V Števerjanu bo radostno in veselo ob 100. rojstnem dnevu gospe Marice Rožič
Vsak rojstni dan je za slavljenca prav poseben praznik, še posebej to velja za jubileje.
Gospa Marica nam je takoj na začetku pogovora razkrila recept za dolgo življenje: le z iskrenim in poštenim delom ter z veseljem do življenja lahko dočakamo tako častitljivo starost. V sebi nosi pravo zakladnico spominov, veliko čustvenosti do sočloveka in neizmerno ljubezen do življenja. Iz srca se ji zahvaljujemo za vsak nasmeh, ki nam ga dan za dnem daruje, za vsako dobro besedo, ki jo nameni prav vsakomur, ki jo obišče, in seveda za pogovor. Že vnaprej ji želimo ob bližajočem se okroglem jubileju mnogo zdravja, radosti in veselja.
Mati in babica Marica bo praznovala v nedeljo, 19. januarja 2014, visok življenjski jubilej, 100. rojstni dan. V Števerjanu bo res praznično, morda neponovljivo, najprej s sv. mašo v farni cerkvi sv. Florijana, nato z nadaljnjim družinskim praznovanjem v domači gostilni, restavraciji Vogrič. Tega dne se bodo spomnili slavljenke prav vsi domačini, pa tudi drugi, brez dvoma jo čaka kar nekaj prijetnih presenečenj. V briški vasici sploh ne pomnijo, da bi kdaj praznovali stoletje kakega vaščana. Gospa Marica se rada razgovori in, kot je po navadi v tem življenjskem obdobju, zaplava v daljno zgodovino.
Katerega leta ste se rodili?
Rodila sem se v kmečki družini 19. januarja leta 1914 na Valerišču. Moj oče se je imenoval Jožef, doma je bil iz hiše Pepeja Štengi na Valerišču, mati pa je bila Jožefa Hlede, doma iz Gornjega Cerovega. V zakonu se jima je rodilo 12 otrok, od katerih jih je kar pet umrlo takoj po rojstvu ali kmalu potem: ostali so le Filička, Suzana, Avgusta, Franc, Anica in Pepe, ki so že pokojni, samo jaz sem še živa.
Bili ste leto in pol stari, ko je izbruhnila prva svetovna vojna. Morali ste torej v begunstvo?
Oče je bil vpoklican v avstrijsko vojsko. Odposlan je bil v Galicijo na Karpate, kjer so napol goli prenesli tudi do 40°C pod ničlo. Filička, Suzana, Avgusta, jaz in Pepe smo šli z mamo v begunstvo na Dobrovo pri Ljubljani. Z nami sta prišli še drugi dve mami, Terkučeva in Dragerjeva, vsaka s petimi otroki. 3 mame in 15 otrok smo spali v majhni izbi, sobi. Proč od doma smo bili od maja 1915 pa do junija 1918.
Ali so bila vaša otroška leta sploh res otroška?
Seveda ne, čas je bil kritičen, grozen za vse. Bila je velika revščina in dosti pomanjkanja. Za kosilo in večerjo smo jedli krompir z mlekom. Večkrat sem si zaželela lutko, a igrala sem se s cunjami, ki mi jih je mama zavijala na poseben način.
V tem trenutku je gospe Marici solza zalila lice.
Ko smo se vrnili iz begunstva, je bilo pri nas doma vse porušeno. Tako je števerjanska zadruga, s pomočjo države, gradila hiše, stanovanja. Mama si je izposodila denar pri neki družini v Cerovem in si tako kupila hišo. Po njeni smrti so upniki takoj zahtevali, da jim izplačamo dolg, in zato smo prisiljeno morali vse prodati. Sestre so si pomagale, kakor so pač mogle, brat pa je ostal kolon na lastni zemlji.
Vi, mladi v tistih letih, ste imeli res prekruto otroštvo. Medvojno in povojno obdobje ni poznalo topline, čustev. Ali bi mi lahko na kratko orisali svojo mladost?
Leta 1922 mi je umrl oče, vrnil se je domov iz vojne bolan. Spomnim se, da sestra Avgusta in jaz nisva šli niti na pogreb, ker nisva imeli čevljev, bili sva bosi. Takoj potem, v osmem letu starosti, sem šla živet k stricu in teti na Ušje, danes Klanec, kjer živim še danes. Ivan (Nute) Gravnar in teta Karolina Rožič nista imela otrok in sta me vzela za svojo, vendar doraščala sem popolnoma brez ljubezni. Skupaj smo živeli 36 let, oba sta umrla v visoki starosti, stric leta 1954 in teta leta 1960. Ostale sestre in brata so bili starejši od mene in so se že pripravljali na poroko. Mama nam je umrla leta 1927, v 42. letu starosti. Padla je s češnje.
Pri nas doma je vladala stroga disciplina. Svojo mladost sem zelo malo uživala, nikamor nisem smela. Vsak večer, ob zvonjenju Ave Marije, smo molili rožni venec. Kolikokrat bi se rada šla poveselit s prijateljicami, a zvečer po obvezni molitvi smo morali iti spat! Stric Ivan in teta Karolina nista razumela, da pri šestnajstih letih nisem bila več otrok, ampak odraslo dekle. Delala in kuhala sem že pri desetih letih, pobijala sem kokoši, jih skubila in kuhala dobro juho.
Se spomnite kakega posebnega dogodka?
Ko mi je umrl tata, sem bila še otrok. V Števerjanu, na placu pri župnijskem domu, je stala lesena baraka, kjer je potekalo miklavževanje. V mojo vasico je prišel dragi sv. Miklavž. Peš sem se odpravila gor, da bi kaj dobila: svinčnik, pisanko, kako drobnarijo pač, nisem imela posebne želje … Vse otroke je bradati mož poklical k sebi na oder, samo jaz nisem dobila ničesar. Dragi sv. Miklavž je pozabil name. Ali je to prav, sem se po tiho spraševala? Tako hudo me je bolela duša, še danes pomnim.
Kdaj ste si obuli prvi par čevljev?
Svoje prve “čižme”, visoke usnjene čevlje, sem dobila za sv. obhajilo. Kako močno so dišali po usnju! Copate, ki nam jih je šivala mama, smo nosili pozimi in meseca aprila smo že bili bosi, do konca poletja.
Ste obiskovali šolo?
Obiskovala sem jo v stari osnovni šoli v Britofu in leta 1928 sem dokončala peti razred. Takoj po pouku sem pomagala doma, časa za študij in pisanje nalog ni bilo. Dosti in pozorno pa sem poslušala učitelje v šoli; imela sem slikovit spomin in tako sem se naučila veliko stvari. Lepe spomine imam na učiteljico Ido Urh in na učitelja Jožka Bratuža.
Na Klancu je živel mlad fant …
Soseda sva bila. Ko sem ga spoznala, sem resnično začela novo življenje. Do njega sem začutila res nekaj posebnega. Zraven mene je stala oseba, ki me je ljubila in spoštovala z vsem svojim srcem. Bila sem vesela, ker sem bila ljubljena. Večkrat ob mraku je pustil fantovsko družbo, prišel k nam domov in z nami molil rožni venec. Človek ne živi samo od kruha, ampak tudi od ljubezni.
Temu fantu je bilo ime Anton Vogrič.
Dne 26. novembra 1932 sva se poročila v veliki gospodarski stiski. Večerjo sva imela v spalni sobi; preden sva se odpravila k počitku, sva morala vse pospraviti in si pripraviti posteljo. Poročil je naju g. Ciril Sedej, poleg naju je poročil še dva domača para. Živela sva pri stricu in teti. Pridelovali smo vino, a ga nismo mogli prodati. Hudo je bilo. On ni imel ničesar in jaz niti. Živela sva bolj od ljubezni kakor od drugega. On me je razumel in me je imel rad za tisto, kar sem imela. Dobesedno po ničemer nisva hrepenela, zadovoljila sva se s tem, kar sva imela.
Kaj pa glede otrok?
