Vojna, mir in odvaljen kamen

Sedemkrat je papež Frančišek v nagovoru mestu in svetu (Urbi et Orbi) na velikonočno nedeljo izrekel besedo “vojna” in prav tako sedemkrat besedo “mir”. In vmes je imel stalno pred sabo ljudi: družine in skupnosti, izčrpane od vojne in lakote ter vseh oblik zatiranja. Omenil je žrtve številnih konfliktov, začenši s tistimi v Izraelu in Palestini ter v Ukrajini. Ne pozabimo na Sirijo in Libanon, je dejal, posebno misel je namenil regiji Zahodnega Balkana, kjer so narejeni pomembni koraki za vključitev v evropski projekt. Spodbudil je pogovore med Armenijo in Azerbaj­džanom, spomnil se je haitskega ljudstvu, kjer nasilje razjeda in obliva državo s krvjo, humanitarne krize v Mjanmaru, preizkušanega prebivalstva v Sudanu, na Afriškem rogu, v Kongu in Mozambiku, pa še migrantov in vseh, ki se soočajo z ekonomskimi težavami. “Naj Kristus vodi vse ljudi dobre volje, da se združijo v solidarnosti in se skupaj soočijo s številnimi izzivi, s katerimi se soočajo najrevnejše družine v iskanju boljšega življenja in sreče”. Jezusov grob je bil zaprt z velikim kamnom. “Tako tudi danes težke, pretežke gmote zapirajo upanje človeštva: gmota vojne, gmota humanitarnih kriz, gmota kršitev človekovih pravic, gmota trgovine z ljudmi in druge.” Tudi mi se sprašujemo, kdo bo odvalil te kamne. “In tu je odkritje velikonočnega jutra: kamen, ta veliki kamen, je nekdo že odvalil.” Skozi prazen grob vodi “nova pot, pot, ki je ne more odpreti nihče od nas, ampak samo Bog: pot življenja sredi smrti, pot miru sredi vojne, pot sprave sredi mržnje, pot bratstva sredi sovraštva”. Jezus je vstal in “samo on lahko odvali kamne, ki zapirajo pot v življenje”. Samo on nam odpira tista vrata, ki jih nenehno zapiramo z vojnami. Luč vstajenja lahko razsvetli naše duše in spreobrne naša srca, da se bomo zavedali vrednosti vsakega človeškega življenja. Vstajenje ni srečen konec zgodbe nekoga, ki je živel pred dva tisoč let, ni filozofska ali teološka pogruntavščina, temveč izhodišče, “nekaj, kar popolnoma in za vedno spremeni naša življenja,” in nam kaže, da je to, kar je najbolj Božje, tudi najbolj človeško.