Besneče morje - pretresljiv umetniški prerez življenja, ujetega med avtentičnost in retoriko
Kulturni center Lojze Bratuž je leto prestolnice kulture kronal z ambicioznim projektom o Carlu Michelstaedterju, ki je združil mlade talente in poglobljeno raziskovanje zgodovine
Kulturni center Lojze Bratuž je v letu prestolnice kulture v največji možni meri izkoristil priložnost ustvarjanja širokopoteznih projektov s predstavami, ki niso samo pokazale potenciala večjih sredstev, ampak so tudi predvsem prinašale kulturno vizijo. Vsi večji projekti so tolmačili vsebine EPK na zelo oseben način, z originalnimi poudarki in strateškim pristopom k utrjevanju goriške “brezmejne” identitete: najprej prerez ključnih trenutkov v zgodovini nekdanje “avstrijske Nice”, nato prikaz emblematične življenjske zgodbe Ljubke Šorli, nazadnje lirični muzikal o filozofu Carlu Michelstaedterju Besneče morje. Umetniški in organizacijski zalogaj tovrstnih uprizoritev je nevidna, a bistvena plat uspeha, ki jo v tej zadnji produkciji nadgrajuje zanimiv element, in sicer da je predstava v italijanskem jeziku (s slovenskimi nadnapisi v prevodu Veronike Brecelj in Katje Vončina), z mednarodno zasedbo, z režijo Goričanke Jasmin Kovic in glasbo Tržačana Stefana Sacherja, kar potrjuje aktualno razumevanje avtentične čezmejnosti.
Definicija “liričnega muzikala” je mogoče nenavadna, vendar primerno opisuje zvočno sliko, ki jo je ustvaril skladatelj. Slog namreč hibridno sprejema ritmični zagon, pevske poudarke in vokalni pristop muzikala, pa tudi lirično, operno spevnost in dialoge z instrumentalnimi skupinami v komornem orkestru, kjer kombinacija godal, pihal, trobil, harfe in klavirja omogoča raznoliko obarvanje čustvenih položajev in situacij (GO! Borderless Orchestra je vodil Simon Dvoršak).
Na avdicijah izbrani mladi pevci so predstavljali dodano vrednost, saj so ob posameznih, različnih sposobnostih pokazali predvsem skupinsko uigranost in ustvarjalno vnemo, kar je omogočilo predstavi, da je vseskozi ohranila dober tempo in da so liki zaživeli s prepričljivimi, sproščenimi kreacijami. Tenorist Gregor Ravnik je s čistim in prodornim izrazom obarval mladost in strasti protagonista ter suvereno ohranil kondicijo skozi uro in pol trajajočo predstavo, v kateri je bil dejansko vedno na odru. Sopranistka Alessandra Tessaro se je vživela v kompleksno vlogo ljubljene Nadie Baraden, mezzosopranistka Chiara Alloi pa je ekspresivno oblikovala svetlobo lika prijateljice Argie. Obe pevki sta se pevsko izoblikovali v naši deželi, a tudi drugi protagonisti predstave so zastopali bogato deželno (in goriško) pevsko sceno z že uveljavljenimi ali izstopajočimi talenti, kot so Kevin Baliviera, Manuel Sedmak, Nada Tavčar, Carlo Ian Poclen in Matthias Ferluga. Iz slovanskega okolja sta prihajala interpreta ključnih likov Carlovega očeta in sestre: baritonist Boris Papak in sopranistka Leonarda Kavedžić.
Kostume v črno-belih niansah je ustvarila Snežica Černic, za projekcije istrskega morja in florentinskih trgov pa je poskrbela Sybil Calligaris. Zelo funkcionalna scenografija je skupaj s projekcijami omogočila hitro menjavo scen v dobro povezanem zaporedju dvajsetih prizorov z uverturo in epilogom. Scenarij upošteva kratko časovno obdobje, kraji dogajanja pa so v alternaciji meščanski goriški salon družine Michelstaedter, istrska obala, predvsem pa florentinsko okolje, kjer je Carlo študiral literarne vede in pridobil pomembne, a tudi usodne življenjske izkušnje.
Michelstaedter je izhajal iz dobrostoječe judovske družine, a sta ga zaznamovala laičnost in zavračanje “hinavščine meščanske oblasti”. V goriški gimnaziji je profesorski zbor označil njegovo vedenje kot “premalo ustrezno”. Odnos do staršev je bil problematičen, zaznamovan z občutkom neizpolnitve pričakovanj ter nerazumevanja njegovih nazorov in želja, vključno s preprečitvijo njegove zveze s sošolko. V času študija v Firencah ga je prevzela karizma svobodne ruske ženske s skrivnostno preteklostjo, Nadie Baraden, ki si je nepričakovano vzela življenje sredi florentinskega trga. Ob fascinantni tuji anarhistki in drugi, neusojeni ljubezni so razmerja s prostitutkami poskrbela za nezanemarljiv udarec bolj fizične narave. Carlo se je vrnil v rodno Gorico nemiren in z dodatnim psihičnim bremenom posledic sifilisa. Medtem je postavil temelje svojemu filozofskemu credu, ki poudarja, da se mora človek osvoboditi iluzije bodočnosti in izražati lastno avtentičnost le v sedanjosti, na katero ne smejo vplivati čas, pričakovanja, družbene konvencije (to stanje je imenoval “prepričanje”, v protislovju z “retoriko”). Leta 1910 si je vzel življenje na materin rojstni dan.
Michelstaedter bi na teh osnovah lahko postal neki goriški “maudit”, nihilist z mnogimi ostrinami. V predstavi pa prevladujeta poetičnost in obzirna milina, ki odražata ponotranjen pogled. Libreto v verzih Maura Rossija ne ponuja odgovorov, uprizoritev ne obsoja in ne poveličuje: v popolnem skladu z besedilom in pripovedno uglasbitvijo usmerja koncept v tirnice opisnega preleta nekaterih etap zadnjega petletja njegovega življenja. Gledalec lahko sam poveže posamezne točke in potegne črto.
Ustvarjalci so posredovali sad poglobljene analize lika, ki upošteva zapise in pisma filozofa, že klasično študijo Alessandra Arba in novejša odkritja Sergia Campaille, predvsem v odnosu do zveze z Nadio Baraden. Režiserka Jasmin Kovic nam je tako pojasnila odnos, ki ga je na tej osnovi razvila do te zgodbe in iz katerega izhajata tako libreto kot uprizoritev: “Želeli smo predstaviti vsebine, ki so bile dalj časa prikrite in so postale za Michelstaedterja vir največjih frustracij: okužba s sifilisom, pismo, ki mu ga je namenila Nadia Baraden pred samomorom in v katerem je bil tudi čop njenih las. Gre za dokumente, ki jih je družina skrivala, vendar so ključnega pomena za razumevanje lika. Vključili smo jih v mentalni tok, ki privede do tragične odločitve. Govori se, da ga je mladostniška zagnanost do izpolnjevanja lastne filozofije pripeljala do smrti, v resnici pa so nanj vplivali bolj človeški dejavniki. Kot mlad človek je podlegel hudim udarcem, ki jih je prenesel v zelo kratki dobi, od smrti brata do izgube ljubljene vse do degenerativne bolezni, ki ga je izčrpavala.”
Izbira določenih poglavij njegove biografije in načina pripovedovanja je bilo ekipno delo. O genezi te uprizoritve je režiserka povedala: “Delo je potekalo dejansko sinhrono. Na začetku sem postavila sinopsis z dvajsetimi prizori, ki naj bi ustvarili razumljivo in večplastno prepleteno narativno nit. Želeli smo ustvariti zelo jasno strukturo, zato je pisanje libreta, glasbe in ustvarjanje zamisli za uprizoritev potekalo vzporedno. Skrbeli smo za to, da ne bi izpustili detajlov in podzgodb, ki prikazujejo udarce, ki jih je doživel, da bi lahko posredovali čim bolj jasno in dostopno pripoved publiki, ki njegove zgodbe ne pozna. Vsebine smo omehčali s sproščenimi prizori ob morju na istrski obali, da bi prikazali tudi razposajeno, mladostniško, neobremenjeno plat njegovega življenja. Dodali smo tudi nekaj govorjenih delov, ki dopolnjujejo informacije z vsebinami, ki v petju ne pridejo dovolj do izraza. Režijska interpretacija partiture sledi seveda malo bolj drugačnemu procesu v primerjavi z dramskim pristopom. Glasba nekaj pripoveduje, zato je treba v njej razbrati vzroke dogajanja, jih upravičiti, usklajevati ritem tako strnjene, goste pripovedi. V tej operi je zelo malo čiste glasbe, brez petja ali govora, zato je bil glavni izziv omogočati celoti, da zadiha.”
Ustvarjalci so očitno dosegli svoj cilj, saj je tekoče dogajanje ohranilo zaželjeno napetost in sporočilnost skozi uro in pol dogajanja, zaenkrat na dveh razprodanih ponovitvah. Gledalce je v atriju centra Bratuž sprejela občinska razstava, ki je nastala ob prestolnici kulture in ki z govorico stripa pripoveduje o Michelstaedterjevem življenju, kar je predstavljalo primerno kombinacijo s premiero.