Od leta 1934 do leta 1943 se nama je rodilo pet otrok: Lucijan (zvest zemlji in odličen vinar), Florjan (iznajdljiv ob pletenju košev in ne samo), Roman (izjemen gostilničar), Štefan (mojster v obdelovanju lesa) in Dragica (izvrstna kuharica). Svojih pet otrok ljubim tako, da vam ne znam povedati.
V tem za vas napornem trenutku ste potrebovali steber, oporo moža, ki pa je bil poklican v vojsko. Leta 1939 se je pač začela druga svetovna vojna in vi ste ostali sami s petimi otroki.
Mojega moža ni bilo nikoli doma, bil je odposlan v italijansko vojsko, najprej v Cosenzo, nato v Livorno, kjer sem ga tudi noseča obiskala. Tistega dne je prišlo z mano preko 200 žena na obisk z vlakom. Te mlade fante smo pospremili do pristanišča, vkrcali so se na ladjo, ki jih je odpeljala na Sardinijo. Tak jok je bil na tisti cesti, ker sem se bala, da ga ne bom nikoli več videla. Pisal mi je dosti pisem, a ko sem jih odprla, so bila žal vedno prazna, ker so jih cenzurirali. Tako nestrpno sem čakala njegovo besedo, novico, a zaman. Doma, pri delu na kmetiji, so mi pomagali proti plačilu terenci.
Kdo pa so bili terenci?
Starejši ljudje, domačini, tisti, ki so bili prestari za partizane.
Kdaj se je vrnil vaš mož?
Vrnil se je tri dni pred hčerkinim rojstvom. Moj Tonče je prišel končno domov. S Sardinije se je vrnil bolan, dobil je malarijo, ki jo je prebolel z zdravilom, imenovanim kanin. Cela vas se je veselila in praznovala z nami njegovo vrnitev in rojstvo hčerke, ki sva jo resnično želela. Po štirih sinovih je prišla hčerka in, ker nam je bila draga, sva ji dala ime Dragica.
A žal je vse to bil le bežen trenutek, prekratek, da bi omilil vajino dolgotrajno ločitev.
Ko je Dragica dopolnila drugi mesec življenja, je Anton spet odšel. Tokrat v partizane in je bil daleč od doma kar dve leti. Ostala sem sama s petimi otroki, noč in dan sem skrbela in delala, da smo preživeli.
Preživeli ste ogromno strahu!
Nemci so vdirali v vas z vseh koncev in krajev. Moj mož je velikokrat tvegal življenje, lahko bi ga odpeljali tudi v taborišče.
Vajina družina je bila številna. S čim ste se preživljali?
Takoj po poroki, leta 1932, je moj mož obdeloval zemljo in jaz sem peš hodila vsako jutro na tržnico v Gorico. Na glavi sem imela svitek, ki je bil podlaga kašteli, košari, ki je vsebovala tudi do 35 kg sadja. Bila sem nošeča, pot je bila dolga, deževalo je, noge so me bolele, a vse sem preživela. Glavna cesta, ki je peljala iz Števerjana v mesto, je bila “šudrna”, iz tolčenega kamenja. Veliko žena je vsak dan hodilo po tej makadamski poti.
Gospa Marica ima zelo dober spomin, je značajno zelo močna, v sebi ima posebno energijo in notranjo svetlobo, ki jo posreduje tudi drugim.
Nikoli ne obupam ali vsaj skušam gledati svet s pozitivnimi očmi. V sebi imam zakoreninjeno vero, prepričana sem, da stoji nekdo nad nami, ki nam pomaga ob potrebi, zato prenesem vse. Povem vam, da so se mi pripetili mnogi čudeži, stvari, ki jih nisem pričakovala, pa so se uresničile. Življenje ni samo rožnato, ima tudi bodike.
Najhujši trenutek?
Leta 1985, ko mi je zmanjkal mož. Ostala sem sama, a ravno tako sem srečna, ker me imajo vsi radi. Moji otroci, ki so bili vzgojeni v uboštvu, me cenijo. Spoštujem in cenim vse tri neveste, ker vidim, da ljubijo moje sinove. Srečna sem, me moji otroci in njihove družine ljubijo in to je zame vse. Imam 10 vnukov, 15 pravnukov in prapravnuka, ki me redno obiskujejo. Živim od zadoščenja svojih dragocenih sadov. Danes mi je s potomci že petega rodu darovana vsa tista toplina, ki je nekoč nisem doživljala.
