Žabe, krastače in pupki
Jezikovnica (200)
Biologi pravijo, da je treba ločiti žabo od krastače, da slednje (ponavadi) ne skačejo, ker imajo krajše noge, zato se tudi bolj okorno premikajo, pri iskanju hrane pa stavijo na potrpežljivost in kamuflažno barvo, zaradi katere se zlijejo z zemljo, listjem itd., zato plen krastače ne opazi. Če sem zadnjič pisala o žabah in ugotavljala, da so v preteklosti veljale za nekaj slabega in negativnega, ni veliko drugače ali pa je še slabše s krastačo, to ogroženo dvoživko, ki vse leto živi svoje človeškim očem skrito življenje, le spomladi se na poti k mrestiščem nehote izpostavlja avtomobilskim kolesom.
Oglejmo si uvodoma njeno poimenovanje: krastača, saj izhaja iz besede krasta, kar je po SSKJ: “strjen, posušen izcedek na rani”. Že samostalnik krasta ne označuje nič pozitivnega, kaj šele žaba, ki ima kraste, kot se glasi etimološka razlaga v Slovenskem etimološkem slovarju Marka Snoja. Pomenska razlaga v SSKJ pravi, da je krastača: “dvoživka z zavaljenim trupom in zgrbančeno kožo, posuto z debelimi bradavicami”. Tako kraste kot bradavice niso nič dobrega, v preteklosti so celo mislili, da človek, ki se dotika krastače, dobi prav take kraste ali bradavice, kot jih ima krastača. To sicer ne drži, saj njen strup škodi le naši sluznici, npr. našim očem, ne pa koži, dobro pa je že bilo, da so se ljudje krastačam izogibali, saj so jih s tem nenazadnje manj ogrožali. Sopomenka za krastačo je krota, ki izhaja iz nemščine, tako žaba kot krota pa v prenesenem pomenu pomenita tudi otroka, človeka manjše rasti oz. človeka, ki ni cenjen. Na Štajerskem krastači pravimo koronteča ali korontača, ni pa mi še uspelo najti etimološke razlage za to.
Krastače potrebujejo vodo samo, ko se razmnožujejo, za odlaganje mresta, iz katerega se razvijejo paglavci, sicer pa večino odraslega življenja preživijo po gozdovih in naših vrtovih. So nočne živali, zato ponoči tvegamo, da jo pohodimo, če v temi kolovratimo okrog, saj se nam zaradi svoje počasnosti ne more umakniti. So izredno koristne živali, česar pa se ljudje dolgo niso zavedali, zato je bila krastača od nekdaj simbol slabega, povezana s čarovnijami itd. Se spomnite krastače in njenega sina iz Andersenove pravljice Palčica? Krastača malo Palčico ugrabi in jo odnese na sredo ribnika oz. reke, kjer naj bi živela z njenim sinom. Ne samo, da krastače ne živijo v vodi, da se je Andersenu torej pripetila stvarna napaka, kot bi temu rekli danes, z likom krastače negativke se ta žival zapiše v otrokov spomin kot hudobna in brezčutna, povrhu vsega pa še ostudna in “nagravžna”, kot bi rekli otroci, kar nič ne gre v prid k oblikovanju sodobnega odnosa do narave. Podobno kot se je volk zaradi Grimmove Rdeče kapice za vedno zapisal med negativce v zavesti evropskih bralcev …, zato pa se je treba o tem čim več pogovarjati, da so tako krastače kot volkovi enakovreden del ekosistema, pravzaprav njegov nepogrešljivi del.
Mladiči dvoživk so paglavci. Tudi samostalnik paglavec ima v prenesenem pomenu negativno konotacijo, označuje namreč tistega “kdor (rad) povzroča neprijetnosti, nevšečnosti, navadno fant, deček” (SSKJ). Uboge dvoživke, še njihovi mladiči niso bili varni pred tem, da jim človek ne bi pripisal česa slabega. Po drugi strani pa je z dvoživkami povezana zelo ljubka beseda, to je samostalnik pupek (ne popek!), ki označuje “repato dvoživko z vitkim trupom in ob straneh sploščenim repom, Triturus”. Ta suhoparni opis ničesar ne pove o tem, kako prikupne so te majhne živalice, ki jih najdemo v čistih lužah in mlakah gorskega sveta. Le pozorni bodite drugič, da jih boste videli, ko se boste potepali kje tam.
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
