Včasih se je treba ustaviti
Tam sicer pomeni izklop računalnika v stanje mirovanja, saj se ne popolnoma izklopi, ampak si zapomni trenutno stanje. Prav mirno pa bi ta izraz lahko uporabila zase za pretekli slab mesec in pol. Sem na neki način hibernirala. K temu me je pripravila lastna nerodnost med hojo oz. tekom. Premalo dvigneš nogo, se spotakneš … in sledijo obupne bolečine in slikanje in strogo mirovanje roke in trije tedni fizioterapije. In ves čas nad tabo visi: “Ja, gospa, ene tri mesece bo trajalo, če bo po sreči”. Priznam, da tega najprej nisem hotela niti slišati. To se meni ne dogaja! Gotovo so se zmotili! To je samo udarec. Naslednji dan sem si doma 'sesula' še očala … Ko sem zagledala zdrobljeno steklo, me je prešinilo: “OK, Bog, očitno mi želiš nekaj konkretnega sporočiti”! Ko sva se o tem pogovarjali s sodelavko naše župnijske Karitas, mi je rekla: “Kaj drugega neki, drago dekle, kot da se malo USTAVI”! Pa nisem hotela slišati kaj dosti … Hvala Bogu, imam modro zdravnico, ki me ob določitvi zdravljenja ni poskušala kaj dosti besedno prepričevati, samo tri preproste vaje mi je naročila izvesti vpričo nje, pa sem iz prve roke lahko videla, da je moja rama praktično negibljiva. Šele takrat – po dobrih dveh tednih – sem se sprijaznila, da moram svoje napore preusmeriti od samopomilovanja k okrevanju. Vse svoje moči sem morala usmeriti v razgibavanje do meje bolečine. To pomeni, da moraš svojo bolečino sprejeti, jo prepoznati in ne preprosto prezreti. Marsikdaj smo nagnjeni k temu, da bolečino preprosto prezremo. Je nočemo občutiti in jo ozavestiti, ker bi morali začeti z reševanjem njenega vzroka. Občutiti, kaj in kje boli, je pravzaprav prva stopnja okrevanja. Pa naj gre za telesne, duševne ali duhovne bolečine. Sprožilec občutenja bolečine je pravzaprav drugotnega pomena. Pri meni je bil nesrečen padec. Pri kom drugem je neki dogodek, ki si mu priča, čeprav nisi nič storil. Pri tretjem je to lahko nekaj, s čimer ne najdeš najprej nobene povezave. Ampak že dejstvo, da ti je povzročilo bolečino, pomeni, da je to zate nekaj pomembnega. Pred leti sem si zapisala neki citat znane ameriške voditeljice pogovornih oddaj, ko je opisovala, kaj je intuicija: “Bog ti najprej pihne v uho, potem ti vrže kamenček, nazadnje pa vate vrže – skalo”. V času svojega “hiberniranja” sem se med drugim ponovno posvetila pisanju dnevnika, saj sem imela občutek, da moram nekam spraviti svojo tesnobo in strah ob počasnosti okrevanja in skrbi, kaj bo … Spoznala sem, da mi je Bog že velikokrat pihnil na uho, ko sem se počutila utrujena in izčrpana, pa se nisem znala upočasniti. Tudi kakšen kamenček je vrgel pred tem dogodkom, ko sem se po kakšnem “norem” tednu spraševala, koliko časa bo še šlo v takem tempu … Upam, da je bil ta nesrečni padec skala. Pravzaprav sem hvaležna zanj. In hvalim Boga, da je bilo samo to. Zdaj je vse mimo: tempo se navzven ni čisto nič upočasnil. Moje življenje se ni veliko spremenilo. Samo nekaj preprostih detajlov. Telovaditi moram, kar je že tako ali tako priporočljivo. In moja jutranja, večerna molitev in čas za premišljevanje in načrtovanje so dobili nov pomen. Sta moj čas, ki si ga ne pustim vzeti. Pa je še vedno vse narejeno. Pred tem dogodkom me je mož ob odhodu v službo navadno pospremil s: “Pazi, kako voziš”, zdaj pravi samo še “Ne preveč hitet”!
Alenka Hvalica
Prisilna “hibernacija”. V nedeljo zvečer sva se z možem zatopila v zanimivo oddajo o živalih na vrtu. Med drugim sva slišala, kje in kako jež hibernira. Izraz (ki je opredeljeval ježevo zimsko spanje) mi je ostal v spominu, ker ga bolj poznam iz računalniškega sveta.