Bi se rada komu javno zahvalila?
Leta 1950 sta stric in teta praznovala zlato poroko. Zame sta bila kot starši. Onadva sta dala vero meni in moji družini, mojim otrokom. Družina je temelj vseh otrok in moji otroci so postali pošteni ljudje in dobri gospodarji. Teta jim je vedno pravila, da, če bodo dobili en oreh v petih, ga morajo razdeliti na pet enakih kosov. Edina hiba, pomanjkljivost dragega strica in tete je bila ta, da sta bila preostra in trda, ker nista imela otrok. Potrebovala sem materino ljubezen, ki je ni bilo od nikoder. Resnično ubogi so tisti otroci, ki prezgodaj izgubijo mater ali očeta. Stric in teta, hvala Vama za vse!
Povejte mi naljepši pripetljaj z vaše dolge življenjske poti?
Ko sem praznovala svoj 80. rojstni dan, sem stopila v sinovo gostilno in vseh 10 vnukov mi je zapelo pesem Noni v spomin. Bilo je ganljivo. Med pojedino sem tudi spregovorila o svojem življenju. Sorodniki, prijatelji, gostje in drugi so najprej jokali ob žalostnih besedah, potem pa, ko sem jim povedala razgibane dogodivščine iz svojega življenja, so jokali od veselja.
Vaš nasvet današnji mladini?
Mladim bi želela povedati, naj ljubijo vse ljudi, tudi tiste, ki so drugačni od njih, predvsem pa otroke. Mojemu otroštvu je bila vzeta materina ljubezen. Bila sem prikrajšana prav topline družinskih čustev. Moja iskrena želja je: “ljubite, da boste ljubljeni”!
Gospo Marico marsikdo pozna na Goriškem in ne samo tu, o njej je že veliko poročalo predvsem domače glasilo Števerjanski vestnik. V tem intervjuju morda nihče izmed nas ni izvedel nič novega, morda sem se včasih celo ponavljal, a spet in spet se lahko prepričamo, da živijo med nami preprosti, skromni ljudje, ki pa so izjemno veliki in bogati. Naj bo živ spomin nanje le skromna zahvala, da taki ljudje sploh obstajajo!
“Bog mi je dal srečo, pravi božji dar. V otroštvu in mladosti sem veliko hudega doživela in pretrpela, danes pa resnično uživam lepo in mirno življenje v objemu najdražjih”.
Le malo je ljudi, ki jim je dano dočakati stoti rojstni dan. Še manj pa je takšnih, ki so pri stotih čili in bistrih misli tako kot Marica Rožič z Ušja v Števerjanu.
Gospa Marica, ob vašem stotem rojstnem dnevu vam resnično kličemo – toliko kapljic kolikor let. Naj vas Bog obvaruje v zdravju in naj vam podari še mnogo, mnogo lepih trenutkov!
Marjan Drufovka
PS. Ga. Marica je izrazila željo, da bi ljudje namesto darov ali cvetja darovali v dobrodelne namene.
Mejniki v življenju gospe Marice
Rodila se je 19. januarja 1914.
Od maja 1915 do junija 1918 je bila v begunstvu na Dobrovem pri Ljubljani.
Leta 1922 ji je umrl oče Jožef Rožič.
Od leta 1922 do 1932 in tudi dalje je živela pri stricu Ivanu in teti Karolini, kjer je preživela vso svojo mladost.
Leta 1927 ji je umrla mama Jožefa Hlede.
26. novembra 1932 se je poročila z Antonom Vogričem.
Od leta 1934 do 1943 se jima je rodilo pet otrok: Lucijan, Florjan, Roman, Štefan in Dragica.
Leta 1950 sta stric Ivan in teta Karolina praznovala zlato poroko.
Leta 1982 je z možem Antonom praznovala 50. obletnico poroke.
Leta 1985 ji je umrl mož.
Leta 1994 je praznovala 80. rojstni dan.
19. januarja 2014 bo praznovala stoti rojstni dan.
