Vse se začne z dotikom, tudi risbe in keramike, razstavljene v Galeriji Ars
Razstava Dotik umetnosti združuje risbe Janine Cotič in keramična dela Sandre Olivieri
V Galeriji Ars na Travniku so v petek, 26. junija, odprli razstavo Dotik umetnosti, na kateri se s svojimi deli predstavljata Janina Cotič in Sandra Olivieri. Čeprav se umetnici izražata v različnih tehnikah – ena skozi risbo, druga skozi keramiko –, razstava razkriva številne skupne točke njunega ustvarjanja. Med njimi posebno mesto pripada rokam: roke, ki oblikujejo glino, in roke, ki postanejo osrednji motiv risbe. Roke kot simbol ustvarjalnosti, dela, bližine in človekovega notranjega sveta so rdeča nit razstave, ki bo na ogled do 10. julija 2026. Na odprtju je navzoče v imenu Galerije Ars pozdravila Nataša Klanjšček, umetnici pa je občinstvu predstavil goriški arhitekt in umetnik David Faganel. Za glasbeno kuliso je poskrbela saksofonistka Jana Flajban, gojenka SCGV Emil Komel iz razreda prof. Tomaža Škamperleta.
Umetniški poti Janine in Sandre se sicer razvijata vsaka po svoji smeri, vendar ju druži izjemna občutljivost do materiala in človeka. Obe ustvarjata počasi, z veliko mero potrpežljivosti in posluha za lasten ustvarjalni proces, zato njuna dela ne nagovarjajo z zunanjostjo, temveč z vsebino in občutkom.
Sandra Olivieri je s keramiko prvič prišla v stik pri sedemnajstih letih med kulturno izmenjavo v Pekingu. Izkušnja je zaznamovala njeno nadaljnjo življenjsko in umetniško pot. Preden se je povsem posvetila keramiki, je živela in ustvarjala v več evropskih državah, kjer je spoznavala različne kulturne tradicije in umetniške pristope. Po vrnitvi v Gorico je leta 2021 odprla keramični atelje Asperitas, ki ni le prostor ustvarjanja, temveč tudi srečevanja, raziskovanja in učenja. Ime ateljeja je umetnica izbrala premišljeno. Latinska beseda označuje hrapavost, ki jo prepoznava v glini, hkrati pa tudi gibanje in kontraste, ki zaznamujejo njen umetniški izraz. Asperitas je namreč tudi ime redke vrste oblakov (Undulatus asperatus), ki s svojo dramatično podobo napovedujejo nevihto, nato pa se razblinijo in za seboj pustijo jasno nebo. Prav ta nenehna preobrazba, prehajanje iz nemira v mir, je ena od metafor njenega ustvarjanja, ki ga zaznamuje spoštljiv odnos do materiala. Pod njenimi rokami nastajajo nežni marmornati vzorci, ki spominjajo na dimne vrtince ali tokove vode. Njena keramična dela niso le estetski predmeti, ampak pripoved o nenehnem spreminjanju, dialog med človekom in materialom. Vsak predmet nosi sled rok, ki so ga oblikovale, zato je v njenih delih mogoče začutiti spontanost, gibanje in nepopolnost, bistveni del lepote.
Janina Cotič pripoveduje zgodbe z risbo. Po poklicu je obrtnica, po izobrazbi psihologinja, ustvarjalnost pa jo spremlja že od otroštva. Odkar pomni, jo spremlja podoba deklice za mizo s papirjem in barvicami. Risanje in slikarstvo sta ji od nekdaj predstavljala zatočišče v težkih trenutkih. Med študijem je obiskovala triletni program Scuola Libera del Nudo na akademiji v Benetkah, kjer se je posvečala risanju akta pod mentorstvom profesorjev Roberta Da Lozza, Alfreda Tiganija in goriškega umetnika Davida Marinotta. Posebno mesto v njenem opusu zavzemajo portreti in študije rok, saj jo zanima človekova izraznost, ki jo razkriva že drobna gesta ali pogled. Veliko bolj kot barva jo privlačita oblika in anatomija; barvo razume kot tiho spremljevalko risbe, medtem ko glavno pripoved nosijo linija, svetloba in gesta. Svoja dela je predstavila na več samostojnih razstavah na Goriškem in Videmskem. V zadnjem času se z velikim veseljem posveča ilustraciji. Prav roke so eden najpogostejših motivov njenega ustvarjanja. V njih ne vidi zgolj anatomskega detajla, ampak prostor čustev, spomina in odnosov. Dlan, prsti ali drobna kretnja lahko povedo več kot obraz. Roke so tiste, ki ustvarjajo, varujejo, božajo, gradijo in puščajo sled. Zato ni naključje, da so njena dela na tej razstavi postavljena ob bok keramičnim delom Sandre Olivieri, saj tudi keramika nastaja predvsem skozi dotik rok. Glina si zapomni vsak pritisk prstov, vsako sled dlani in vsak gib ustvarjalca. V tem se skriva tudi osrednja misel razstave. Če Janina Cotič roke upodablja, jih Sandra Olivieri uporablja kot glavno umetniško orodje. Pri eni postanejo motiv, pri drugi sredstvo ustvarjanja. Pri obeh pa predstavljajo vez med notranjim svetom umetnice in končnim delom.
David Faganel je ob koncu umetnicama namenil spodbudne besede ter ju povabil, naj tudi v prihodnje z zaupanjem sledita svojemu ustvarjalnemu navdihu ter še naprej negujeta svojo ustvarjalno radovednost in samosvoj umetniški izraz.
Naslov Dotik umetnosti ni le poetična metafora, ampak natančen opis ustvarjalnega procesa. Umetnost se začne z dotikom, z dotikom materiala, papirja, gline, predvsem pa z dotikom človeka.
