“Vsak ima pravico do žarka sonca in vsak posameznik mora biti za človeka človek!”

Vaša življenjska pot je tesno povezana z usodo rojakov v Beneški Sloveniji. Z njimi ste delili težavna obdobja, ko je raznarodovalna politika v demokratični preobleki načrtno ovirala gojenje narodnega čutenja. Občutek pripadnosti pa je med Benečani rastel tudi na podlagi vašega vsestranskega kulturnega prizadevanja.
Tudi v času, ko je nas, Beneške Slovence, preplavljal italijanski nacionalizem, nismo pozabili vrednot, iz katerih izhajamo. Nihče ni hotel biti hlapec, naši ljudje niso hoteli umreti. Naši predniki so bili zakoreninjeni v slovenski zemlji, vsi smo se borili za prihodnost. Življenje v Benečiji je bilo težko. Ob skromni skodelici polente smo se trudili za svoj obstoj. Odklanjali smo ponižanje in se borili proti gospodarskim težavam ter zavzeto branili svoj materni jezik. Zasledovali smo pravice, zapisane v ustavi, in na svoj način se znova dokopali do usvajanja svoje kulturne podlage. Na njej smo osnovali prepričanje in zavest, da zaradi našega slovenstva nikakor nismo manjvredni. Izhajali smo iz izročila sv. Cirila in Metoda in združevali svoje želje in moči v oblikovanje enotnega programa. Predvsem smo se prepričali, da nikakor ne pripadamo zemlji, ki je obrobna. S pravico do svojih misli in dejanj, z zahtevo do dela in zgodovinskega obstoja smo zatrjevali, da naše narečje dokazuje, da smo Slovenci, da sta naša narodnost in identiteta vključeni v evropske tokove. Tudi mi smo kot Ivan Trinko začutili v sebi resnico, da mora Beneška Slovenija, ki je v svoji preteklosti utrpela marsikatero krivico, ohraniti svojo slovensko dušo.
S kakšnimi sredstvi ste se borili proti pritiskom, ki so prihajali iz različnih logov? Morda preprosto z vztrajnostjo?
Naš odpor je temeljil na snovanju bogatih odnosov z duhovniki in intelektualci, ki so se vedno imeli za Slovence. Postali smo moderno bogastvo in moderna moč. Razumeli smo, da lahko kljubujemo viharjem samo v primeru, da se uveljavimo kot skupnost. Ovrednotili smo zato dosežke naše prosvetne in znanstvene dejavnosti, skratka naše kulture in navad ter na tak način organizirali svoje socialno življenje. Prebujali smo se ob pesmi in ljubezni ter čutu za slovenski jezik: tako smo zaživeli kot bratje.
Bili ste dolgo let tudi predsednik Narodne in študijske knjižnice. Vam gre verjetno največja zasluga, da je slovenska narodna skupnost ponovno vstopila v Narodni dom v Trstu. Kakšno vlogo so imele vaše diplomatske sposobnosti pri tem postopku?
Že kot predsednik Kulturnega društva Ivan Trinko sem bil vselej prepričan, da lahko s pravšnjim delom ustvarimo novo harmonijo med današnjo kulturo in svobodnimi mislimi, ki združujejo vse ljudi.
Iste misli sem kot predsednik NŠK zagovarjal v pogajanjih glede ponovne uporabe nekaterih prostorov Narodnega doma v Trstu. Vanj smo ponovno vstopili v času, ko so se meje podirale in ko se je krepila mednarodna zavest. Narodni dom je takrat postal stična točka obnove kulturnega in duhovnega sožitja v Trstu. Postal je oporišče nove prihodnosti v zalivskem mestu, zgled svobode in vstajenja v prenovljeno, vedrejše življenje. Vse tedanje akterje je vodilo prepričanje, da solidarnost podpira znanje in ustvarja tvorne kulturne stike med ljudmi. Taki odnosi temeljijo na miru, resnici, pravici in lepoti človeka. In dober človek je tisti, ki živi s tabo, z ramo ob rami v istem mestu, ki do tebe goji dobro soseščino in te kot Slovenca spoštuje. Narodni dom skratka omogoča žive oblike kulturnega gibanja, ki ne izpodriva, ampak krepi delavne moči.
Lani je pri Goriški Mohorjevi družbi in Kulturnem društvu Ivan Trinko izšla pesniška zbirka z naslovom Ko pouno noći je sarce – Ko polno je noči srce. Ravno za to vašo knjigo ste prejeli letošnjo nagrado Vstajenje. Ko ste izvedeli, da ste letošnji nagrajenec, kakšne misli so se v vas porodile?
Novica me je zdravilno oplazila kot veter, ki prenavlja našo notranjo silo. Resnici na ljubo za svojo pesniško zbirko nisem pričakoval nobenega priznanja. Verjamem sicer, da je pesem prav tako kot molitev prežela moje delo, da me je na presežen način približala našim krajem in vasem: s poezijo sem skratka zrl v srce Benečije.
Zbirka vsebuje poleg narečne inačice pesmi še različico v knjižni slovenščini, pa tudi prevod v furlanščini in italijanščini: dejansko gre za štirijezično zbirko, v kateri ima za vas vsak jezik svoj pomen. Kaj vam torej pomeni slovenski jezik, domače tersko narečje, kaj pa italijanščina in furlanščina?
