Štiri leta vojne v Ukrajini, kjer nihče ne zmaguje, izgublja pa ves svet
24. februar je zaznamoval četrto obletnico ruske invazije na Ukrajino – vojne, ki je med državami v Evropi postala najdaljša po koncu druge svetovne vojne. Kdo zmaguje? Nihče, seveda. 1461 dni spopadov je prineslo krvav zastoj, ogromen človeški davek in geopolitični pretres, ki je preoblikoval Ukrajino, Rusijo in celotno evropsko celino.
Rusija na ukrajinskem ozemlju napreduje zelo počasi, in to s krvavim davkom človeških izgub. Po podatkih Center for Strategic and International Studies naj bi Moskva izgubila približno 1,2 milijona mož med mrtvimi in ranjenimi, med njimi do 325.000 padlih. Tudi Ukrajina plačuje izjemno visoko ceno: skoraj 180.000 padlih ali pogrešanih vojakov ter neznano število civilnih žrtev – najverjetneje več kot 15.000. Ukrajina se trdno brani, vendar z vse bolj omejenimi viri.
Evropa pa, ki bi rada govorila z enim glasom, se še vedno spotika ob notranje delitve. Po ameriški blokadi pomoči, ki jo je odločil Donald Trump, se Kijev že leto dni opira predvsem na Bruselj, da lahko nadaljuje obrambo. Toda dve vladi – madžarska in slovaška – sta postavili veto tako na sankcije proti Rusiji kot tudi na evropski finančni paket v višini 90 milijard evrov, namenjen vojaški pomoči in državnemu financiranju za leti 2026–2027. Izvor veta je povezan tudi s sporom okoli naftovoda Druzhba.
Dve demografsko že tako krhki državi izgorevata svoje najmlajše in najdragocenejše človeške vire in s tem svojo prihodnost.
Konca ni na vidiku
Prihodnost je pravzaprav negotova za vse nas. Ob četrti obletnici lahko rečemo, da konca vojne ni videti. Putinova logika je eksistencialna: zmaga za vsako ceno. Kremelj vojno še naprej predstavlja kot zgodovinsko poslanstvo. V ruskem gospodarstvu pa postajajo očitni znaki izčrpanosti: dvig DDV, krčenje socialne porabe, rast cen hrane, energetska kriza zaradi sankcij. S strateškega vidika predsednik ni dosegel minimalnih ciljev: ne nadzoruje celotnega Donbasa, Ukrajina ni “demilitarizirana” niti “denacifikirana”, še manj pa ni znova v ruski orbiti.
Ukrajina ni v boljšem stanju. Družba je militarizirana, gospodarstvo preusmerjeno v vojni napor, milijoni državljanov so razseljeni. Po drugi strani pa je narodna identiteta močnejša kot kdajkoli prej, Kijev pa se je Evropi približal kot še nikoli.
V današnjem negotovem geopolitičnem kontekstu so se ZDA oddaljile tako od Zelenskega kot od Putina ter preusmerile pozornost drugam, Evropa pa Ukrajini še vedno ni postala tisti trden in predvidljiv partner, ki ga je pričakovala. V četrtem letu vojne je torej jasno le to, da se Ukrajina bori za preživetje, Rusija za iluzijo imperija, Evropa pa za lastno verodostojnost.
