Sloveniji prvi bron v Ligi narodov!

Bronasta kolajna je za slovenske odbojkarje zgodovinski dosežek, Poljaki so potrdili naslov prvakov, Italijani so tokrat izpadli že v četrtfinalu

Po treh četrtih mestih in sedmem mestu v Ligi narodov so varovanci Fabia Solija v nedeljo, 2. avgusta, v zbirko dodali še prvo medaljo, bronasto odličje!

O zgodovinskem dosežku na Kitajskem smo se pogovorili s trenerjem Zoranom Jerončičem, ki zvesto sledi tako ženski kot moški slovenski reprezentanci.

Dosežek je primerljiv s prvo srebrno kolajno na evropskem prvenstvu leta 2015

“Bron je izjemen rezultat za slovensko odbojko, to je pravi mejnik, ki bi ga primerjal z zgodovinskim dosežkom leta 2015,” je navdušeno povedal Jerončič. Slovenci so bili tokrat pod vodstvom Italijana Fabia Solia v dobri formi, med osmimi finalisti pa ni bilo Argentincev, Nemcev, Francozev, Brazilcev, kar je Slovencem gotovo olajšalo pot do brona. V finalnih tekmah na Kitajskem so gladko premagali Turke s 3 : 0, Poljaki pa so zanje bili pretrd oreh. Navsezadnje so Poljaki, zmagovalci olimpijskih iger 2024, letos tudi potrdili svetovni naslov. V finalu za tretje mesto so s končnim rezultatom 3 : 1 Slovenci le bili boljši od Japoncev in si tako zagotovili prvo kolajno na odbojkarskem mednarodnem prvenstvu.

Jerončič poudarja, da je v finalnih tekmah obramba postala ključna: boj za vsako žogo ni več le domena ženske odbojke. Nepopustljivost v obrambi je zdaj vse pomembnejši pokazatelj zbranosti in hitre odzivnosti tudi pri moških ekipah.

Zgodovinski dosežek je sad treh desetletij premišljenega dela

Slovenski odbojkarji so svetovno publiko prvič presenetili leta 2015, ko so pod vodstvom Andrea Gianija osvojili srebrno kolajno na evropskem prvenstvu. Od takrat so se nekateri odbojkarji “generacije fenomenov” že poslovili od reprezentančnega dresa, nadomestili pa so jih mladi upi, ki v glavni šesterici dosegajo še večje uspehe: poleg Roka Možiča sta gotovo vredna omembe dvaindvajsetletna libero Grega Okroglič in korektor Nik Mujanović. Jerončič, ki je tudi član izvršnega odbora Društva odbojkarskih trenerjev, poudarja, da kontinuiteta uspehov in postopno vključevanje mladih odbojkarjev nista naključje: “Zgodovinski dosežek je rezultat sistemsko premišljenega dela celotnega slovenskega odbojkarskega gibanja, ki smo ga začeli pred tridesetimi leti.” Na začetku devetdesetih let so na izobraževalne seminarje za trenerje začeli vabiti predvsem izkušene Italijane. “Takrat sta Vinčič in Urnaut bila osnovnošolca, sedaj pa sta oba, že proti koncu kariere, dosegla take pomembne rezultate.” Uspehi so še toliko večji, ker ima odbojka v Sloveniji močno konkurenco v košarki, nogometu, rokometu in priljubljenem smučanju. Da bodo slovenski odbojkarji leta 2026 osvojili bron v Ligi narodov, si pred 30 leti ne Zoran ne nihče drug ne bi mogel zamisliti.

Velik del reprezentantov ostaja zvest ljubljanskemu ACH

Kar 10 od 22 reprezentantov igra za ljubljanski ACH Volley. Čeprav v prvi slovenski ligi nimajo prave konkurence, ostaja njihova raven igre presenetljivo visoka. Zoran pojasnjuje, da je to del premišljene strukture slovenske odbojke: večina izkušenih igralcev ACH-ja se je pred tem več let kalila v zahtevnejših tujih prvenstvih, kot je italijanska Superliga. Z vrnitvijo v domovino so s seboj prinesli še višjo raven igre. V vrstah ACH-ja se zdaj zbirajo najperspektivnejši mladi slovenski odbojkarji, ki se kalijo ob izkušenih soigralcih, nekega dne pa se bodo verjetno tudi sami preizkusili v tujini.

Izjema je štiriindvajsetletni Rok Možič, ki je pred štirimi leti iz slovenske ekipe Merkur Maribor odšel v Verono ter se tam razvil v enega vidnejših napadalcev italijanske lige. Prav tako se v tujini že nekaj let kali mladi Nik Mujanović, ki je začel pri slovenskem Calcitu, več let je igral v Franciji, v naslednji sezoni pa bo nosil dres priznane ekipe iz Modene.

Obenem moštvo ACH redno nastopa v Ligi prvakov, kar pomeni več tekem z najmočnejšimi ekipami na svetu, to pa slovenskim odbojkarjem pomaga ohranjati vrhunsko pripravljenost. Jerončič je ob tem izpostavil tudi odbojkarsko društvo Alpacem Kanal, ki se v zadnjih letih prebuja in želi spet postati pomembno središče za vzgojo mladih slovenskih upov. Za člansko ekipo iz Kanala je letos med drugim igral tudi Grega Okroglič, ki se bo naslednje leto pridružil ACH-ju.

Za vrhunski rezultat je potreben trener z avtoriteto in bogato kariero

“Reprezentanco mora voditi trener z bogatimi izkušnjami in avtoriteto – v tem so še vedno najboljši Italijani,” pojasnjuje Zoran Jerončič. Prva taka osebnost je bil Andrea Giani: “Mlade, neizkušene odbojkarje mu je uspelo prepričati, da lahko osvojijo medaljo. In tako se je tudi zgodilo.”

V Sloveniji namreč še ni trenerjev, ki bi dosegli vidnejše rezultate v najkonkurenčnejših tujih prvenstvih. Domači strokovnjaki se morajo najprej izkazati, da si pridobijo mednarodni ugled. Takšne značilnosti in potencial sicer Jerončič vidi v Gregorju Jerončiču, ki je trenutno pomočnik Italijana Solija, ter v Dejanu Vinčiću, ki se je po uspešni igralski karieri pred kratkim podal v trenerske vode.

Tudi prvakom, kot so Italijani, se lahko zgodi slab dan

V izločilnih bojih je lahko en sam ponesrečen dan usoden – to se zgodi tudi prvakom, kot so Italijani: tokrat so jih razigrani Američani že v četrtfinalu ustavili z gladkim 3 : 0. “Američani so osvojili 14 točk samo na servisu, z neučinkovitim sprejemom in slabo obrambo Italijanom sploh ni uspelo razviti pravega protinapada,” je pojasnil Zoran Jerončič, ki pa v tem spodrsljaju ne vidi tragedije. Že septembra bomo v Italiji spremljali evropsko prvenstvo, na katerem bodo domačini kljub močni konkurenci imeli priložnost znova dokazati svojo kakovost.

Za Slovenijo in Italijo so navijali tudi mali odbojkarji naših ekip

Mitja Komjanc

Čeprav je bil v tem tednu na počitnicah, je mladi odbojkar iz Števerjana z zanimanjem spremljal reprezentančne tekme, posebno takrat, ko sta igrali Italija in Slovenija. Zmage Slovenije se je res veselil, čeprav si je želel, da bi se v finalu borili Slovenija in Italija. Nad prezgodnjim izpadom Italijanov je bil presenečen in malo razočaran, saj je tako lahko navijal samo še za eno ekipo.

Med sezono Mitja redno spremlja italijansko elitno ligo A1 ter navija za velikane, kot so Trentino, Perugia in Modena. Poseben spomin mu ostaja z lanskega polfinala med Lubejem in Perugio, ki si ga je ogledal v živo: odbojkarski zvezdnik Mattia Bottolo je po zmagi njemu in še enemu fantiču podaril svoje športne čevlje – vsakemu po enega!

Družina Komjanc si zelo rada v živo ogleda tekme Tinet Prate, za katero nastopa njihov sovaščan Jernej Terpin – za prihodnjo sezono, ko se bo Jernej z ekipo kosal v A1 ligi, so si že priskrbeli celoletni abonma.

Mitjin najljubši igralec je Luca Porro, ki je pred leti tudi igral za Tinet Prata, pred kratkim pa je dobil svoje mesto še v glavni šesterici italijanske izbrane vrste. Med najljubšimi igralci izpostavlja tudi Slovenca Nika Mujanovića.

Na domačem igrišču pa ima prav tako svojega vzornika. Z navdušenjem spremlja napadalca Slovolleyja Simona Komjanca, ki je obenem tudi njegov trener pri goriški Olympii. Mitja tam igra v kategoriji U13, v prihodnosti pa si želi slediti trenerjevim stopinjam in prav tako postati odličen napadalec.

Tomaž in Tadej Čotar

Brata Tadej in Tomaž Čotar iz Medjevasi z vsem srcem navijata predvsem za slovensko reprezentanco. Letos sta si že tretje leto zapored v Stožicah v živo ogledala tekmo med Slovenijo in Italijo. Navdušena sta bila nad odličnim vzdušjem, saj sta lahko igralce videla od blizu in se z njimi fotografirala.Tadejev najljubši igralec je Nik Mujanovič, medtem ko Tomaž stiska pesti za Roka Možiča. Slovenski reprezentanci z veseljem sledita predvsem zato, ker dokazuje, da se lahko tudi majhna država ponaša z vrhunskimi odbojkarji. Tadeju je bilo le malo žal, da tekem svetovnega prvenstva ni mogel gledati po televiziji, saj so jih predvajali le na plačljivih kanalih, je pa zato napeto spremljal rezultate v živo. Tudi sama sta strastna odbojkarja in trenirata pri zamejskem društvu AŠD Soča. Tadej se uri v skupini U13, Tomaž pa je v pretekli sezoni igral za ekipi U15 in U17, nekajkrat pa je že dobil priložnost ter zaigral tudi za prvo moško člansko ekipo v diviziji. Tadej in Tomaž sta vneta navijača moške članske ekipe AŠD Soča; moštvu sta zvesto sledila tudi na daljših gostovanjih v Venetu. Zgornjo fotografijo so objavili tudi na uradnem profilu navijačev Roka Možiča.

Nejc Peterlin

Slovenska reprezentanca je odigrala dve res lepi tekmi in zanje je Nejc navijal z vsem srcem. Njegov najljubši slovenski reprezentant je napadalec Rok Možič, najljubši igralec na splošno pa Earvin N’Gapeth. Odbojka je pri Peterlinovih doma zelo priljubljena, zato tekme z veseljem spremljajo vsi. Nekaj so si jih ogledali tudi v živo – v Veroni so spremljali prvo polfinalno tekmo, v Trstu pa italijanski superpokal (Supercoppo). “Že od malega živim za ta šport. Doslej sem na položaju libera igral pri ekipi Val v kategorijah U15 in U17, v naslednji sezoni pa me čaka nov korak, saj se bom preizkusil v Trevisu. Sicer pa med letom redno navijam za našo združeno ekipo Slovolley,“ je povedal Nejc.