Vloga desetih Božjih zapovedi v sodobni družbi
Cerkev, ki jih zagovarja in med drugim pravi, da so te zapovedi nespremenljive in njihova obveznost velja vedno in povsod (KKC, 2072), je zaradi te drže razumljena kot “zločinska organizacija”, ki bi jo bilo potrebno prepovedati, saj nasprotuje človekovim pravicam.
Kaj se v resnici dogaja? Človek je za Boga razglasil samega sebe. Zato so seveda prve tri zapovedi nesprejemljive. Prvi in Poslednji ni Bog, temveč sem “jaz”. Posledica te odločitve sta individualizem in postavljanje etičnih načel, ki izhajajo iz človekovih želja in čustev. To pomeni zanikanje nadaljnjih sedmih zapovedi, kar končno vodi v nihilizem in kaos. Prišli smo do točke, ko se niti ne sprašujemo več, kaj pomenijo določene besede, kaj šele, da bi razpravljali o odnosu med oblastjo in odgovornostjo, med pravicami in dolžnostmi. Drža, ki zanika “Božji princip”, ni le zadeva posameznikov, ki se razglašajo za ateiste in agnostike, temveč je princip sodobne politike, šolstva in kulture.
Je človek bitje, ki poseduje in zadostuje sam sebi, ali bitje, ki je ustvarjeno za odnose, za skupnost in za ljubezen? Edina pot, da se odpremo in vstopimo v odnose, je priznavanje “drugega”, je zavedanje ne-samozadostnosti in zavedanje, da bomo izgubili vse, kar imamo. Že s spočetjem nam je usojeno, da bomo izgubili vse. Ne le, da bomo izgubili hišo, avto in denar, izgubili bomo tudi zemeljsko življenje. Zakaj je v nas toliko pohlepa? Sta moderna ekonomija in potrošniška družba racionalni, ali pa gre za barbarsko početje, ki v zgodovini nima primerjave, za neznanje, neustvarjalnost in slepo zaverovanost v zmoto? Zakaj je peščica ljudi preveč bogatih, večina človeštva pa živi v revščini? Kako se lahko rešimo iz tega pekla? Mar ne ravno s tem, da priznamo Božje zapovedi in se po njih ravnamo? Torej je nastopil čas, da preverimo, v katero smer potujemo, in se ponovno orientiramo. Nič zato, če se bomo morali vrniti v “mračni srednji vek”, to bo veliko bolj racionalna odločitev kot nadaljevanje poti v samouničenje in vztrajanje v “gulagu pozitivizma” ali “bunkerju brez oken”.
Ponovno se postavlja vprašanje vloge religije v sodobni družbi. So religije zgolj okrasek in dokaz, da je družba tolerantna, kljub temu da je za uradno religijo sprejela sekularizem in “nevtralnost”? So religije, kot učijo sociologi in kot se zdi, da je splošno sprejeto stališče, le delček kulture, ki velja za enega izmed podsistemov družbe; zgolj tradicija, ki je lahko tržna niša ter popestritev za turizem? Povedano z drugimi besedami: ali lahko človeški zakoni opredelijo mesto Božjih zapovedi, ali pa bi morale Božje zapovedi navdihovati vse zakone, če človeštvo želi dosegati mir in blagostanje? Bi v tem primeru res šlo za neupoštevanje verske svobode, za državno religijo, ter za zanikanje laične države? Potrebno je vendarle upoštevati, da Božje zapovedi niso iznajdba RKC! Lahko ZDA in EU določita mesto, ki pripada Božjim zapovedim? Ali pa je vendarle še vedno ravno obratno?
Bogdan Vidmar
