Dr. Edvard Kovač o Antonu Trstenjaku ob 120. obletnici rojstva modreca, ki je v človeku iskal bitje prihodnosti

Letos smo praznovali 120. obletnico rojstva in 30. obletnico smrti dr. Antona Trstenjaka, rojenega 8. 1. 1906 in umrlega 29. 9. 1996. Bil je eden najpomembnejših slovenskih mislecev 20. stoletja. Rodil se je v Rodmošcih pri Gornji Radgoni in je bil psiholog, teolog, filozof in humanist, ki je s svojim izjemno obsežnim delom trajno zaznamoval slovenski kulturni, znanstveni in intelektualni prostor. Leto 2026 je bilo razglašeno za Trstenjakovo leto. Pogovorili smo se z njegovim rojakom, dr. Edvardom Kovačem, teologom in filozofom.

Kako ste pravzaprav spoznali Antona Trstenjaka?

Imel sem to srečo, da je bil moj profesor, bil je moj mentor in me spodbujal k filozofskemu razmišljanju. Z njim sem se srečeval tudi izven predavateljskih ur. Do mene je bil zelo pozoren, ker sva bila oba Radgončana in tudi sam je bil ponosen, da je bil Prlek, radosten, rojak velikega slovenskega filozofa Franceta Vebra. Vebrovi filozofiji, ki je psihološko usmerjena v človeško doživetje, se je posvetil že v svoji filozofski disertaciji. Kot profesor filozofije na Teološki fakulteti je ves čas predaval tudi zgodovino filozofije, filozofijo narave in metafizično psihologijo. Trstenjak je veliko objavljal. Znamenite so njegove knjige, ki jih je izdajala redna zbirka Celjske Mohorjeve družbe, kot je Kdo in kaj je človek? ali Hoja za človekom. Znal je razkriti temelje sodobne psihologije in ustvarjal je pravzaprav novo kulturo medosebnega srečevanja in pogovora. Znal je pomagati, da je človek ob njem našel prave besede, se pravi, da je uspel prav poimenovati svoje težave, razkriti njihov izvor in se prek te besede resnice osvoboditi svoje stiske. Lahko bi rekli, da je bil nekak enciklopedist, to se pravi, da je imel zelo širok pregled nad sodobno psihologijo. To vidimo v njegovi knjigi Oris sodobne psihologije, ki je bila že v tretje izdana. V tistih časih je potreboval sodelavce, ki so mu vnašali popravke. Takrat ni bilo računalnikov in mi študentje smo vnašali vse ročno. To smo zelo radi počeli in ob tem smo se še bolj zbližali.

Kakšen je bil kot psiholog in teolog?

Trstenjak velja za psihologa, ki je prakticiral integralno psihologijo. Bil je vesel človek, radosten in radoznal. Vedno se je zanimal za vse stvari in prvinsko je doživljal življenje. Trstenjaka je po eni strani odlikovala izjemna inteligenca, po drugi pa je celostno doživljal življenje. Čeprav je bil spekulativno zelo močan, je sprejemal načelo Tomaža Akvinskega, da milost predpostavlja naravo, in prav za to predpostavko se je zanimal: človek ni samo razumno bitje, ampak je tudi čuteče in ljubeče bitje. Človek ni samo to, kar je že bil, ampak tudi to, kar bo v prihodnje.

Ali je bil Trstenjak tudi klinični psiholog?

Pravzaprav se je sam podal v kliniko. Svoje veliko teoretično znanje je znal aplicirati tudi v kliniko, in še predno so novejši psihologi odkrili, da se mora ravno terapevt vživeti v sočloveka, v trpljenje drugega, je Trstenjak že poudarjal empatijo, sočutje. Znal se je vživeti v drugega, celo v pisavo drugega. Zato je bil sam tudi odličen grafolog. Znal se je tako dobro vživeti v drugega, da je znal ugotoviti značaj človeka, ki je zapisal neko besedilo.

Kateri filozof, psiholog mu je bil zgled?

