice v Gazi (slabih 100 km od Betlehema …), kjer so zaradi pomanjkanja elektrike umirali nedonošenčki. Prav tako je težko izbrisati iz spomina obraz 22-letne Giulie Cecchettin (Marija iz Nazareta je bila ob Jezusovem rojstvu menda mlajša od nje …), ki je umrla brutalne smrti prav tako kot v tem letu nad sto drugih italijanskih deklet in žensk. Nekaj sprevrženega – v luči božičnih praznovanj – je tudi v pomorih najšibkejših in najkrhkejših, otrok z genetskimi napakami, nezaželenih bitij v maternici ali neozdravljivih v bolniški postelji, “človeških odpadkov”, ki so “problem” ali pa bremenijo državno blagajno – pod krinko solidarnosti, sočutja, pietete. Da niti ne govorimo o skoraj tri tisoč migrantih, ki na poti v obljubljeno deželo, Evropo, niso našli zatočišča niti v hlev(čk)u, temveč le grob v Sredozemskem morju. Zlo je res banalno …

Kako naj nas vse to ne vznemirja? Kako naj letos proslavljamo rojstvo in življenje? Zdi se, da zlo krepko prevladuje nad dobrim in nam zapira pot do polnega življenja, miru. Tema uspava um in seje shizofrenijo v srca. In vendar je On že spet tu. Vedno znova nam pravi, da ne smemo obupati; da vsak trenutek, ko zavrnemo temo in se ozremo proti svetlobi, lahko začnemo znova. Blažena betlehemska noč naj nas spominja, da je vsako življenje nov začetek, novo upanje na boljši svet. Če tega upanja nimamo, za kaj sploh živimo?

Preberi tudi

Vprašljivi molk

Uvodnik

Vprašljivi molk

28.02.2024
Vojna, mir in odvaljen kamen

Uvodnik

Strahovi in sanje

Uvodnik

Strahovi in sanje

21.02.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme