“Verjamem, da kulturno bogatimo naš lepi Kras”

Vas Divača pri Sežani na Krasu ima nekaj smole.
Premalo je zanimiva v primerjavi z bližnjimi Škocjanskimi jamami in preblizu Trstu, da bi se obvarovala pred kolonami lačnih nedeljskih izletnikov, ki poznajo le picerije in gostilne, kjer “se malo plača in dobro je”. V vasi na železniškem razpotju se skriva marsikaj presenetljivega. Jazz hram je tisto, kar bi najmanj pričakovali, pa vendar: v podzemnem prostoru redke lepote se zbirajo ljubitelji raznoterega jazza in poslušajo odmev divaškega apnenca. O uspešni zgodbi “kantine”, ki je stopila na zemljevid slovenskega jazza, smo se pogovorili s programskim vodjo, Bojanom Volkom.

Preletiva zgodbo vašega hrama dobre glasbe in se spomniva, kako ste začeli.

Leta 2005 nas je nekaj navdušencev Društva za kulturno-umetniške dejavnosti NOVA, v katerem klub deluje še danes, začelo to “misijo nemogoče” in niti v sanjah si nismo predstavljali, da bo Jazz hram postal to, kar je danes. Ker smo vsi glasbeniki, smo si ga na začetku zamišljali kot nekakšen lokal z živo glasbo. Za večino ljudi je živa glasba one-man band ali manjša zasedba, ki igra dalmatinske “šlagerje” ali zimzelene pesmi ter z njimi predvsem zabava ljudi. Odločili smo se obrniti ta stereotip na glavo. Želeli smo koncerte polnokrvnih kreativnih bendov, ki se na odru potijo in ne samo zabavajo ljudi, ampak se jim skozi glasbo tudi razdajajo, nekaj sporočajo. Take zasedbe smo vseskozi iskali in jih tudi še naprej bomo.

Ste si hram, pravzaprav “kantino” v živi skali, zamislili sami?

Ne, tak prostor obstaja že vrsto let. Prvotna funkcija hrama je bila ledenica, v kasnejših letih pa sta v njem našli mesto picerija in kasneje vinoteka. Menili smo, da bi to lahko bil odličen ambient za jazzovske koncerte, kar se je v zadnjih letih izkazalo za odlično idejo.

Je vaša ljubezen do jazza potrebovala nekakšne potešitve?

Vsi v ekipi Jazz hrama smo tako ali drugače povezani z glasbo, posebno jazzom. Deloma smo se organizacije jazzovskih koncertov lotili iz obupa oz. razočaranja nad splošnim stanjem duha v družbi in odnosa le te do kreativne in improvizirane glasbe. Mediji so nas sprogramirali do te mere, da porabljamo le hite. Ne trdim, da so vsi hiti nekakovostni, moti pa me, kako nas mediji na vsakem koraku z njimi posiljujejo. Povprečen poslušalec tako zelo težko prisluhne čemu drugemu: jazz je zato marginaliziran in zdi se, da bo tak tudi ostal. Za nekomercialno naravnane zvrsti je vsaj na začetku potrebno vložiti velik odmerek energije in “napora”, za kar povprečen človek danes nima priložnosti. Stanje lahko primerjamo s tem, da je lažje površinsko brskati po spletu, kot si vzeti čas za branje knjige. Na srečo bo vedno obstajal delček populacije, ki je pripravljen prisluhniti tovrstni glasbi. Drugi vzrok, da smo se odločili za jazz klub, je bilo splošno mrtvilo na področju jazzovske glasbe, ki je predvsem odraz kroničnega pomanjkanja koncertnih prizorišč. Za razliko od večine smo se odločili, da z veliko mero vneme zavihamo rokave in damo kot organizatorji svoj prispevek slovenski ponudbi jazz glasbe.

Je bilo težko stopiti na to pot prav v Divači, sredi Krasa? Ali ta prostor omogoča in spodbuja tovrstne “alternativne” iniciative?

Povsod je težko stopiti na tako pot, ampak naše gorivo je navdušenost. Ta nas žene naprej in ravno zaradi nje nam ni bilo težko stisniti zobe in vlagati nešteto ur prostega časa v organizacijo koncertov. Okolje ne spodbuja odkrito tovrstnih “alternativnih”, ni pa jim tudi izrecno nenaklonjeno. Če se zberejo pravi ljudje, se lahko z veliko dobre volje dosti postori. Mi se v nobeni točki nismo ustrašili, da našega udejstvovanja okolica ne bi sprejela, ker bi bili tako vnaprej obsojeni na neuspeh. Sedaj želimo biti drugim za zgled in spodbudo ter upamo, da nam bo še kdo sledil. Verjamem in upam, da z našim početjem kulturno bogatimo naš lepi Kras.

Ali se je klub spremenil v teh letih? Koga ste že gostili v njem?

Klub se stalno spreminja in nadgrajuje v smislu opreme, oglaševanja, ponudbe in ne nazadnje programa. Vsako leto je kaj novega – letos smo tako prvič zastavili vse koncerte že pred začetkom sezone, kar nam je omogočilo izdelavo sezonskih programskih knjižic in tudi abonmajsko ponudbo. Naša posebnost je tudi ponudba vin kraških, istrskih in v zadnjem času tudi briških vinarjev, saj se ob dobri glasbi prileže kozarec dobrega vina. V našem klubu so igrali že skoraj vsi glasbeniki s slovenske jazz scene, močne vezi imamo tudi v sosednji Italiji, predvsem Trstu in Vidmu, v zadnjem času pa se trudimo pridobiti tudi ameriške jazz glasbenike, ki so na turnejah po Evropi. Če omenim samo nekaj izstopajočih imen: lanski nagrajenec Prešernovega sklada Zlatko Kaučič (na sliki), Howard Curtis, Nasheet Waits, Alexander Balanescu, Daniele D’Agaro, Mia Žnidarič, Oto Pestner, Terrafolk, Drago Gajo, Robert Jukič, Tamara Obrovac in še mnogi drugi.

Kako ljubiteljska javnost spremlja vašo koncertno ponudbo? Kdo so obiskovalci in kam vse seže vaš glas?

Za učinkovito oglaševanje so potrebna sredstva, ki nam jih vedno primanjkuje. Za oglaševanje uporabljamo spletne in tiskane medije, seveda po naših zmožnostih. Po izkušnjah sodeč, večina obiskovalcev pride k nam zaradi programa ali po priporočilu koga, ki je pri nas že bil. Obiskovalci so različnih starosti in poklicev, vsem pa je skupno to, da želijo poslušati glasbo, ki jih bo obogatila na tak ali drugačen način. Obiskovalci prihajajo na koncerte z območja celotne Primorske (obalno-kraška, goriška in notranjska regija), iz Ljubljane, območja Trsta, Furlanije, pa tudi iz Hrvaške.

Ste morda v vseh teh letih doživeli trenutek, ko ste rekli: “Glej, pa nam je uspelo”?

Že večkrat smo si to rekli. To pa zato, ker čez čas sami sebe presežemo. Dogaja se že od samega začetka in vem, da se bo še naprej. Dejstvo je, da smo se znašli na jazzovskem zemljevidu, kar se ne da storiti na hitro, predvsem z našim proračunom. Skozi celotno obdobje smo delali na “znamki” Jazz hram in imeli v gosteh veliko slovensko in svetovno uveljavljenih glasbenih imen, kar je veliko pripomoglo k prepoznavnosti kluba po Sloveniji. Zasedba “Samo Šalamon 2alto” se je štiri dni po koncertu v Jazz hramu predstavila v Cankarjevem domu v Ljubljani, kar je eden od zadnjih primerov, ki kažejo, da uspešno delamo. Na januarskem koncertu v New Yorku živečega afriškega basista Francisa Mbappeja zaradi omejene kapacitete kluba nismo mogli sprejeti vseh ljudi, ki so prišli na koncert. Ker je za tovrstne dosežke potrebna gromozanska količina truda, časa, energije in še marsičesa, skoraj po vsakem uspelem koncertu rečemo, da nam je uspelo.

Ali aktivno spremljate in “osebno poznate” glavne akterje slovenske jazz scene? Kako doživljate in ocenjujete slovensko jazz ustvarjanje ter morda koncertno in festivalsko ponudbo mednarodnega značaja v naši državi? Morda kako ime, predlog, nasvet?

Aktivno spremljamo jazz sceno in se tudi osebno poznamo z večino glasbenikov. Slovensko jazz ustvarjanje je na zavidljivi ravni in dobesedno prekipeva od ustvarjalnosti, kar vzdržuje potrebo po koncertnih prizoriščih. Ocenjujem, da je festivalska ponudba v Sloveniji dobra, klubska scena pa slabo razvita. V Ljubljani imamo Jazz festival s 50-letno tradicijo, v Kopru Baladoor, Marezijazz in Jeff, v Ravnah na Koroškem Jazz Ravne, v Trstu Trieste loves jazz in mnogo drugih. Na festivalih se da poslušati dober jazz, problem vidim morda v dejstvu, da je organizatorjem zelo pomembno, da nastopajo velika in ugledna jazzovska imena. Po svoje jih razumem, saj le-ti pritegnejo poslušalstvo. Mogoče bi programski vodje morali zavestno dati možnost nastopanja domačim izvajalcem, ki še niso uveljavljeni, a imajo kaj povedati in pokazati. V tem vidim predvsem vlogo klubov, ki naj bi bili prostor, v katerem se glasbeniki kalijo in dozorevajo. Menim, da se v Sloveniji ustvarja ogromno dobre glasbe, ki pa ne najde poti do poslušalcev. Zato programa festivalov in klubov ne bi smela voditi izključno želja po dobičku, ampak predvsem ljubezen do dobrega jazza. Tako bo lahko slovenski jazz napredoval, v nasprotnem primeru pa bo stagniral, predvsem po odgovornosti organizatorjev.

Ste v vseh teh letih vzpostavili mrežo sodelovanj s profesionalnimi jazzisti, npr. glasbeniki, a tudi kritiki, organizatorji in društvi? Ali lahko Jazz hram postavimo na zemljevid “jazz krajev” v Sloveniji? Ali morda sodelujete s slovenskimi, a tudi italijanskimi “delavci” onkraj nekdanje meje, na Tržaskem, Goriškem ali Videmskem?

Vzpostavili smo dobre vezi z glasbeniki, nekoliko manj z organizatorji, čeprav se tudi na tem področju počasi kaj premika. Povabljeni smo že bili h koprodukciji koncerta ali festivala, pa tudi mi smo že marsikateremu izvajalcu pomagali pri pridobivanju dodatnih koncertov; glasbeniki na turneji namreč potrebujejo kritično maso nastopov. Na koncu imamo vsi koristi od tega, tako glasbeniki, ki lahko nastopajo, kot organizatorji, ki dobimo dobro glasbo na odru. Ni skrivnost, da so bendi na turnejah zelo dobro uigrani. Kritiki nas zadnje mesece spoznavajo predvsem po albumu, ki je bil v živo posnet v Jazz hramu in na katerem svoje improvizacijske veščine predstavljajo izjemni glasbeniki Massimo de Mattia, Giovanni Maier in Zlatko Kaučič. Album so namreč naslovili “The Jazz Hram Suite”, kar nam kot organizatorjem predstavlja velik poklon. Zanj se je v naših in tujih medijih zvrstilo kar nekaj recenzij priznanih glasbenih poznavalcev, ki si jih lahko preberete tudi na naši spletni strani.

Kdaj je na voljo koncertna ponudba?

Koncertna sezona v Jazz hramu vsako leto traja od konca oktobra do zadnje sobote v marcu, praviloma en koncert vsak drugo soboto, izjemoma tudi več. Skozi leta smo ugotovili, da je takšna razporeditev najboljša – s tem zapolnjujemo koncertno praznino, ko ni festivalov, saj so ti večinoma v poletnih mesecih.

Kakšni večeri so vam najbolj pri srcu? Kakšna je sestavina dobrega vzdušja v Jazz hramu?

Meni osebno so najbolj všeč intimni večeri, ko je glasba zelo tiha, kar akustika prostora tudi omogoča. Tak je bil npr. koncert Kaučiča-Maierja-de Mattie, ki sem ga prej omenjal. Za intimne koncerte je zaslužna tudi publika, ki se med nastopi ne pogovarja, ampak zbrano posluša. Zanimivo je, da se je publika začela tako obnašati spontano, mi jih nismo nikdar terorizirali z ukazi, da se med koncerti ne govori. S tem smo prešli od prvotne ideje pred sedmimi leti, torej lokala z živo glasbo, ki jo igrajo praviloma v ozadju, do pravega koncertnega prizorišča, kjer je glasba postavljena v ospredje. Dobro vzdušje je sinergijski učinek dobre organizacije, dobrih glasbenikov in dobre publike. Poslušalci so žejni dobre glasbe, po drugi strani pa glasbeniki čutijo, ali je njihovo sporočilo doseglo poslušalce in ga razumejo – oba pa v isti prostor postavi organizator. Zato trdim, da je tak prostor dragocen, saj se v njem rojevajo glasbeni presežki. Včasih prav začutiš vibracije, kako poslušalce “prime” energija z odra, in če nastane tako vzdušje, lahko nastane nekaj nepopisnega. Glasbeniki se k nam radi vračajo predvsem zaradi posebnega vzdušja.

Katera je po vašem mnenju največja posebnost vašega hrama, za kar bi vas veljalo obiskati?

Intimen ambient jazz kluba, dober program in kozarec dobrega vina.

Še osebno vprašanje: kaj bi nam jazzovskega predlagali v posluh? Imate kaj posebnega v ušesih zadnje čase?

Še vedno mi v ušesih zveni nedavni koncert kitarista Sama Šalamona, ki se je med evropsko turnejo ustavil pri nas z ameriškima saksofonistoma Lorenom Stillmanom in Johnom O’Gallagherjem ter italjanskim bobnarjem Robertom Danijem. To je bila zame zelo močna glasbena izkušnja, saj take glasbe še nisem slišal. Odkril sem nekaj povsem novega, razširili so mi glasbena obzorja. Pri 33 letih je Samo posnel že 9 studijskih albumov, kar samo po sebi priča o izjemni ustvarjalni moči tega glasbenika. Take in podobne koncerte si želim tudi v prihodnje.

Kje vas dobimo v Divači, kje pa na spletu?

Nahajamo se na Kraški cesti 32 v Divači, spletni naslov je www. jazzhram. com, prisotni smo pa tudi na facebook-u. Jazz hram je shramba dobre, tihe glasbe, ki glasno odmeva globoko v duši. V prelepi skalni “kantini” pa še kako “paše” kozarec vina in prijeten klepet z najdražjimi…

Jernej Šček

Programski vodja Bojan Volk predstavlja Jazz hram v Divači

Preberi tudi

Figa

Pika na (pesm)i

Figa

13.01.2022
Naturopatski nasveti (403)

Naturopatski nasveti

Na stopnicah (37)

Na stopnicah

Na stopnicah (37)

02.04.2022
Naturopatski nasveti (398)

Naturopatski nasveti

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme