Za solidarno družbo!
… je bila na seminarju za sodelavce Karitas na Mirenskem Gradu minuli petek, 11. t. m., preprosto povedna Jožica Ličen, sodelavka dobrodelne organizacije koprske škofije Karitas, ki je še dodala, da so o tem obvestili slovensko vlado in posamezne ministre sedanje slovenske vlade, le-ti so jih seveda poslušali, a obljubili niso ničesar.
“Mikro posojila so izjemno pomembna za ljudi v stiski, ki živijo ob nas, gre za majhna bančna posojila v vrednosti od tisoč do tri tisoč evrov, ki jih dve krajevni banki nudita po izjemno ugodnih obrestih in odplačuje se jih v šestdesetih obrokih. Kar je najbolj razveseljivo pri teh mikro posojilih, je dejstvo, da ljudje, ki prejmejo ta posojila, jih redno vrnejo, in to veliko prej kot vsi drugi, ki imajo bančna posojila”, je bil jasen vodja goriške Karitas g. Paolo Zuttion, ko je pred tednom dni v Gorici predstavljal nove pobude finančne pomoči najbolj potrebnim na Goriškem.
Prisoten sem bil pri obeh dogodkih in tudi zato lahko zapišem, da so poročila o socialnem stanju tako v Sloveniji kot na Goriškem pretresljiva, še bolj pretresljivo pa je poslušati sodelavce Karitas, ki vsi prostovoljno delajo in skušajo zajeziti socialno stisko vse večjega števila potrebnih v naši sredini. Pri svojem delu so iznajdljivi, predvsem pa so tihi, nekričavi pričevalci krščanskega socialnega nauka, ki sloni na evangeliju in zahteva od vsakega kristjana, da pomaga vsakemu človeku, ki je potreben pomoči. Teh je sedaj veliko, predvsem so to ljudje, ki so zaradi današnje gospodarske in finančne krize ostali brez delovnega mesta, brez službe, brez plače, preprosto, a dovolj zgovorno povedano.
Če je res, da se je vsem nam v desetih letih skorajda razpolovila kupna moč, kar preprosti ljude lahko zelo nazorno vidimo ob obisku trgovine z jestvinami, da ne govorimo, kako je to očitno ob nakupu avtomobila, pa je tudi res, da vsaj tisti, ki smo še zaposleni, lahko nekaj naredimo, da bo življenje tudi tistim, ki niso taki srečneži, kot smo mi, vsaj znosno, če že ne lepo.
Dobrodelne organizacije, kakršna je Karitas, pa naj gre za slovensko ali goriško, tržaško, videmsko, so živa priča, kako se tudi danes, tudi v najtežjih časih torej, zmore in vedno v tišini pomagati ljudem, ki so potisnjeni na rob družbe, pa naj gre za finančno pomoč, pomoč v hrani, pomoč pri plačevanju položnic za vodo, za električno energijo, za razdeljevanje oblek in obutve, večkrat pa tudi za tisto preprosto človeško toplino, ki je je vse manj v naši družbi. Tako so, recimo, pri Karitas koprske škofije priredili posebne pogovore z neslovenskimi delavci, ki so jih vrgli na cesto in na Goriškem niso imeli nobenega sogovornika več, s katerim bi se lahko vsaj dostojno pogovorili o svojih težavah, mu zaupali svojo stisko in morda ravno v pogovoru ponovno našli smisel za svoje življenje, ki teče daleč stran od družine in svojcev, prijateljev.
In ni res, da smo nemočni, vsakdo od nas lahko pomaga, tudi s skromnim darom, tudi z navidez nepomembnim darom lahko skupaj, povezani, naredimo veliko, da bo naša družba bolj topla, bolj človeška in zato bolj solidarna!
