Pravi utrinki in priložnosti v repertoarju tržaških gledališč

Komična mašinerija Noises off, Poročil sem te iz veselja Natalie Ginzburg in P kot Penelopa Paole Fresa med aduti stalnega gledališča La Contrada

V gledališki sezoni, ki se počasi izteka, nam je uspelo uloviti kar nekaj pravih utrinkov in priložnosti v repertoarju tržaških stalnih gledališč La Contrada, Il Rossetti ter Opernega gledališča G. Verdi. V nizu predstav, ki jih je prvo omenjeno ponudilo zvesti publiki Teatra Bobbio (Ul. del Ghirlandaio 12), je vaš kronist zamudil verjetno najbolj glamurozno, se pravi razgaljujočo parodijo ameriškega dramatika, scenarista in filmskega režiserja Davida Mameta (1947) November. Ta aktualno obravnava volilno kampanjo za ponovno izvolitev predsednika ZDA, ki ga je poosebil z značilno ironijo Luca Barbareschi, znani obraz italijanske TV in tudi “testimonial” Contrade, v družbi purana, na platnici programa sezone 2025 – 2026 in na plakatih predstave. Režiserka Chiara Noschese, hči znanega komika in transformista Alighiera, in ostali soigralci so uprizorili, sodeč po navdušenem zapisu Brede Pahor v Primorskem dnevniku, zelo uspešno brezkompromisno politično burko.

Opozarjam pa na nekatere viške v sezoni, v prvi vrsti še novembrsko izvedbo krasne komične mašinerije Angleža Michaela Frayna Rumori fuori scena (Noises Off) v režiji Massima Chiese in z izrednimi burkaši The Kitchen Company iz Genove. Vrtoglavi ritem in izredno znanje pravih virtuozov igre poustvarjata asimetrično dogajanje “gledališča v gledališču”, z vidika občinstva in obenem izza zaodrja, z brezhibnim premikanjem scenerije, sinhronizacijo prizorov in dinamike igralcev, kot jih vidijo gledalci na prizorišču in kot naj bi se dogajali za kulisami. Prav vsi razigrani, mladi igralci – posebno nas je zabavala lahkomiselna, napol gola goska Susanna Valtucci – dosežejo neverjetno stopnjevanje ritma in klimaksa, norosti in poezije. To je tudi tržaško občinstvo podobno kot milijoni gledalcev po celem svetu izredno cenilo: Fraynovo delo je namreč od leta 1982 eden najbolj uprizorjenih komičnih hitov in je leta 1992 doživelo enako uspešno ekranizacijo ameriško-jugoslovanskega režiserja Petra Bogdanovicha.

Briljantna igralska zasedba je botrovala solidni Russovi postavitvi klasične komedije pisateljice Natalie Ginzburg Ti ho sposato per allegria (Poročil sem te iz veselja) iz leta 1965, v kateri se zreli novoporočenec, pravi italijanski tip Giampiero Ingrassia (sin komika Ciccia, slovitega pajdaša Franca Franchija), v bitki retorike, duhovitosti, inteligence in resignacije spoprime z ženskami, ki polnijo in pogojujejo njegovo življenje. Navidez lahkotna, a značajna nevesta Marianella Bargilli, nič kaj pohlevna služkinja Viola Lucio, gospodovalna mama in tašča Lucia Vasini, ki jo cenimo že iz TV oddaj z nekdanjim partnerjem Paolom Rossijem, nam na radoživ način vračajo svetle in senčne strani povojnega buma prek sočnega in pristnega dramatičnega jezika pisateljice s tržaškimi koreninami in avtorice uspešnice Lessico famigliare (Družinski besednjak) iz leta 1963.

Ko govorimo o klasikih, bi izpostavil dramatizacijo Melvillovega epskega in obenem metafizičnega morskega mita Moby Dick v priredbi Micaele Romano in režiji Guglielma Ferra. Kljub svežemu doprinosu ansambla in sugestivni scenografiji Fabiane di Marco je treba reči, da nas ni docela prepričal kapitan Achab v interpretaciji karizmatičnega, a postaranega Monija Ovadie. Zelo težko je prevesti za oder ali ekran preroško in poetično moč mitotvornih biserov iz klasičnega ali sodobnega izročila (Homer, Dostojevski). Sodobni dramatiki se pri aktualizaciji tako celostnih in zahtevnih besedil navadno omejijo na posamezne like ali izseke pripovedi, tu pa je bila ambicija morda prevelika.

V manjšem in intimnejšem prizorišču Teatra dei Fabbri je Contrada priredila že “5. Pregled sodobnega gledališča”. V tem sklopu sem si ogledal monodramo P come Penelope (P kot Penelopa), ki jo je uprizorila in odigrala avtorica Paola Fresa. Prepričljivo, boleče in neresignirano je podala lik današnje ženske – Penelope, razpete med ljubeznijo, hrepenenjem in streznjenjem ob izgubi sodobnega Odiseja, ki jo zapusti s sinčkom Telemahom …

V Teatru Bobbio smo uživali še ob improvizaciji v živo z naslovom Alieni in laguna (Tuja bitja v laguni) TV zvezdnika programa Propaganda Live (na La7) Andree Pennacchija, ki je s pomočjo zoologa Nicole Bressija v svojem značilnem slogu uprizoril nekakšen talk show – apologijo o ekoloških katastrofah in zločestih posledicah podnebnih sprememb s posebnim ozirom na venetsko območje in italijanski severovzhod, ki ga najbolj pozna.

Tu je bila na sporedu nazadnje še rekonstrukcija čustveno-filozofske izkušnje uma iz Sirakuz Archimede. La solitudine di un genio (Arhimed, osamljenost genija), kot si jo je zamislila Costanza Diquattro. Starogrškega matematika, fizika, mehanika, izumitelja, inženirja in astronoma (287–212 pr. Kr.) s pravo energijo in čustvovanjem, tudi z glasbo in petjem, interpretira Mario Incudine v privlačni postavitvi, a ne povsem uspeli eksegezi, to je dramski sintezi edinstvenega opusa in življenja.

Gledališče, ki so ga pred 50 leti ustanovili tržaška igralca Orazio Bobbio, Ariella Reggio in goriški režiser Francesco Macedonio, praznuje veliki jubilej z razstavo “La Contrada 50 anni e oltre” (La Contrada 50 let in več). To so pravkar odprli v Palači Gopčević na Velikem kanalu ob Rusem mostu ob udeležbi uglednih predstavnikov dežele, občine, fundacije CRTrieste, predsednice in umetniške vodje gledališča Livie Amabilino, kuratorjev razstave Maria Bobbia in Andrea Staniscija, omenjene ustanoviteljice Arielle Reggio ter še drugih igralcev, prijateljev in sodelavcev gledališča. Info: www.contrada.it.

Objavljeno 23. aprila 2026

V Rossettiju sodobno branje O’Neilla in Čehova, poezija mladih baletnikov iz Pekinga in čudaških tolkalcev Stomp, nenavadni Martinellijev portret baročnega umetnika Berninija

V letošnji sezoni Rossettija nam je uspelo ujeti nekaj pomenljivih produkcij tako v veliki dvorani Assicurazioni Generali kot v izbranem vzdušju male dvorane Bartoli, v kateri smo si pravkar ogledali lep sodoben tekst. Večkrat nagrajeni 69-letni dramatik in režiser Marco Martinelli (sedem nagrad UBU za dela, prevedena v 10 jezikov) je uprizoril zahtevno, a vseskozi dopadljivo monodramo Lettere a Bernini (Pisma Berniniju). Marco Cacciola upodablja zelo doživeto in v različnih podtonih karizmatično osebnost velikega kiparja in arhitekta Gian Lorenza Berninija (1598–1680), in sicer v problematičnem odnosu prek pisem z naročniki (kardinali in kar petimi papeži), v sporu s sodelavko umetnostno obrtnico Francesco Bresciani, v stikih s sodelavci lastne bottege in Fabbrice di San Pietro ter z večnim tekmecem Francescom Borrominijem (1599–1667), s katerim sta ustvarila najlepše spomenike rimskega baroka. Bernini je bil tudi komediograf in v predstavi ga vidimo, kako uprizarja neapeljsko masko Coviella, ko se v ozadju vrti film o znamenitem koncertu nemškega dirigenta Wilhelma Furtwänglerja v berlinski tovarni – “fabbrici” – leta 1942.

V pričakovanju izredne gledališko-operne koprodukcije v znamenju Romea in Julije, ki bo izmenično potekala v izvirnem Shakespearovem besedilu v Rossettiju (9.–18. maja) in v Gounodevi operni priredbi v Verdiju (8.–24. maja), ter muzikala DreamWorks Il Principe d’Egitto (Egiptovski princ) (14.–17. maja) smo imeli priložnost se seznaniti z edinstveno mešanico prabitnih ritmov in baleta, patchworka in kretenj, prijateljstva in solidarnosti, neposrednosti in igrivosti, harmonije telesa in umetnosti mednarodne skupine Stomp. Za razliko od drugih “ekstragledaliških” predstav, od lanskega gostovanja globalnega cirkusa Cirque du Soleil do napovedanih vragolij Momix (letos predstava Botanica Season 2 od 22. do 24. maja), tu publika vseh starosti aktivno sodeluje od začetka do konca v stopnjevanju ploskanja, ki ga vodijo akrobati-baletniki-igralci-glasbeniki z odra. Po izvirni zasnovi Luka Cresswella in Steva McNicholasa v Brightonu (VB) leta 1991 se je čudaški spektakel razširil vsepovsod, od Broadwaya do Tokia, tako da sočasno kroži kar pet mednarodnih ansamblov v 40 državah … Magija improviziranih tolkal in bobnov, metel, palic, lesenih in plastičnih posod, loncev in pokrovov, gumijastih zračnic, nakupovalnih vozičkov in pomivalnikov, seveda tudi rok, nog, prstov itd., se prenese v dvorano in v srca, pod kožo vseh. Blizu nas je skupina mladincev s posebnimi potrebami nadvse navdušeno odgovarjala utripom in zvokom z odra. Izredno dionizijsko občutje.

Posebno priložnost je tržaškemu občinstvu nudilo tudi gostovanje Bejing Academy Chinese Dance Company. Mlade plesalke in plesalci posebne zasedbe Pekinške plesne akademije (ustanovljene leta 1954) so med zahtevno akrobatiko in čisto poezijo pričarali nam težko razumljivo vzhodno senzibilnost. Dinamične predstave narodnih motivov, pripovedk, plesov, krajev in narave so nas fascinirale, ne da bi pri tem potrebovali kako posebno kulturno posredovanje. Spominjalo me je na članek, ki sem ga bral še kot otrok v reviji Selezione del Reader’s Digest: v ruskem časopisu so pisali o nastopu Totòja kot žive lutke, ki je s svojo nadrealistično neapeljsko mimiko in govorico osvojil občinstvo, ki ni razumelo niti besedice njegovega čarobnega nastopa.

Omenil bi še naslova iz klasičnega repertoarja, ki sta nas prevzela iz več razlogov. Drami Eugena O’Neilla Elektri pristoji črnina (iz 1931) in Galeb Antona P. Čehova (1896) sta po svoje revolucionirali ameriško, rusko oz. gledališče časa. Prvi je spojil globoke vrtince morbidne družinske psihodrame z izvirnimi arhetipi grške tragedije ter motive Ajshilove Oresteje prenesel v dobo ameriške državljanske vojne in sodobne povzpetniške družbe. David Livermore, ki je eden najvidnejših italijanskih režiserjev, je imel srečno roko pri O’Neillovi priredbi izvirne trilogije in vodenju velikih interpretov pokvarjenega patriarha Ezra Mannona (Paolo Pierobon), morilske žene Christine (Elisabetta Pozzi), hčerke Lavinie – Elektre (Linda Gennari) in brata Orina – Oresta (Marco Foschi), ki umori materinega ljubimca Adama Branta (Aldo Ottobrino), to pa povzroči materin in nazadnje še sinov samomor. Prijetno sveža sta tudi soseda, brat Peter (Davide Nicolini) in sestra Hazel Niles (Carolina Rapillo), nesrečno zaljubljena v incestno vezana Lavinio oz. Orina.

Kostumograf Gianluca Falaschi je narisal funkcionalna stilizirana oblačila za posodobitev O’Neillove drame, kolega Alessio Rosati pa ustvaril še bolj ekstravagantne in živobarvne kostume za mojstrovino Čehova, o kateri je sam avtor zapisal: “Pišem nekaj čudnega. (…) strašno grešim zoper scenska pravila. Komedija, tri ženske vloge, šest moških, štiri dejanja, pejsaž (razgled na jezero), mnogo je pogovorov o literaturi, dogajanja je malo, ljubezni na pretek …” In res v nadvse izvirni, aktualizirani priredbi igralca in režiserja Filippa Dinija, ki sam odigra pisatelja Trigorina, je skoraj odsotno t. i. rusko svetobolje. Neizpeta mlada protagonista, igralka Nina (Virginia Campolucci) in pisec Konstantin (Giovanni Drago), sta bliže današnjim raperjem ali tekmovalcem na X-Factorju, Kostjeva mati Arkadina (krasna Giuliana De Sio), igralka v zatonu, pa nam le vrača značilno štimungo Čehova v navzkrižni igri neuresničenih in neuresničljivih ljubezni, naziranj o umetnosti, skrbi za obstanek in prihodnost. Povsem pa uživamo ob globoki psihologiji hamletovskega gledališča v gledališču velikega ruskega dramatika, ponovitev njegove absolutne etične in umetniške metafore o Galebu, ki jo na koncu izreče krasna in sveža interpretinja Nine (na sliki).    

Objavljeno 30. aprila 2026

V domu opere glasba za vse okuse, od uveljavljenega kanona do ustvarjalnega raziskovanja

V spominu nam še vedno odmevajo harmonija glasov, bogata scenska in interpretacijska zasnova, dinamika bleščečih karakterjev na odru, suverenost in uigranost domačega zbora, ki so poustvarili Trubadurja (Il Trovatore). Eno najbolj priljubljenih oper Giuseppa Verdija (1813–1901), po libretu pesnika Salvatora Cammarana in predlogi El trovador španskega dramatika Antonia Garcíe Gutiérreza, so že v letu njene prve uprizoritve 1853 postavili tudi v Trstu. Sledilo je še ničkoliko uspešnih gostovanj v tržaškem Verdiju. V dokumentarno bogatem glasbenem listu smo jih našteli kar devetnajst, zadnjo leta 2018 pred pričujočo koprodukcijo Teatra Verdi in Opere v Saint-Etiennu – mesta Marseille.

Domače občinstvo je zelo uživalo ob izrednih nastopih pevcev, mi pa smo lahko ob podvigih prve zasedbe, in sicer vrhunske neapeljske sopranistke Anne Pirozzi kot Leonore (druga je bila Alessia Nadin), azerbajdžanskega tenorista Jusifa Ejvazova (drugi Samuele Simoncini) kot nesrečnega Leonorinega zaljubljenca Manrica, baritonista iz Južne Koreje Youngjuna Parka (drugi Daniele Terenzi) kot nasilnega tekmeca grofa Lune, tržaške priljubljene mezzosopranistke Daniele Barcellona (druga je bila Chiara Moggini) kot strastne ciganke Azucene ter basista Carla Leporeja (drugi Kitajec Yongheng Dong) kot kapetana Ferranda. Kot vedo vsi ljubitelji, se v Trubadurju nepredirno mešajo sanje junakov, more preteklosti in slutnje prihodnosti z dogajanjem na odru v ne prav jasni fabuli. Glasbene stvaritve in poseganje mojstra iz Busseta v samo besedilo, ki ga odlikuje čist in neretorični verz, obelodanijo očarljivo igro čustev, ljubezni, obupa, maščevalnosti in žrtvovanja, ki še danes osvoji gledalca in poslušalca. K uspehu tržaške postavitve so dali svoje tudi španski dirigent Jordi Bernàcer, francoski režiser Louis Désiré, španski scenograf in kostumograf Diego Méndez Casariego, francoski lučkar Patrick Méeüs in seveda naš zborovodja Paolo Longo.

Tržaško operno gledališče pa je odprto tudi za druge ponudbe. Po izredno uspeli prvi tržaški predstavitvi Zlatoroga ne zgolj našega Viktorja Parme, na pobudo krajevnega novinarskega krožka in njegovega podpredsednika Luciana Santina, bi omenil dve odlični gostovanji tržaške Družbe za koncerte. Priznani izraelski mandolinist Avi Avital (1978) in tržaški pianist Lorenzo Cossi (1982) sta prepričljivo in “zabavno” preigrala sestavke za posebno vrsto brenkala in tudi priredbe izvirnih skladb za klavir oz. violino De Falle, Bacha (znamenito prelestno Ciaccono), Mozarta, Armina Kaufmanna, judovskih skladateljev Ernesta Blocha in Marca Lavryja, tako da je nenavadni duo segel s svojo igrivostjo v srce vseh nas. Ta ponedeljek smo lahko poslušali zahtevni in sanjajoč klavirski program ruskega virtuoza Nikolaja Luganskega (1972), ki se je proslavil že na nedavnem tržaškem festivalu Il Faro della Musica: predstavil je Schumannovo kompleksno kompozicijo Otroški prizori (Kinderszenen) in Humoresko (Humoresque) ter priredbe samega iz Wagnerjevih Somraka bogov (Götterdämmerung) ter Lizstovo iz Tristana in Izolde (Tristan und Isolde). Izredni izvajalec mednarodnega slovesa, Rahmaninova, Prokofieva, Chopina in Debussyja, je s svojim podvigom očaral in ob ničkoliko aplavzih podaril mnogo bisov navdušeni publiki.

Tržaško društvo je v februarju imelo tretje srečanje iz niza Sul filo dell’anima: Suoni e visioni (Sledi duše: Zvoki in vizije) v dvorani Luttazzi v Skladišču 26 v Starem pristanišču. Sinestetični dogodek v znamenju izkušnje tržaških slikarjev Arthura Nathana (1891–1944) in Carla Sbisàja (1899–1964) so predstavili umetnostna zgodovinarka Susanna Gregorat, psihologinja Giuliana Marin in domači pianist Emanuele Savron (1999). Zagonetnosti judovskega umetnika, ki je preminil v nemškem lagerju, in prijatelja, ki je pustil tudi sled v novecentu, je občutljivi izvajalec res ustvarjalno komentiral z besedo in izborom del Debussyja, Schönberga, Prokofjeva, Tržačanov Busonija in (manj znanega) Emilia Russija (1876–1965). Pohvaliti gre poljuden in poglobljen pristop pobud, ki spremljajo koncertno dejavnost tržaškega Društva za koncerte (Società dei concerti) ter zavzetost njegovega predsednika Piera Lugnanija in umetniškega vodje Marca Seca, ki sta s svojim navdušenjem vselej prisotna, tudi na koncertu Luganskega. Zadnji naslov v sezoni tržaške družbe za koncerte bo Haydnovo Stvarjenje v izvedbi slovite newyorške Juilliard 415 Orchestra Yale Schola Cantorum 25. maja, ob 20.30, vedno v Verdiju. Info: www.societadeiconcerti.it.

Isto plodno in navdušeno vzdušje je bilo čutiti na sredini predstavitvi gledališč Verdi in Rossetti v dvorani de Sabata skupnega projekta – dvojne postavitve Shakespearove nesmrtne zgodbe o Romeu in Juliji – verjetno na pobudo režiserja tako opere Romeo in Julija Charlesa Gounoda (1867) kot izvirne žalostne ljubezenske zgodbe angleškega barda (1594–1596) ter obenem umetniškega vodje Rossettija, Paola Valeria. Nastopili so predstavniki vodstev obeh ustanov, dirigent opere Leonardo Sini, režiser Valerio in protagonista obeh inačic, pevca Galeano Salas in Nina Minasjan ter igralca Giacomo Albites Coen in Caterina Truci, ki so prisotnim podarili očarljivi pokušnji iz omenjenih predstav. Tudi scenografinja Francesca Tunno, kostumograf Stefano Nicolao, mojster luči Claudio Schmid in avtor videov Alessandro Papa so soudeleženi pri obeh produkcijah. Operna premiera bo že jutri, 8. maja, ob 20. uri, gledališka pa v soboto, 9. maja, ob 20.30, obe v Verdiju. Vedno v operni hiši bodo zaporedoma sledile ponovitve obeh predstav vse do 24. maja. Informacije na spletnih straneh obeh gledališč: www.teatroverdi-trieste.com in www.ilrossetti.it. 19. junija pa bo premiera zadnje opere letošnje sezone, modernistične in fantazmagorične Elektre iz leta 1909 z glasbo Richarda Straussa in na besedilo Huga von Hofmannsthala po lastni istoimenski tragediji.

Objavljeno 7. maja 2026

Fotografije

1. fotografija: La Contrada. Razigrana dinamika na odru (in zaodrju) Noises off – Rumori fuori scena, ki jo podoživljajo in stopnjujejo brez prestanka sveži talenti skupine The Kitchen Company iz Genove (Foto The Kitchen Company)

2. fotografija: La Contrada. Klasična komedija Natalie Ginzburg Poročil sem te iz veselja iz 1965 v produkciji Tieffe Teatro in Quirino srl. V glavnih vlogah: Giampiero Ingrassia in Marianella Bargilli (novoporočenca), Lucia Vasini (ženinova mama), Viola Lucio (služkinja). Pisateljica s tržaškimi koreninami je leta 1963 spisala uspešnico Družinski besednjak (Lessico famigliare), ki je prejela nagrado Strega. (Foto Riccardo Bagnoli)    

3. fotografija: La Contrada. Arhimed – osamljenost genija. Čustveno – filozofski portret starogrškega izrednega uma iz Sirakuz (287 – 212 pr. Kr.) je za oder napisala Costanza Diquattro. Igralsko in glasbeno performanso Maria Incudineja sta producirala La Contrada in CTB Centro Teatrale. (Foto La Contrada)  

4. fotografija: Praznično odprtje razstave za 50 let “Contrade” v palači Gopčević. Od leve tržaška podžupanja Serena Tonel, ustanoviteljica in duša Contrade Ariella Reggio, tržaški občinski odbornik za kulturo Giorgio Rossi, predsednica in umetniška vodja gledališča Livia Amabilino ter deželna odbornica za delo in izobraževanje Alessia Rosolen. (Foto Davorin Devetak)

5. fotografija: Il Rossetti. Pisma Berniniju (Lettere a Bernini). Protagonist Marco Cacciola po nedeljski zadnji predstavi pred vhodom v gledališče. Avtor monodrame Marco Martinelli je prejel kar 7 nagrad UBU, ki je najuglednejše priznanje italijanskega gledališča. (Foto Davorin Devetak)   

6. fotografija: Il Rossetti. Elektri pristoji črnina. V uprizoritvi klasike Eugena O’Neilla znanega italijanskega režiserja Davideja Livermoreja odigra zahtevno vlogo žene in matere Christine Mannon Elisabetta Pozzi, ki je že igrala za Luigija Squarzino, Giorgia Albertazzija, Alda Trionfa, Luco Ronconija … in prejela štiri nagrade Ubu. (Foto Federico Pitto)

7. fotografija: Il Rossetti. Galeb A. P. Čehova. Mlada Virginia Campolucci je sveže in občuteno poosebila Nino. Na zaodrju po predstavi. (Foto Davorin Devetak).