Trstenjak je poznal vse velike psihologe in tudi življenjske psihologe: Sigismunda Freuda, Carla Junga, Erika Fromma, Romana Guardinija, Karla Jaspersa, ampak najbližje mu je bil Freudov učenec Viktor Frankl in njegovo hrepenenje po smislu, ki človeka opogumi in mu daje moč. Franklova terapija se imenuje logoterapija, to pomeni, da trpeči počasi, ob besedi, najde smisel za to, kar se mu je pripetilo.

Trstenjak je napisal knjigo Človek, bitje prihodnosti in prihodnost je v ozadju marsikatere njegove knjige o človeku. Tudi v Svetem pismu je prihodnost vedno prisotna, saj je v ozadju Jezusovih pogovorov vedno Božje kraljestvo, ki se nanaša na prihodnost.

Za Trstenjaka človek ni samo dedič svoje in družinske zgodovine, ampak je njegovo bistvo prav tako v tem, da je bitje prihodnosti, tiste prihodnosti, ki jo lahko še oblikuje, izreče in uresniči. Tu ste načeli veliko filozofsko debato o vprašanju časa. Trstenjak je močno razširil področje psihologije na druge vede, na sociologijo, na biologijo, in pripeljal psihologijo v kulturno antropologijo. Grki so rekli človeku zoon logikon, to je misleče in hkrati govoreče bitje. Ko je Trstenjak pisal zanimivo knjigo Izrekati besedo, je hotel poudariti, da najbolje zajame pojmovanje človeka sam odnos do časa. Čas ni samo nekaj kronološkega, to se pravi, čas, ki ga mi živimo, ampak obstaja v grščini kairos, milostni čas. Človek živi tako v preteklosti kot v sedanjosti in prihodnosti. V pretekli zgodovini so bili nekateri milostni trenutki, na primer ko je človek obvladal ogenj ali iznašel kolo, in takrat je začel tudi komunicirati ne samo z znaki, ampak tudi z besedo. Beseda se je potem osamosvojila s tem, da je postala pisana. Najpomembnejše pa je, da človek pričakuje nekaj absolutnega. Vendar to absolutno, ta milostni čas, je že tukaj. Kristus pravi: Božje kraljestvo prihaja in je že tukaj. Kot pravi apostol Janez, smo razpeti med že tukaj in še ne. Ta nepotešenost do neskončnosti se kaže v pričakovanju milostnega časa in ustvarjanju prihodnosti ljubezni ter prijateljstva.

Dandanes zaznavamo v družbi veliko zatiranja, potrtosti. Od kod ta čut?

To je filozofsko vprašanje. Trstenjak je zelo dobro ločil to, kar je poudaril že filozof Gabriel Marcel, pozneje tudi Erik Fromm: razliko med imeti in biti. “Imeti” je to, kar človek želi posedovati, zagrabiti, in tukaj dela nasilje sebi, drugim, pa tudi stvarem. Temu nasproti je “biti”, neka razprtost k drugemu, k presežnemu in tudi k svoji globini. Trstenjak je poudarjal razliko med kvantiteto in kakovostjo; med tem, kar hočem imeti, in tem, kar lahko samo živim. Kot človek odnosov želim ljubezen in to me privede do vprašanja kvalitete. Trstenjak je bil velik kritik tehnološke civilizacije, ki samo kopiči in meri. Pravil je, da to ni dovolj, treba je težiti h kakovosti. Vendar je bil do tehnike tudi optimističen. Dokler jo uporabljamo samo kot sredstvo, lahko pomeni tudi blagoslov za človeštvo. Zanj je bil človek ustvarjalno bitje, ki vedno nosi v sebi težnjo po presežnem. Kot je šel v količinsko gradnjo, tako bo šel tudi v kvaliteto. Že pred skoraj štiridesetimi leti je Trstenjak omenjal umetno inteligenco, a hkrati poudarjal, kar je izrekal njegov veliki vzornik, filozof Immanuel Kant, da človek nosi v sebi neizbrisen etični imperativ.

Zahvaljujem se Vam za pogovor.