Nedelja – domovina jezika, ki na Koroškem povezuje štiri generacije

POGOVOR Vincenc Gotthardt, glavni urednik Nedelje, cerkvenega tednika na avstrijskem Koroškem, ki letos proslavlja 100. obletnico

Vincenc Gotthardt je glavni urednik cerkvenega lista Nedelja, osrednjega časopisa koroških Slovencev, ki letos slavi 100. rojstni dan, saj je bil ustanovljen leta 1926. Gotthardt, po rodu Ziljan, je pomembna osebnost med koroškimi rojaki. Znan je tudi kot fotograf, pisatelj in slikar; kot časnikar je pospremil razvoj tednika iz tradicionalnega verskega lista v sodoben medij, ki je še vedno ena glavnih ustanov in “jezikovna hrbtenica” tamkajšnje slovenske narodne skupnosti. Prejšnji teden nas je prijazno sprejel v Mohorjevi hiši v Celovcu, poslopju z velikim simbolnim pomenom. To je namreč matični dom najstarejše slovenske založbe, ustanovljene leta 1851, ter od nekdaj osrednje stičišče založniškega, kulturnega in duhovnega utripa koroških Slovencev.

Nedelja je torej stopila v drugo stoletje. S kakšnimi občutki krmariš ta medij, pri katerem so v središču pozornosti vera ter slovenski jezik in identiteta?

To delam z veliko odgovornostjo. Če časopis dočaka sto let, je to že cela večnost, kajti ni starejšega kot en dan star časopis. Nedelja je velik mozaični kamen slovenske narodne skupnosti na Koroškem: sestoji iz tisočev majhnih kamenčkov, ki teden za tednom prihajajo na domove bralk in bralcev. Iz majhnega je nastalo nekaj velikega, to pa tudi zato, ker so bili vsi, ki so delali pri Nedelji, vizionarji; časnik so prenavljali in posodabljali s kreativnim pogledom na izzive časa. Nedelja je najstarejši časopis slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Poleg tega je tudi najstarejši še obstoječi slovenski tednik na svetu. Sto let izhajanja pomeni tudi, da časnik povezuje najmanj štiri generacije bralk in bralcev in jim je zato postal neke vrste dom zaradi jezika. Nedelja je zrasla iz verskih in jezikovnih korenin. Ustanovili so jo, da bi naši verniki v dvojezičnih farah krške škofije imeli časopis v slovenskem jeziku. V začetku je bil to v glavnem verski list. Že v prvi številki pa so zapisali, da bodo poskrbeli za to, da ne bi obravnavali zgolj verskih tem, temveč dodali tudi vsaj malo humorja.

Pojdimo na začetek. Časnik je šest let po plebiscitu ustanovilo šest duhovnikov. Kako se je od takrat razvijal vse do danes?

Nekaj let po plebiscitu koroškim Slovencem ni kazalo bogve kako dobro. Na plebiscitu so jim obljubljali, da jim bodo dali vse pravice, da bodo enakopravni in enakovredni. Pa ni bilo tako. Do leta 1941 je Nedelja izhajala kot mesečnik. Leta 1941 so na Koroškem prepovedali vse, kar je bilo slovenskega. Spet je začela izhajati leta 1945, in sicer kot tednik. Nato je prihajala vsak teden na mize bralk in bralcev ter jim bila neke vrste domovina. Cenili so jo zaradi vsebine, predvsem pa zato, ker je bil to slovenski časopis. Po letu 1945 je Nedeljo izdajala in jo še danes spremlja krška škofija. Do velikega preobrata je prišlo, ko je ob koncu leta 1979 umrl takratni glavni urednik in je Nedeljo prevzel Jože Kopeinig. On je dejal, da so Nedeljo dotlej urejali duhovniki in da je prišel čas, ko naj jo prevzamejo laiki. Stvari so se začele bliskovito spreminjati: iz verskega lista je nastal moderen časopis. Prihajali so novi komentatorji, vedno več teže je začela dobivati kultura. Nedelja je postala pravi obraz naše narodne skupnosti.

Ob jubileju si zapisal, da je najpomembnejša vrednost Nedelje ta, da že 100 let izhaja v slovenskem jeziku in da je danes več kot le medij, saj ljudi spremlja v vsakdanjem življenju ter ohranja povezanost znotraj narodne skupnosti.

