Za vsako ceno
Zdravstvo na prvem mestu. To je vodilno geslo Marjana Šarca. Upravičeno. Kakovostno zdravstvo je le tista najosnovnejša dobrina, ki poganja kolesje vsake družbe. V Šarčevi koalicijski pogodbi pa ima tak poudarek še povsem drugačen, bolj “političen” pomen. Slovenska javnost zaradi številnih škandalov mandat prejšnje zdravstvene ministrice Milojke Kolar Celarc ocenjuje kot katastrofalen.
Trikotnik javnega zdravstva
Zato je Šarec ob splošnem otepanju drugih strank za prevzem resorja zdravstva moral breme prevzeti nase. Pod geslom “Za vsako ceno”. Šarec je postavil javno zdravstvo v središče svojega osebnega programa. Začenši s kadrovsko zasnovo, ki močno privilegira prav zdravstveni sektor. Govorimo o trikotniku, ki povezuje kabinet predsednika vlade, ministrstvo za finance in ministrstvo za zdravstvo. Gre za tri imena: Samo Fakin (kandidat za ministra za zdravje), Vojmir Urlep (državni sekretar v kabinetu predsednika vlade) in Andrej Bertoncelj (minister za finance). Ena glavnih Urlepovih nalog bo povezovanje finančnega resorja, torej institucije, ki financira, z zdravstvenim resorjem, institucijo, ki bo morala izpeljati reformo zdravstvenega sistema. Izbira imen seveda ni bila naključna. Fakin bo mesto ministra za zdravstvo prevzel, potem ko je osem let (2007-2016) vodil Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). To je zavod, ki prejema sredstva iz državnega proračuna in financira javno zdravstvo.
Urlep je bil dolga leta na čelu farmacevtskega velikana Lek, Bertoncelj pa v vodstvenih kadrih te družbe. Oba sta bila tudi zaposlena v še eni farmacevtski družbi, Kemofarmaciji. To je torej trikotnik, ki bo oblikoval zdravstveno politiko in bo imel na Šarčev mandat izjemen vpliv.
Spori … brez tega ne gre
Formula “zdravstvocentrične” vlade je za zdaj samo na papirju. Ali bo vzdržala ognjeni krst in nadaljevanje mandata, je seveda drugo vprašanje. Dvomi se porajajo zaradi pragmatično političnih dilem, pa tudi zaradi programskih nedorečenosti. Začnimo s prvimi.
Fakin bo postal minister za zdravje s podporo stranke SMC, ki ga leta 2015 ni želela potrditi na mesto predsednika ZZZS. Še več, Fakin je takrat prišel do kratkega stika z ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc. Ministrica in SMC sta Fakinu očitala nasprotovanje reformam, ki so jih želeli uvesti (to jim sicer ni uspelo). Z vrha ZZZS so se ga hoteli “znebiti” že konec 2015, ko mu niso podaljšali mandata. Po enem letu opravljanja funkcije vršilca dolžnosti je Fakin nato odstopil sam. Takrat so si pri SMC oddahnili. Danes pa ga bodo spet imeli med zavezniki. V parlamentu bo v vrstah SMC sedel eden njegovih najglasnejših kritikov, Jani Möderndorfer, SMC pa naj bi (tako kot vse ostale koalicijske partnerice) v delikatnem zdravstvenem resorju imela tudi državnega sekretarja. Pa da vidimo, kako bo to funkcioniralo.
Nepremostljive ovire
Veliko pa je tudi vsebinskih težav, s katerimi se bo moral soočiti Fakin. V sporazumu je koalicija temu poglavju namenila največ prostora, čeprav so nekatere rešitve dokaj nedorečene in nejasne. Prva zaveza, ki jo postavlja dokument, je jasno ločevanje med javnim in zasebnim zdravstvom. Gre za določilo, ki ga je koalicija vključila, potem ko se je v pogajanja za podporo novi vladi namesto Nove Slovenije vključila Levica. Stranka Mateja Tonina je z večjo naklonjenostjo gledala na zasebno iniciativo v zdravstvenem resorju, ti nastavki so bili tudi že sprejeti in vpisani v osnutek. Ko je NSi odstopil od pogajanj in je vstopila Levica, so se pogoji spremenili v povsem drugačno smer. In koalicija se je (zaradi računice potrebnih glasov v DZ) temu prilagodila. Tako ravnanje seveda pušča odprto vprašanje, kako LMŠ vsebinsko (mimo strankarskih računic) gleda na pereče vprašanje javnega in zasebnega zdravstva. Ima sploh oblikovano stališče glede tega? (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
kil
