Začnimo odpravljati stereotipe!

Piše: Katja Ferletič

Spori v človeških odnosih so neizogibni. Na osnovi konfliktov je v bistvu enakost med osebama – vsaka lahko igra svojo vlogo, ima svoje stališče, ena pa drugo pojmuje kot enakovredno bitje. V primeru nasilja do tega ne pride, med osebama obstaja globoka neenakost: ena, močnejša, izničuje in uničuje drugo, dialog in komunikacija nista mogoča.

Nasilje nad ženskami je zapleten pojav, zato moramo za njegovo razumevanje in učinkovito preprečevanje upoštevati družbene in kulturne okoliščine, v katerih nastaja. V sodobnih teoretskih obravnavah te vrste nasilja namreč prevladujejo pogledi, ki ga razumejo predvsem kot del problema neenakosti med spoloma v družbi oz. kot njegovo posledico. Že Deklaracija ZN o odpravi nasilja nad ženskami iz leta 1993 navaja, da “nasilje nad ženskami je izraz zgodovinsko neenakih razmerij moči med moškimi in ženskami”. Od leta 1993 se stanje ni izboljšalo. Ob vsakem 25. novembru, mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami (določen je bil leta 1999), beremo, govorimo, pišemo o nasilju, žrtvah, smrti, sirotah. 

Vsako ravnanje, ki ne upošteva volje ženske, njenega dostojanstva, je samo po sebi nasilno. Znano je, da je nasilje nad ženskami ena od najbolj razširjenih oblik kršitev človekovih pravic, kljub temu določeni kulturni vzorci vplivajo na stališča ljudi do nasilja nad ženskami. Gre za ideale, ki so vezani na vloge posameznikov v družbi in družini, gre za stereotipe.

Stereotipiziranje je vnaprejšnja, ponavljajoča se in obče sprejeta ideja oz. skupina togih in nespremenljivih prepričanj, ki se v družbi razvijejo in se iz roda v rod prenašajo znotraj določene kulture o tem, kakšni so in kakšni bi morali biti obnašanje, vloga, poklic, lastnosti, telesni videz oseb glede na njihovo spolno pripadnost. Stereotipi ovirajo in pogosto onemogočajo resnično poznavanje družbe, ustvarjajo dvojni pogled na realnost in so kulturni temelj diskriminacije in nazadnje nasilja nad ženskami. Diskriminacija in nasilje nad ženskami sta mogoča, ker se izvajata nad osebami, ki jim ni priznano enako eksistenčno dostojanstvo kot moškim. Samo prepoznavanje in odpravljanje stereotipov lahko torej prepreči diskriminacijo, ki je glavna sestavina nasilja nad ženskami.

Kot rečeno, ima nasilje na podlagi spola globoke kulturne korenine, zato ga moramo začeti obravnavati s pedagoškega in izobraževalnega vidika. Opazovati moramo stvarnost in razmišljati o primerih seksističnega vedenja in nasilja v družbenem in kulturnem kontekstu, katerim smo vsak dan priča. Tudi mediji navadno napačno predstavljajo nasilje moških nad ženskami – pri poročanju o teh primerih pogosto govorijo o raptusu, preveliki ljubezni, ljubosumju. Naj bo končno jasno: raptus ne obstaja, nasilje ni in nikakor ne more biti izraz ljubezni!

Tudi v družbi, kakršna je naša, ki se ima za civilizirano in napredno, je pojav nasilja nad ženskami dosegel takšne razsežnosti, da bi ga lahko označili za barbarskega, za mesarsko klanje nemočnih. Pot do enakopravnosti je dolga. Spremembe lahko dosežemo s preventivnimi dejavnostmi ozaveščanja, s prepoznavanjem različnih vrst nasilja, z razmišljanjem o njegovih vzrokih, z nudenjem pomoči žrtvam, še prej pa se moramo zazreti vase. V boju proti nasilju moških nad ženskami moramo najprej uničiti stereotipe, se naučiti novega načina izražanja, zgraditi novo kulturno osnovo – resnično, konkretno enakopravnost med spoloma. Le-ta bo izraz ljubezni in spoštovanja osebnega dostojanstva vsakogar, moškega in ženske.

Preberi tudi

Svetel spomin na vse žrtve!

Uvodnik

Kdaj bo konec te morije?

Uvodnik

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme