Simpozij ob 120. obletnici rojstva in 30. obletnici smrti Antona Trstenjaka

V življenju ni odločilno imeti prav, pač pa biti dober

Letos smo zabeležili 120. obletnico rojstva in 30. obletnico smrti Antona Trstenjaka (1906–1996), enega najpomembnejših slovenskih mislecev. Občina Gornja Radgona je razglasila leto 2026 za Trstenjakovo leto in skozi vse leto se bodo zvrstili številni kulturni, znanstveni in spominski dogodki, ki bodo prikazali številne vidike njegove zapuščine. Tak simpozij, v sklopu Festivala psihologije, ki se v teh dneh odvija v raznih krajih na Goriškem in ki ga je organiziralo društvo Psicoattività skupaj s kulturnim oddelkom Furlanije – Julijske krajine, je bil tudi v petek, 20. marca, v veliki dvorani političnih in družbenih ved univerze v Gorici v ulici Alviano.

Po uvodu direktorja festivala Claudija Tonzarja in profesorja Tiziana Agostina je bila glavna predavateljica Katarina Babnik, profesorica psihologije na univerzi v Ljubljani. Anton Trstenjak se je rodil v kmečki družini. Od leta 1927 do 1933 je študiral bogoslovne in filozofske študije v Innsbrucku, kjer je leta 1929 promoviral s področja filozofije in leta 1933 še s področja teologije. V mašnika je bil posvečen leta 1931. Sprva filozofsko usmerjeni teolog se je specializiral v eksperimentalni psihologiji na milanski univerzi s profesorjem Agostinom Gemellijem. Ponujali so mu prestižno katedro v Italiji, a jo je zavrnil, ker je hotel delovati med slovenskimi rojaki. Od leta 1934 do 1939 je bil katehet na mariborski realni gimnaziji in v obdobju 1939–1940 profesor filozofije na Visoki teološki šoli v Mariboru. Tik pred drugo svetovno vojno je postal profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani, kjer je predaval psihologijo in teologijo do upokojitve leta 1973. Občasno je predaval kot gostujoči profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani, univerzah v Zagrebu, Gradcu, Montrealu, Minnesoti. Na podlagi znanstvenega dela na področju človekovega dojemanja barv je sodeloval v številnih podjetjih in kot izvedenec za grafologijo pri sodnih obravnavah. Bil je predsednik Društva psihologov Slovenije, ocenjevalec v uredništvih strokovnih revij ter član številnih slovenskih in tujih znanstvenih združenj.

V njegovem delu je bila psihologija v ospredju, vendar se je ves čas posvečal tudi filozofiji, teologiji in antropologiji. Na področju psihologije se je ukvarjal s številnimi temami: psihologijo dela, psihologijo ustvarjanja, pastoralno psihologijo, psihološkimi vidiki barv, psihološkim svetovanjem, geometričnimi iluzijami, zaznavanjem časa, duševnim razvojem deteta, človekovo pisavo, psihoanalizo, družinskim življenjem, reklamami, psihološkimi vidiki šofiranja, navado kajenja. Objavil je nad petdeset knjig v slovenščini in tujih jezikih ter več kot 500 člankov. Od leta 1992 deluje Inštitut dr. Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno, ki je bil ustanovljen kot prvi nevladni znanstveni, izobraževalni in svetovalni zavod v Sloveniji za področje medčloveških odnosov, krepitve zdravja ter reševanja osebnih in družinskih stisk.

V središču Trstenjakovega razmišljanja je pojem smisla, duševno zdravje pa razume kot sposobnost odgovornega ravnanja v skladu z vrednotami. Kot pionir slovenske klinične psihologije je prispeval k razvoju psihologije ustvarjalnosti, ekonomske, ekološke in pastoralne psihologije ter izvavjal empirične raziskave o zaznavanju in čustvih. Sam je imenoval svojo psihologijo “metafizično psihologijo” in jo opredelil kot “tista, ki se osredotoča na bistvo in končni vzrok psihičnih dogodkov, v nasprotju s fenomenologijo, ki proučuje zgolj psihične pojave kot take, torej pojave brez upoštevanja njihovega končnega vzroka”. Razvil je lastno psihoterapevtsko prakso, ki črpa navdih iz logoterapije. Čeprav ni delal kot klinični psiholog, se je osredotočal predvsem na spodbujanje duševnega blagostanja tistih, ki so k njemu prihajali v zasebno stanovanje zaradi stiske, v iskanju novega, bolj zdravega življenja. V psihologijo je vpeljal tudi kulturno dimenzijo in je bil eden izmed prvih psihologov v Evropi, ki so poglabljali vprašanje narodnosti.

Največ vpliva nanj so imeli predvsem veliki misleci prejšnjega stoletja. Veliki francoski filozof in paleontolog Teilhard de Chardin mu je posredoval misel o razvoju kot prostovoljni proces, ki združuje biološko, kulturno in duhovno razsežnost. Pri Carlu Gustavu Jungu so ga zanimali predvsem raziskovanje simbolov in verske razsežnosti. Od nemško-italijanskega filozofa Romana Gardinija je prevzel personalistični pristop: človek vsebuje zavest lastnega jaza in hkrati zavest odnosa do drugega. Prava osebnost vsebuje dva pola: jaz in ti, mene in družbo. Prava osebnost je obenem občestvo. Karl Jaspers mu je posredoval misli o svobodi in odgovornosti. Velik vpliv nanj je imel tudi Freudov učenec Viktor Frankl in njegovo iskanje smisla kot temeljna motivacija. Trstenjakovo metodo lahko imenujemo kot personalistično, znanstveno, humanistično in celostno (holistično). Njegove empirične raziskave o barvah so po vsem svetu znane kot Trstenjakovi zakoni. Ti zakoni so odločilno prispevali k poenotenju oziroma k povezanemu obravnavanju barvnih pojavov v fiziki, kemiji, fiziologiji in psihologiji. Iz teh poskusov je nastala tudi zanimiva knjiga o vplivu barv na okolje: Človek in barve.

Trstenjak ni govoril le o posamezniku, ampak o človeku kot osebi. Postavljal je temeljno vprašanje: kaj pomeni biti človek. In njegov odgovor ni bil nikoli površen. Po njem je človek kompleksno bitje, sestavljen iz različnih razsežnosti. Njegov ključni pojem je osebnost. Človek ne le živi, ampak se zaveda, da živi, ni pasiven produkt okolja, ampak je bitje, ki gradi odnose in je ustvarjalen, sposoben oblikovati svet, ni popoln; razvija se, raste in presega samega sebe. Človek je tudi duhovno bitje, odprto za transcendenco. Vera in duhovnost sta sestavni deli globinske strukture. Sreča ni posledica lepega življenja, ampak življenja, ki ti daje smisel. Rad se je večkrat pošalil in izjavil: v življenju ni odločilno imeti prav, ampak biti dober. Po Trstenjaku ima svoboda smisel le, če jo podpira odgovornost; zato ne pomeni, da lahko počnemo, kar nam je všeč, brez osnovnih pravil vedenja, temveč je človekova odločitev, da odgovorno ravna s svojimi odločitvami in dejanji. Dandanes pogosto poveličujemo svobodo, vendar pozabljamo na odgovornost. Misel, da ima odgovornost ne le osebno in racionalno razsežnost, ampak tudi družbeno, moralno in duhovno, je skoraj edinstvena v evropskem kontekstu. Trstenjakovo mišljenje je danes res aktualno, ker človeka opozarja na to, kar je v njem bistveno. Brez odnosa in brez odgovornosti človek izgubi samega sebe.

S podnaslovom Psicologia di confine (Psihologija meje) so organizatorji festivala hoteli izpostaviti nekatere znane znanstvenike, ki so vplivali na mejno ozemlje, kot so bili: Gaetano Kanizsa, Alberto Argenton, Giovanni Bruno Vicario, Paolo Bozzi, Anton Trstenjak ter tržaški psihiater Edoardo Weiss. Poudarek ni bil na zgodovinski razsežnosti, ampak bolj v odkrivanju vpliva, ki so ga misleci imeli na sedanji razvoj psihologije. Zadnje festivalsko srečanje bo 3. aprila v gledališču v Krminu. Na njem bomo izvedeli kaj več o Freudovem učencu Edoardu Weissu.