Nedelja prihaja na domove že četrte generacije. V štirih rodovih tak časopis že nekaj naredi z ljudmi, ki ga berejo, nekaj naredi tudi z deželo, v kateri izhaja, saj opozarja na to, da v tej deželi živi tudi slovenska narodna skupnost. To je obenem vizitka za krško škofijo, ki Nedeljo izdaja; izdajanje časnika namreč kar precej stane. S tem listom škofija pokaže, da je naša narodna skupnost nekaj vredna.

Na Koroškem je najprej bila Mohorjeva družba, ki je s slovensko tiskano besedo ljudi učila brati. Potem, pred 120 leti, je nastalo združenje slovenskih duhovnikov Sodaliteta. Njeni člani so ustanovili Nedeljo, ker so vedeli, da potrebujemo nekaj, kar bi v našem jeziku prihajalo na domove teden za tednom. Naš list je torej tretja pomembna ustanova, ki pripada slovenski narodni skupnosti. Ko teh treh ustanov ne bi bilo, bi bilo danes povsem drugače. Poleg tega imamo na podeželju društva; nekatera so še starejša od Nedelje in celo od Sodalitete. Vse to pripomore k temu, da slovenska beseda danes še živi.

Na jubilejni tiskovni konferenci si pred nekaj tedni poudaril, da je Nedelja za mnoge pogosto zadnja vez s slovensko kulturo, včasih tudi s Katoliško cerkvijo na Koroškem.

Nedelja res ohranja živo vez z ljudmi, ki so drugače že skoraj izgubili stik s slovenskim jezikom. Nekateri lahko najdejo slovensko besedo še samo v njej. Zaradi tega tak časopis urejaš drugače kot katerikoli drug časopis. Zavedaš se, kako je vse skupaj krhko. Našo narodno skupnost vidimo na mnogih prireditvah in tam tudi opazujemo, kako ji gre. Včasih ji gre bolje, včasih – predvsem če so politični pritiski – slabše. Med ljudmi zaznavamo ta utrip. Ugotavljam, da gre v zadnjih letih na bolje, predvsem kar se tiče spoštovanja jezika. Tudi v politiki na deželni ravni je opaziti večji posluh za našo materno besedo.

Nedelja je “cerkveni časnik”, saj ga izdaja škofija. In vendar je še več kot to. Radi pravite, da ima vlogo “jezikovne hrbtenice”. Je namreč najbolj bran slovenski časnik na Koroškem in povezan z vso slovensko narodnostno skupnostjo v Avstriji.

Nedelja je vedno bila lepa vizitka krške škofije v skrbi za slovensko narodno skupnost na Koroškem. Je tudi vidno znamenje dežele Koroške, da je tu doma slovenska beseda. In če se to dogaja sto let, potem je nekaj naredila z ljudmi, ki so jo brali, jo berejo in jo bodo še brali. Nekaj je naredila z deželo, v kateri izhaja. Na medijskem področju na Koroškem in na Slovenskem je pustila pomembne sledi. Naš časnik berejo po vsej Avstriji, tudi mlajši, ki so npr. odšli študirat v Gradec ali na Dunaj. Tako ostajajo v stiku z našo skupnostjo. Naročnike imamo tudi po svetu.

Nedelja prinaša poročanje o kulturnem in družbenem življenju, tudi kritične komentarje, otroško in mladinsko stran, kulturne in družinske priloge pa zanimiv jezikovni kotiček.

Imamo tri glavne teme. Prva je slovenska narodna skupnost na Koroškem, druga je sožitje dveh narodnih skupnosti v deželi, tretja pa je pogled na dogajanje v Cerkvi na Koroškem in po svetu. Zanima nas seveda tudi to, kaj se na kulturnem področju dogaja v prostoru Alpe-Jadran. Za časopis je pomembno še, da pogledamo v zakulisje, da ne delamo “copy-paste” (kopiraj in prilepi) tistega, kar smo že brali na spletu. V Nedelji želimo predstaviti vedno nekaj novega oz. prikazati, kaj ljudje delajo in česar javnost ne ve.

Vsaj 30 let smo imeli tudi rubriko Na svetlo dano, v kateri smo vsak mesec objavljali besedila avtorjev ali avtoric, ki še niso bila objavljena. Ni nam bilo pomembno, ali bodo to Nobelovi nagrajenci; šlo nam je za to, da objavljamo nova literarna besedila.

Pred kratkim pa ste začeli objavljati zgodbe za otroke.

Ob 100-letnici smo razpisali nekakšen natečaj, ker želimo objaviti 100 zgodb za 100 let. Imam veliko stikov z našimi pisatelji in pisateljicami, osebno sem pisal marsikomu, ki je z Nedeljo povezan in je tudi že sodeloval, naj napiše kakšno otroško zgodbo. V treh tednih sem prejel 30 zapisov. To so kratke zgodbe z največ 3500 znaki. Prejšnji teden smo na otroški strani objavili že sedmo. Pomembno nam je bilo to, da lahko sodelujejo tudi avtorji, ki niso znani pisatelji, pa radi pišejo.

Berejo Nedeljo tudi po šolah?

Pri nas imamo natečaj pisanja za dijake in dijakinje od osnovnih šol do univerze. To ni literarni natečaj, temveč natečaj pisanja. Mladi bodo pisali zgodbe in druga besedila o določenih temah. Prispevke nagradijo in jih predstavijo v studiu avstrijske radiotelevizije ORF v Celovcu. Letos je sodelovalo 950 dijakov in dijakinj. Pri Nedelji vsako leto pripravimo prilogo, v kateri objavimo imena sodelujočih in nagrajena besedila. To prilogo pravkar pripravljam, tiskali bomo več izvodov, da jih bomo delili po šolah.

Koliko časnikarjev sploh soustvarja tednik? Imate mrežo stalnih sodelavcev?

Jaz sem urednik, edini celodnevno zaposlen. Imam tri urednice, ki so zaposlene po urah. Zveste sodelavce imamo med bralci in bralkami, ki spremljajo dogajanje v krajevnih skupnostih ter nam pošljejo slike, članke, reportaže. Na te smo zelo ponosni. Imamo tudi dve študentki, ki skrbita za to, da vključujemo čim več mladih obrazov. Ljudje so z Nedeljo povezani predvsem zaradi jezika. Vsak drug časopis ima več težav zaradi odjav. Pri nas jezik še povezuje in ohranja bralce, ker je zanje nekaj vrednega, pomembnega. Vemo, da smo to bralcem in bralkam enostavno dolžni. Nedelja mora še naprej obstati kot tiskani medij. Seveda smo prisotni tudi na družbenih omrežjih. Gre za znamko Nedelja: v sto letih nismo nikdar spremenili imena, vedno smo bili Nedelja.

Imate tudi redne komentatorje. Med njimi je vaš izdajatelj g. Janko Krištof, pa tudi vaš stric, duhovnik.

G. Krištof piše za rubriko Pod cerkvenim stolpom, moj stric Valentin Gotthardt pa piše duhovne misli, tudi šmarnice. Med duhovniki, pa tudi med laiki imamo veliko sodelavcev, ki prispevajo duhovne vsebine.

Kakšno je sploh stanje glede duhovnikov na Koroškem?

Mladih skoraj nimamo, v glavnem so starejši, počasi nam umirajo. Prejšnji teden je v 84. letu umrl župnik Mirko Isop. Naši duhovniki so v preteklosti vedno skrbeli, da je slovenska beseda prisotna v dvojezičnih farah, ki jih je še okrog 70. Tudi prek njih je Nedelja vedno kazala na neko moč narodne skupnosti, njeno jezikovno prisotnost in kulturno ustvarjalnost.

Format vašega lista je poseben, skoraj žepni. Papir je žlahten, tisk odličen, ste istočasno časnik in revija. Tudi grafika je zelo sodobna in prikupna.

V Avstriji izhajajo pretežno časopisi manjših formatov. Nam je zelo pomembna grafična podoba, to smo sami razvili in sami jo urejujemo. Občasno jo posodabljamo. Do večje spremembe je prišlo leta 2007. Na Koroškem smo bili prvi časopis, ki je imel barvne slike na prvi in zadnji strani. Z grafično podobo lahko marsikaj narediš. S slabo podobo lahko včasih tudi najboljše besedilo “uničiš”, obratno pa mu z izvrstno grafično podobo daš večjo veljavo. Naš časopis v škofiji in deželi vzamejo v roke tudi ljudje, ki slovenskega jezika ne poznajo. Tudi zato je važno, da je že grafično lep. V prihodnje želimo ohraniti prikupno podobo z vsebino, podano s kakovostnim uredniškim delom, v središču katerega je skrb za slovenski jezik.

Kje pa časnik tiskate?

Že nad 70 let tiskamo v Mohorjevi tiskarni, v tej stavbi. Tudi prva številka, ki je sicer izšla v Ziljski dolini, nosi naslov Viktringer Ring 26, kjer imamo še vedno sedež mi in tiskarna. Tu je Nedelja od začetka imela svoj dom.

Kako ste zastopani na spletu in družbenih omrežjih? Imate kakšen dober recept za danes pa tudi za jutri?

Prisotni smo, recepta pa nimamo. Kako bo naprej, ne vemo, sploh zdaj, ko je umetna inteligenca vse skupaj postavila na glavo. Zastopani smo tudi na škofijski domači strani, ki je dvojezična. Prispevki iz našega časnika so objavljeni tudi na portalu www.nedelja.at. Res nimamo receptov za naprej. Menim pa, da ne tiskanih ne spletnih medijev ne moreš urejati mimogrede. Dela je veliko, primanjkuje nam osebja. Čas nam vsekakor narekuje, da iščemo odgovore, kako doseči ljudi, ki so tiskano besedo zapustili na račun družbenih omrežij; da razvijemo neko digitalno strategijo.

Kako je pri vas z naročninami? Pridobivate nove naročnike? Kako si prizadevate, da bi ohranili prisotnost tiskanega medija med mladimi?

Že pred 30 leti smo razmišljali o tem, kako bomo povečali število naročnikov. Počasi smo prišli do prepričanja, da moramo gledati predvsem na to, kako jih bomo čim manj izgubili. Največ jih izgubimo, če starejši naročnik umre, mladi pa ne znajo več slovensko. Naša naklada je 2600 izvodov. To je veliko, če pogledamo naš trg, saj postaja slovenski jezik na Koroškem vedno tišji. Veliko ljudi se ga uči, v šolah je vedno več prijav. Otrok, ki prihajajo v šolo z materinščino, pa je vedno manj. Da bi prešli tudi na mlade, smo poskusili s prilogami. Tako nam je nekako uspelo upočasniti upadanje števila naročnikov. Sicer pa jezik kljub vsemu še drži. Imamo namreč celo naročnike, ki so že zdavnaj izstopili iz Cerkve, Nedeljo pa zaradi jezika še vedno berejo. Škof Marketz je na tiskovni konferenci dejal, da ljudi ne učimo, kako naj živijo, kaj je versko in teološko prav. Mi predstavljamo zgodbe ljudi, ki pač povedo, kako živijo. To nam je pomembno. To je boljša pot.

Časi se spreminjajo. Kako občutiš krhko ravnovesje med demografskimi spremembami in ohranjanjem slovenske kulturne ter jezikovne biti?

Pomembno je, da se slovenščina ohrani kot materni jezik. Važno je, da družine vidijo, da jim je jezik nekaj vreden, da to posredujejo svojim otrokom. Samo tako se bo jezik ohranil, čeprav morda samo na nekakšnih otokih. Nismo in še manj bomo neko zaključeno ozemlje, kjer smo poseljeni le Slovenci. Naš jezik je vedno tišji, obstali bodo otoki, kjer bodo družine ohranjale in posredovale naprej naš jezik. Vse več je mešanih zakonov. Tako je tudi z mojima hčerama, vsaka ima po enega otroka, vsak od staršev govori z otrokoma v svoji materinščini. In seveda sta naročeni na Nedeljo.

Kako gledaš na odnose v koroškem dvojezičnem prostoru?

Mislim, da so se v zadnjih letih kar izboljšali. K temu je veliko pripomogla tudi krška škofija. Leta 1972 je bila škofijska sinoda, po kateri so izdali dokument o sožitju Slovencev in Nemcev na Koroškem. To je bilo v času, ko so pri nas podirali dvojezične table. Omenjeni dokument je postal nekakšna “magna charta”, kako naj ljudje različnih narodnosti sobivajo. To je s časom vplivalo tudi na deželno politiko. Dežela je npr. brez velikih debat odprla dvojezični koroški muzej. Včasih je treba nekaj enostavno narediti: ljudje potem to sprejmejo. Stvarnost se razvija. Če pogledam nazaj, recimo na zadnjih 40 let, ugotavljam, da je včasih zelo pametno, če nisi neučakan, ampak pustiš, da se proces sam razvije. Včasih s prepričevanjem nič ne dosežeš. Ljudje pa lahko počasi razumejo, zakaj je na Koroškem tudi drugi deželni jezik.

Povej nam, prosim, še kaj o sebi in svoji poklicni poti. Pri Nedelji delaš že 35 let. Kako se je v tem času razvil tvoj poklic?

Zraven sem bil že leta 1982, stalno zaposlen pa sem od leta 1991. Nekdaj smo težje prišli do informacij, danes se vse dogaja v hipu. Nekdaj smo bili več časa med ljudmi, proces dela je bil drugačen; zdaj marsikaj opraviš po e-pošti, pošlješ vprašanja, dobiš odgovore. Včasih smo fotografirali s filmi, potrebovali smo en teden, da smo prišli do fotografij, nato so v tiskarni delali kovinske klišeje; danes je komaj posneta digitalna fotografija v hipu v tiskarni. Pred leti smo morali besedila pretipkovati, v tiskarni so bili stavci; danes tega ni več treba, besedila prejemamo po e-pošti. Res je neverjetno, kako se je čas spremenil! Se je pa sočasno vnesla neka “šlamparija”, površno opravljeno delo, ker moramo delati vse skupaj na hitro …

Dolga leta si delal s Hanzijem Tomažičem, prvim laikom v vlogi urednika, nato z Matejo Rihter, prvo žensko v isti vlogi. Katero dediščino oz. popotnico si prejel od svojih predhodnikov?

Hanzi Tomažič mi je predal prepričanje, da ima grafična podoba ob besedilu prvenstveno vlogo. Za izbiro prave fotografije včasih potrebujemo veliko časa. Zgodi se, da tudi do podrobnosti popolna fotografija nič ne pomaga, če motiv ni v redu. Obratno pa tudi kakšna manj ostra slika lahko kaj izpove. Grafika je zelo pomembna! Prav tako beseda: pozorni smo na to, da ne uporabljamo tujk.

Mateja Rihter, ki je vodila Nedeljo od leta 2018 do lani in je zdaj na porodniškem dopustu, ima neverjeten spomin. Vse si zapomni. To prav pride, ko dela na več področjih. Jaz tega ne zmorem več, sem prestar. Na računalniku kasneje najdem podatek kot ona v svojem spominu. Poleg tega zelo cenim, kako zelo je bila pripravljena spoznati utrip življenja slovenske narodne skupnosti na Koroškem in kako je začela živeti z njo. Mateja je prinesla neko svežino, ženske pač drugače gledajo.

Že od mladosti se ukvarjaš tudi s fotografijo, kar se že dolga leta odraža v vizualni podobi Nedelje. Še fotografiraš? Imaš bogat arhiv?

Fotografirati sem začel tudi zaradi Nedelje, da smo imeli lastne fotografije. Nič mi ne pomaga, če je objavljena ena in ista fotografija v vsem slovenskem medijskem prostoru. Pred leti si moral imeti svojo fotografijo, drugače je nisi imel, nisi si je mogel privoščiti. Fotografija je pomemben del Nedelje. Sicer pa fotografiram tudi iz veselja. Ko grem na kakšno prireditev ali med ljudi, naredim še kakšen korak več in rad posnamem kakšen motiv. Malo drugače hodiš skozi svet, če gledaš nanj, kot bi gledal skozi fotoaparat. Nedelja ima od leta 2000 digitaliziran fotografski arhiv. V omari imamo tudi starejše filme. Ob obletnici želimo izdati album, v katerem bi objavili najboljše fotografije iz arhiva. Res je škoda, če ostanejo samo tam.

Imaš tudi pisateljsko žilico. V svojem pisanju se pogosto dotikaš vprašanj minevanja, narave, koroške krajne in medčloveških odnosov.

Dolga leta sem urejal rubriko Na svetlo dano. Iskal sem in ljudi prosil za literarna besedila. Nekateri so postali znani literati. Nikdar nisem odločal o tem, ali je neko besedilo dobro ali ne; enostavno sem ga objavil, nato so odločali bralci. Nato sem pomislil, da bi tudi sam poskusil. Začel sem pisati roman, ki sem ga nazadnje tudi končal in je z naslovom Na drugem koncu sveta izšel pred petimi leti pri Mohorjevi v Celovcu. Bil sem tudi med nominiranci za Delovo nagrado kresnik za najboljši roman leta. Tega nisem načrtoval, se zgodi … V njem sem pisal o izgubljanju, izginjanju, o tem, da majhne stvari lahko veliko pomenijo. Če pišeš za časopis, moraš natančno preverjati vsako novico. Če pišeš literaturo, si lahko svoboden, lahko spreminjaš svet. Podobno je pri slikanju.

Si tudi slikar …

Ja. Razstavljal sem na Koroških kulturnih dnevih, v Ljubljani, Mariboru in več drugih krajih. Leta 2014 je pri naši Mohorjevi izšla knjiga Sacra Carinthia. Zanjo sem poslikal 336 koroških farnih cerkva v 23 dekanijah krške škofije. Delal sem tri leta. Knjiga je nastala, ko je škofija pripravljala svojo spletno stran, na kateri bi imela vsaka fara svoje mesto.

Pišeš tudi poezijo?

Tudi. Izdal pa nisem še nič. To je del mojega življenja. Drug del je Nedelja. Sam veš, kako je. Če delaš za časopis, je to način, slog življenja. Nikdar ne izklopiš. Tako pri pisanju kot pri slikanju vedno iščeš najboljši stavek ali najboljšo sliko, nikdar ne veš, ali si ga že ali pa ga boš šele napisal oz. narisal. Tega ne moreš vedeti. To je Sizifovo delo, nima konca.

Kot pisatelj si zasidran v slovenski literarni tradiciji, in vendar suvereno prehajaš med obema jezikoma.

Literaturo zavestno pišem samo v slovenščini. Slovenska beseda včasih vzbudi čisto drugačen občutek kot nemška. Nekatere slovenske besede imajo močnejši pomen kot v nemščini in obratno. V sebi nosim oba svetova, slovenščina pa mi je seveda bolj intimna.

Kako boste v tem letu še proslavili jubilej Nedelje?

Pripravljamo razstavo pod naslovom Nedelja – štiri generacije na mizi. Z njo želimo pogledati v zgodovino časnika. Potovala naj bi po nekaterih župnijah v Rožu, Podjuni in Zilji ter s tem opozorila na povezanost z bralkami in bralci v teh regijah. Za zaključek načrtujemo, skupaj s Sodaliteto, praznovanje v domu v Tinjah. Omenil sem že 100 zgodb za 100 let in album Nedelje. Od 25. do 27. septembra načrtujemo jubilejno potovanje po Sloveniji s poudarkom na spoznavanju življenja Cerkve in kulture; sklenili ga bomo na Slomškovem shodu v Mariboru.

Kakšna je tvoja vizija prihodnosti Nedelje?

Pomembno je, da bo znala tudi v prihodnje najti pot med ljudi, da bo prihajala na domove ne le kot Nedelja, temveč da bodo uredniki in urednice prihajali k njim, se zanimali za njihovo življenje ter ga v časniku predstavljali. Vidim jo še naprej kot tiskano Nedeljo, pa tudi v novih medijih. Želim, da še naprej ostane v slovenskem jeziku, da ne bo prišlo do dvojezičnih poskusov. Želim si tudi uvidevnosti škofije, da ji bo Nedelja ostala vredna tudi v prihodnje. Gre za skrb za majhno narodno skupnost na Koroškem, za spoštovanje njenega jezika.

V logotipu 100-letnice je stilizirano srce. Iz tvojih besed in vzdušja v uredništvu je zaznati, da svoje poslanstvo opravljate s srcem.

Nedeljo delamo z vsem srcem, za nas je to srčna zadeva. Delamo več, kot je treba, ker nam to nekaj pomeni. Vemo, da smo to dolžni našim bralkam in bralcem, ki nas dobivajo na domove v četrti generaciji. Za nas je to več kot poklic, je poklicanost. Še naprej si bomo prizadevali za novinarsko kakovost in grafično urejenost. Želimo, da bi Nedelja še naprej imela svojo dušo. Čeprav je časopis majhen, ga delamo, kot bi delali velik svetovni časnik: z enakim spoštovanjem, z enako odgovornostjo, z enako kakovostjo. Delo mora biti opravljeno več kot stoodstotno, ker gre za spoštovanje naših bralk in bralcev. Mislim, da smo vsi, ki pri Nedelji delamo, privilegirani, saj si služimo vsakdanji kruh s slovensko besedo na Koroškem.