“V zadnjih letih sem za parakolesarstvo dal vse od sebe”

Piše: Katarina Visintin

POGOVOR Anej Doplihar, mlad športnik, edini predstavnik slovenskih parakolesarjev na igrah v Tokiu

Anej Doplihar je mlad športnik iz Dornberka v Vipavski dolini. Športno pot je začel z motokrosom, a je po hudi nesreči leta 2017 moral spremeniti svoje načrte za prihodnost. Izbral je nov šport, in sicer ročno kolesarstvo, ter v njem našel novo strast. Letos bo kot edini predstavnik slovenskih parakolesarjev nastopil na paraolimpijskih igrah v Tokiu.

Anej, najprej bi te rada vprašala, kdaj si se začel ukvarjati z motokrosom in zakaj si izbral tak tvegan šport.

Z motokrosom sem se začel ukvarjati dokaj pozno. Ponavadi motokrosisti začnejo pri treh oz. štirih letih, nekateri pa stopijo na motor še prej kot na kolo. Svoj prvi motor sem dobil pri trinajstih letih. Najprej sem s prijateljem začel voziti le ob koncu tedna, ko pa je ta opravil licenco, sem mu jaz hitro sledil. Tako sem začel tudi tekmovati. Motokrosisti pravimo, da je ta šport kot droga, ki se je ne moreš rešiti. Vsak dolg skok je čisti adrenalin in vsaka dirka pravi užitek. Počasi so se začeli kazati rezultati, začel sem še več trenirati, hotel sem boljši motor in tako ni bilo konca.

Leta 2017 si na zadnji dirki sezone na Pokalnem prvenstvu kategorije MX OPEN v Mariboru imel nesrečo. Kaj se je  zgodilo?

Na dirki sem se boril za mesto pokalnega prvaka kategorije, ki je tudi najmočnejša. V četrtem krogu sem padel z motorja, za kar sem bil sam kriv. Zgodilo se je na nepreglednem delu po skoku: ko sem pristal, mi je sprednje kolo zdrsnilo, mene je vrglo čez volan, motor pa je padel direktno na mojo hrbtenico. To je bil tisti nesrečni dogodek, saj če bi motor padel deset centimetrov bolj na desno ali levo, bi bile poškodbe zelo možno manjše. Takoj ko sem pristal, nisem čutil več nog. Strah me je bilo, da bi kdo skočil z motorjem name, saj je bil del nepregleden. K sreči se to ni zgodilo. Imel sem serijski zlom reber in prebita pljuča, kar je bil v tistem trenutku večji problem kot sama hrbtenica.

Po tej tekmi sem postal tudi pokalni prvak. Pri motokrosu je pravilo tako, da ko se na dirki zgodi nesreča, se tekma ustavi. Sodniki pa upoštevajo rezultate prejšnjih krogov.

Kakšni so bili občutki po nesreči? Na kaj si pomislil?

Od vsega začetka sem vedel, da je motokros nevaren šport in kaj vsega me lahko doleti. Pravil sem si, da se meni ne bo nikoli zgodilo nič hudega. V Sloveniji smo v treh s tako hujšo poškodbo. Ko sem padel in me je zabolela hrbtenica, nog pa nisem čutil več, sem hitro razumel, kakšna je bila poškodba. Pripravljen sem bil na voziček, mislil pa sem, da bom kasneje spet shodil. To se ni zgodilo. Vesel sem, da sem lahko samostojen in da še naprej lahko uporabljam roke. To mi je še najbolj dragoceno. 

Kako pa si razlagaš nesrečo? Misliš, da je bila to usoda ali le naključje?

Kar se tiče tega, vedno pravim, da se je katerakoli poškodba morala zgoditi, da se mi ne bi pripetilo kaj hujšega. Sliši se kot tolažba, a pri vsaki nesreči mi je taka razlaga pomagala prekoračiti karkoli.

Ali te je nesreča značajsko spremenila?

Ne, sploh ne. Veliko prijateljev in znancev me sprašuje, kako mi je uspelo ostati tak kot prej. Preprosto se nisem obremenjeval s tem. V bistvu živim enako kot prej. Danes se lahko vse prilagodi za lastne potrebe in prav zaradi tega nimam večjih ovir. Moje življenje po nesreči bi lahko bilo tudi drugačno, a takrat sploh nisem videl druge poti, ampak le to, ki jo danes živim. Družina in prijatelji so mi vedno stali ob strani in me vedno podpirali, danes pa še posebno. To mi je in mi še danes zelo pomaga in me tudi osrečuje.

Kakšen odnos pa imaš zdaj z motokrosom?

Na začetku sem imel željo, da bi spet stopil na motor. Odkar pa sem začel nov šport, mi tudi to ne manjka več. Dovolj mi je, da grem na dirke prijateljev, spremljam tekme in prvenstva.

Povedal si, da si po nesreči začel nov šport. Kako oz. kje si spoznal ročno kolesarstvo?

Spoznal sem ga v sklopu rehabilitacije na URI-Soča v Ljubljani, kjer sem bil štiri mesece. Tam smo vsak teden lahko spoznavali različne športe, kot so paraples, lokostrelstvo, košarka na vozičku in tudi parakolesarstvo. Komaj sem zagledal kolo, sem hitro pomislil na adrenalin, ki ga začutiš tudi pri kolesarjenju. V centru imajo tudi kolo, ki ga sposojajo za en mesec vsem, ki se zanimajo za to. Ko sem se vrnil domov, sem hitro razumel, da bi se spet rad začel ukvarjati s športom, zato sem zaprosil za kolo. Tega sem uporabljal skoraj pol leta, potem pa sem si naročil svoje.

Kaj ti zdaj predstavlja kolesarstvo?

Kolesarstvo mi vsak dan pomaga, da lahko telo spremeni položaj, se razmiga in utrudi, istočasno pa kolesarim za dušo ter za adrenalin pri vsakem spustu.

Na šport sem gledal vedno bolj na široko. Tudi pri motokrosu sem se naučil pravega odnosa do ljudi, iskanja sponzorjev, pravega pristopa do samega športa, kaj šele discipline in skrbi. Vse te značilnosti ti pomagajo tudi v vsakdanjem življenju. V bistvu ne gledam le na trud in dosežke, temveč tudi na vse druge pozitivne stvari, ki ti jih sam šport prinese.

Ali so občutki, ki jih doživljaš zdaj pri parakolesarstvu, primerljivi s tistimi, ki si jih doživljal pri motokrosu?

Ja, pri obeh športih sta na startu prerivanje in borba za prvo mesto. Pri motokrosu je tekmovalni adrenalin prisoten pri dolgih skokih, pri parakolesarstvu pa pri dolgih spustih, še posebno ko s kolesom dosežeš hitrost 80 kilometrov na uro, ležiš pa le deset centimetrov od tal.   

Koliko časa pa treniraš na teden in kako si organiziraš treninge?

Razpored treningov mi piše moj trener, Luka Kovic. Po navadi imam ponedeljek prost, tako da treniram šest dni tedensko. Na tedenski ravni naredim od 230 do 280 kilometrov, kar je v povprečju od deset do petnajst ur vožnje oz. kolesarjenja. Treninge prilagajam tudi na podlagi razporeda tekem, saj moram pred dirkami biti spočit in regeneriran. Letos smo prvič odpotovali na priprave na Kanarske otoke. Tam smo ostali kar štirinajst dni, tedensko pa sem takrat prevozil do 380 kilometrov.

Kako potekajo dirke oz. kako so organizirane?

Tekme so sestavljene iz kronometra in cestne dirke. Na svetovnih prvenstvih in pokalih je cestna dirka dolga od 60 do 80 kilometrov, kronometer pa od 20 do 25 kilometrov. Na nižjih kategoriziranih tekmah je razdalja krajša. Cestne dirke so dolge okoli 50 kilometrov, kronometer pa 15 kilometrov. Dirke so po navadi krožne, torej se krog ponavlja in je vedno isti. V Flandriji je bila letos tekma organizirana tako, da se je začela v točki A in končala v točki B. Taka tekma je bila prvič organizirana za parakolesarje. Vsi smo bili zadovoljni, saj je to bilo nekaj novega.

V zadnjem mesecu si se udeležil kar precej dirk. Kako bi jih komentiral?

Letos je bila najpomembnejša tekma na svetovnem prvenstvu na Portugalskem, saj se je tam odločalo, kdo bo odpotoval na paraolimpijske igre v Tokio. Najprej sem imel priprave na Kanarskih otokih. Moram povedati, da se je tam forma precej zvišala. Prvo tekmo smo imeli v Belgiji: to je bila klasična dirka po Flandriji, dolga 88 kilometrov. Dosegel sem drugo mesto. Pred tekmo nisem imel večjih pričakovanj, saj sem hotel le nabrati izkušnjo. Izkazalo se je, da smo se na Kanarskih otokih kar dobro pripravili. Teden dni kasneje pa smo v Belgiji imeli svetovni pokal. Na kronometru sem zasedel 25. mesto, na cestni dirki, dolgi 70 kilometrov, pa sem bil 23. na lestvici. Dva tedna kasneje sem šel v Italijo, na nižje kategorizirano tekmo, da bi videl, kaj lahko še izboljšam pred dirko na Portugalskem. V Italiji sem zasedel tretje mesto na kronometru, osvojil pa sem prvo mesto na cestni dirki. Nato pa je bila na vrsti Portugalska. Tam smo prvič tekmovali na dirkališču Formula1 in MotoGP, tako da je bila ta zame velika novost. Na kronometru sem bil sedemnajsti, na cestni dirki pa petnajsti. Soudeležen sem bil padca, kjer so me na enem ovinku prevrnili. Z rezultatom sem bil res zadovoljen. Vesel sem, da sva z Luko dobro organizirala treninge, tako da sem bil na zadnji tekmi, na Portugalskem, maksimalno pripravljen.   

V nekem intervjuju leta 2019 si izjavil, da so paraolimpijske igre v Tokiu še preblizu in da raje ciljaš na pariške leta 2024. Prejšnji teden pa si prejel sporočilo, da boš 12. avgusta odpotoval na paraolimpijske igre v Tokio, in to kakor edini predstavnik parakolesarjev Slovenije. Kako bi komentiral ta dosežek?

Moj prvotni cilj je bil vstopiti v slovensko reprezentanco, kar mi je uspelo tudi dokaj hitro. Dalje je bil glavni cilj uvrstitev na pariške paraolimpijade. Po toliko letih sem razumel, da v športu, dokler ni nekaj dokončno odločenega, ni nič gotovega. Zato sem se do konca trudil, redno sem treniral in tudi upal, da bom nastopil že v Tokiu. Priložnost se je ponudila tudi zaradi tega, ker se je celotna zadeva zamaknila za eno leto. Mislim, da so taka priložnost sanje vsakega športnika. Zame je ta dosežek prišel skoraj nepričakovano, ne glede na to, pa bom skušal doseči najboljše rezultate. Iskreno povem, da še zdaj nisem popolnoma dojel, kar me čaka.

Kako pa bi opisal svojo dosedanjo pot v parakolesarstvu?

Opisal bi jo z eno besedo: zmaga. V zadnjih letih sem za parakolesarstvo dal vse od sebe. Zadovoljen sem, da so se rezultati pokazali precej hitro. Pri tem moram povedati, da mi je motokros res pomagal, saj sem v tistih letih pridobil pravi pristop do športa. Zahvaljujoč se temu sem zdaj prišel do vstopnice za Tokio.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme