Vse je dar

Zahvalne maše oz. hvaležnice, ki nas spominjajo, kako so dragoceni “sadovi zemlje in dela človeških rok”, so lepa priložnost, da se zavemo, kako je vse, kar imamo, dar. To ve vsakdo, ki je spoznal svoje šibkosti in meje. In vendar so naše oči prepogosto nesposobne, da bi to zaznale: čutimo se gospodarje vsega, kar imamo. In v svojem napuhu ne doumemo, da je vse, kar imamo največjega in najlepšega – življenje, zdravje, oseba, ki nas ima rada -, resnično zastonjski dar. Hvaležnost je čustveni odgovor človeka, ki prejme nekaj, česar ni zaslužil oz. pričakoval. Kdor je za prejete darove hvaležen, gleda nanje z drugačnimi očmi, jih deli z drugimi, tudi sam zastonj seje dobroto, daruje, ne da bi pričakoval, da mu bo povrnjeno.

Če je psihologija v prejšnjem stoletju postavila pod drobnogled travme, psihologi – pa tudi misleci in književniki – v 21. stoletju šele začenjajo odkrivati, da je hvaležnost kot zavest, da zastonj prejemamo, temeljna drža za zdravo in uravnovešeno rast posameznika, za razvoj medčloveških odnosov in, konec koncev, za srečno življenje. Danes lahko že empirično ugotovimo, da sta nesebično dajanje in hvaležno sprejemanje bistveni za naš polni razvoj. Hvaležnost torej spodbuja srečo in pozitiven pogled na življenje ter – posredno – fizično in umsko zdravje. Hvaležnost pa ni mogoča, če ne zmoremo dvigniti oči od daru do darovalca, če nismo sposobni videti drugega, če nismo zmožni biti empatični in zavestno sprejemati dejstva, da potrebujemo drugega. Zoprno nerganje vzbuja nemir in nezadovoljstvo, hvaležnost pa občutek spokojnosti, v katerem se osvobodimo zamer, grenkobe in zavisti ter se na dar tudi sami pozitivno odzovemo s svobodno velikodušnostjo do drugih. “Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte,” je zapisal evangelist Marko. Življenje je dajanje in sprejemanje. In darovi, ki se jih zavedamo, rodijo bogate darove.