Z kot ZABAVA 1
Z vsebino besede iz naslova se je bilo potrebno spopasti, saj nam svet že kar nekaj časa pravi, da je pomembna ravno zabava, da je potrebno uživati. To je, ne nazadnje, vsebovano tudi v pozdravu ob slovesu, ko navadno rečejo: “Uživaj”! Skratka, potrebno se je zabavati zato, da uživamo, tudi mediji naj nam bi nudili predvsem informacije in zabavo, zato se vsemu skupaj pravi “infotainment”, saj vsebuje besedi “information” in “entertainment”. Pri tem je zanimiva stvar tista, ki jo je izrekel McLuhan in smo jo, ko smo ga obravnavali, tudi podali, da so edine prave novice slabe novice. Pri novicah je torej tako, da nas zlasti želijo prestrašiti, nas pahniti v neko paranojo, potem pa se ponudi nekakšno zdravilo prav z “zabavo”, pa karkoli je že s tem mišljeno, ker je mišljeno marsikaj. Toda, kako se zabavati, kako uživati? Že petdeset let to pomeni, delati, kar hočemo, prav po navodilih satanista Aleisterja Crowleya (1875-1947). Prav v tem pa je trik vsega skupaj, saj v resnici delati to, kar nam je všeč, nikakor ne sovpada s tem, da delamo, kar hočemo, kakor nam lepo pove v svojem zadnjem delu “Viteški kodeks za moškega tretjega tisočletja” (“Codice cavalleresco dell’uomo del terzo millennio”). To delo je pravzaprav na neki način nadaljevanje dela “Tisto, česar moški ne povedo” (“Cio’ che gli uomini non dicono”). Skratka: “Delam, kar paše mi, kar se mi dob’r zdi”, kakor so v mojih najstniških letih peli Šank Rock, ni prava pot, kar pomeni, da do pravega uživanja ne vodi zabava, vsaj ne tista, kakršno poznamo zdaj že kar nekaj desetletij. Sploh pa zadeva ne gre po refrenu še ene rockovske pesmi: “Hočem vse in hočem to zdaj”! (“I want it all and I want it now! ”), kakor je pela skupina Queen, katere biografski film se pravkar vrti po kinematografih. Potrebno se je potruditi in se žrtvovati, torej je treba biti požrtvovalni, to pa je treba narediti prostovoljno, kot neko jasno odločitev in podvig, ne da bi nas kdorkoli v to prisilil. Kot nam lepo pove srbski menih Arsenije Jovanović, je uživanje lažni raj oz. simulaker raja, saj nam želi priklicati neki podoben občutek, kakršnega nam bi dala prava blaženost, a tega ne naredi. Marchesini pove prav tako, da nas užitek sicer dvigne iz trpljenja, a tako, da nas anestetizira, ne daje pa prave smeri in smisla našemu življenju, prej obratno. Tu pride zabava. Tisti, ki namreč misli samo na to, kako bi se zabaval, pravzaprav zgreši smer, saj latinska beseda “divertere” (od koder prihaja italijanski “divertimento”) pomeni prav zgrešiti smer ali se oddaljiti. Kdor se zabava, torej že kar nekaj časa skuša bežati od trpljenja, a žal opazi, da se to zgodi morda le za drobec časa. Arsenije pravi, da je to podobno obesku, ki ima dve plati – če je na eni strani užitek, potem je na drugi takoj trpljenje.
Nadaljujemo v tej smeri prihodnjič.