Ko se kdo potepa po Beneških dolinah, lahko spozna, kako težavno življenje so imeli naši predniki, kako so v preteklosti ‘orali po nas’ in kako zelo težko je bilo biti Slovenec. Naši ljudje so se utapljali v tujem svetu tudi zato, ker so nas imeli za ‘sclave’ – za barbare. Zaradi te trpke duhovne dediščine smo po drugi strani stalno hoteli dokazovati, da tudi naša hribovita dežela nosi v sebi veliko želja in upov za prihodnost, saj zasleduje kulturni razvoj, hkrati pa govori in spoštuje tudi jezik bližnjega. Prav je zato, da naš sosed po istem vzoru ravna z nami. S svojim kulturnim delovanjem smo se vedno borili proti nevarnemu pojavu asimilacije: stremeli smo zato k povezovanju dveh svetov, furlanskega in slovenskega, le da bi vsak imel svojo razvojno pot. Nikogar nismo in ne bomo zaničevali! Tudi zato smo prepričani o tej neizpodbitni resnici: razvijali se bomo le v primeru, da bomo presegli našo obrobnost.
Kako se v vašem geografskem in duševnem svetu prepletajo ti štirje jezikovni svetovi, ki so hkrati nositelji določenih kulturnih izročil?
Narodna zavest se pri nas počasi razvija, ponosni smo na prehojeno pot in nočemo, da bi bili v prihodnosti še vedno razžaljeni in ponižani, saj ljubimo svoj dom in svojo zemljo, kot jo ljubijo Furlani. Dobro poznamo kulturo soseda in gledamo na bogastvo vsakega življenja: prav zato smo Beneški Slovenci vedno dokazovali, da so se vsi narodi rodili s svojo govorico. Nihče si ne zasluži duševnega mraka. Vsak ima namreč pravico do žarka sonca in do prepričanja, da mora vsak posameznik biti za človeka človek in da je vsaka identiteta enakopravna vsem ostalim.
Kot trdi Jakob Müller, sta osrednji temi vašega pesniškega sveta zemlja in hribovski svet zahodne karnajsko-terske Benečije, 'ki so jo ljudje s trpljenjem obdelovali in vanjo polagali k večnemu počitku svoje drage'. Bila je to zemlja, ki je trpela tudi zaradi izseljeniških valov, katerim so se v različnih dobah predajali njeni otroci. Kako so te izseljeniške dinamike vplivale na podobo Benečije in na tamkajšnje ljudi, predvsem Slovence, ki so ostali doma?
Življenje v domači Terski dolini je bilo izjemno težavno. To je po eni strani izčrpalo našega človeka, po drugi strani pa ga domača zemlja ni nikoli zatajila. Iz nje je črpal govorico in identiteto. Življenje našega krepkega ljudstva sta kovala šumenje gozdov in molk skal, zaradi tihe revščine in pomanjkanja je veliko beneških sinov odhajalo v tujino in zapuščalo rodne vasi ter senožeti, ki so potrebovale silo njihovih rok. Vsako odhajanje je bilo grenko, trta življenja je pri nas hirala in slovenstvo je polagoma umiralo. Ta krivica pa nas je okrepila, občutili smo jo kot trpko preizkušnjo, in res, poveličala nas je iz ponižanja v vstajenje. Otresli smo se teme in se zavedeli svojih pravic ter začeli zagovarjati pošten obstoj, ki se je upiral krivici nasilja. Na podlagi lastnih sil smo se dokopali do izobraževanja ter razodeli ljubezen do naših ljudi.
Jezik, identiteta, a tudi religioznost: kako se verski čut vsebinsko veže na ostale topose vaše poezije?
Preganjali so nas, če smo govorili slovensko, kot da bi bil to greh. Prišli smo na svet kot Božji otroci in bili krščeni: zato so bila vrata cerkve vedno odprta. Božji hram nas je sprejemal takšne, kakršni smo bili, mi pa smo peli v slavo Jezusu Kristusu, ki je učil ljubezen in dobroto. To je bil začetek naše pesmi – molitve, v kateri je živela lepota Kristusove Besede, ki je poveličevala občutek pravičnosti in lepote. Ustvarili smo si duhovno oporišče, ki je slonelo na sporočilu pobožnosti in svetosti. Tudi zaradi teh verskih izhodišč smo ponovno začeli spoštovati svoj jezik, navade in kulturno tradicijo.
Še zadnje vprašanje, ki se nekako veže na naslov zbirke: kaj je tista sila, ki noč v človeku potisne do roba, vse do nastanka novega dne?
Vsebino tudi tega odgovora bom črpal iz naše preteklosti. Ko sta nas 'pravica' močnejšega in italijanizacija teptali, je naš rodni jezik izumiral. Kljub ogroženosti pa nismo nikdar zatajili svojega jezika, svoje dediščine. Preživeli smo in danes verjamemo, da biti Slovenec pomeni biti Evropejec: prav zato nočemo, da bi nas veter odnašal v svet kot naše prednike. Tu smo in tu bomo ostali!

Igor Gregori

Ob podelitvi nagrade Vstajenje smo prof. Viljemu Černu postavili nekaj vprašanj, na katera je prisrčno in mestoma diplomatsko odgovarjal.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme