Vprašljivi molk
Velikokrat si zastavim vprašanje: “Zakaj nas je po naših cerkvah manj, kot nas je bilo pred leti?” Na to dobim več odgovorov, od tistih, ki se mi dozdevajo, da so upravičeni, pa do tistih, ki me opozorijo na krizo vere, ki je vedno bolj prisotna med nami. Človek je ustvarjen tudi za to, da se pogovarja. Pogovor deli doma s sozakoncem, z otroki, na delovnem mestu … Pogovarjati pa bi se morali tudi z Bogom. Ni važno, kdaj to odkrijem, ali sedaj ali ko se bom srečal z Njim. Bog je tudi moja domovina.
Sv. Janez od Križa pravi: “Naša največja nuja je molčati pred Bogom. Kajti edini jezik, ki ga sliši, je molčeči jezik ljubezni!” Božje odrešenje se je vedno razodevalo v tihoti človekovega srca, saj je edini jezik, to je molčeči jezik ljubezni, ki ga Bog sliši v mojem odnosu do ljudi in okolja. Kakšen sem, ko molčim, in kakšen sem, ko govorim. Z govorom in kretnjami, ki jih imamo, ali s pogovorom se človek kot oseba razkrije, kakšen dejansko je. To sporočamo s pristnimi, iskrenimi medsebojnimi odnosi do živega stvarstva, ki nas obdaja.
Tako spoznam, da je v mojem življenju veliko vprašanje: “Kako naj Bog postane temelj v mojem vsakdanjiku?” Mojzesu je bilo razodeto: “Veruj v enega Boga!” Dogaja se, da marsikdo tega sporočila ne sprejme ali ga celo ne more sprejeti. Zakaj? Preprosto zato, ker se kot oseba ne poglobi v smisel svojega, pa tudi tujega življenja. Bog je del mene, to, kar sem, sem v Njem! Bog, ki ga želim odkriti, me je že našel, saj je prav On povzročil mojo željo po Njem! Kako čudovito piše psalmist: “Staknil si me v telesu moje matere …” Prerok Jeremija pa dodaja: “Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal …” Na videz se nam dozdeva, da so naše župnije tihe in obrobne, za marsikoga nepomembne, a se v njih kljub vsemu, tudi maloštevilčnosti, odvija pravo življenje. Tiho in neomajno vztrajanje v resnici, po vzoru naših prednikov, nas spominja na vzor Svete družine in pastirjev v betlehemski votlini, ko se je učlovečila Božja Beseda. Kdor v to veruje, živi iz tega prepričanja.
Moje osebno tiho odrešenje se mi razodeva v tihoti mojega srca. Eden od “jezikov”, ki ga Bog sliši, je molčeči jezik srca. V postu se skušajmo zaustaviti ob kateri od postaj križevega pota in doumeli bomo tihoto Božjega navdiha.
