V SNG Nova Gorica lirična impresija o pesniku s Krasa
Ni se še povsem izpela poetična melodija predstave Jesen moje mladosti o dopisovanju med mladima intelektualcema Srečkom Kosovelom (1904-2026) in Fanico Obid (1903-1940) v tekončutni režiji Patrizie Jurinčič Finžgar, ko je na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica krstno zaživela (24. septembra 2026) druga uprizoritev v spomin in hvaležen poklon Srečku Kosovelu ob 100-letnici njegove mnogo prerane smrti. Predstavo Noč v Zagorju je uporabljajoč izključno Kosovelove besede, ki jih je pesnik zaupal svojim verzom, pismom, esejem in drugim zapisom, iz katerih poleg globokih razmišljanj o svetu, družbi, poeziji … zavejejo globoka pesniška občutja in čustva, tako enkratno stkal Aleš Berger, pisatelj, pesnik, urednik, prevajalec in kritik, ki je vizionarskemu pesniku s Krasa namenil velik del svojega raziskovalnega in ustvarjalnega dela. Iz predstave, ki je obrise doživela že pred nekaj leti, a se uresničila šele zdaj, se izrisuje morda manj poznani pesnikov portret, njegova bolj “prizemljena” podoba, v kateri je zaznati tudi pahljačo intimnih občutij, ki so valovale v rahločutni pesnikovi duši, tako da ga predstava še bolj razumljivo približa gledalcu. V uprizoritvi je prepoznavna roka režiserke in avtorice priredbe Nede Rusjan Bric, ki nas je že nekajkrat presenetila z odrsko prepričljivo obdelanimi življenjskimi skicami požrtvovalnih aleksandrink, priljubljenega goriškega slavčka Simona Gregorčiča, arhitekta Maxa Fabianija, ki je Gorici podaril kar nekaj svojih arhitekturnih umetnin, “letečih bratov” Rusjan in nemško-goriške igralke Nore Gregor, ki je dosegla hollywoodsko slavo. Ob mladi asistentki režije in dramaturginji Karin Winkler je ustvarila res krasno predstavo, ki gledalca prevzame in ga zaplete v pesnikove misli od začetka do konca z nevsiljivo, a neustavljivo močjo. Ta odrski “kaleidoskop” se začne v mrzli zimski noči, ko je Srečko Kosovel po predavanju v Zagorju, kjer ga je poslušala le peščica preprostih, a zelo motiviranih ljudi, ki so poslušali pesnikove besede tudi o pomembnosti proletariata, čakal sam na postaji na vlak za Ljubljano, ki ga je, bogve zakaj, zamudil. V tej na prostem prečuti noči se je prehladil, in to je bil eden izmed vzrokov, ki ga je nekaj mesecev kasneje privedel do smrti v najlepših mladeniških letih.
Predstava nas nekako pospremi skozi dve vzporedni zgodbi. V eni nas nagovarja sam pesnik, ki ga je izjemno verodostojno upodobil Borut Petrović, mladi gost, še študent AGRFT, ki smo ga gledalci na odru SNG Nova Gorica spoznali kot briljantnega komedijanta v lanskoletni uspešnici Usje se je dalu, koprodukciji SNG Nova Gorica, Zavoda Scaramouche in GO! 2025. Na festivalu 50. Dnevi satire Fadila Hadžića v Zagrebu je za vlogi v tej komediji “o življenju ob meji” prejel nagrado Sabrija Biser za najboljšega mladega igralca.
V drugi pripovedi pa nastopa nekakšen Srečkov alter ego. To izmišljeno, nekam enigmatično figuro Feliksa je izoblikoval Matija Rupel, iz čigar ust izvemo tudi za razne hude dogodke, ki so se zgodili v prvih letih fašističnega vzpona, ki je slovenskemu narodu, še zlasti na Primorskem, prinesel toliko gorja.
Čeprav je Aleš Berger namenoma uporabil samo pesnikove besede, izvzete iz njegovih različnih zapisov, se predstava vije v dovršenem dramskem in dramaturškem loku in se izriše ne kot fragmentarni oris pesnikovega življenja, ampak kot celota, ki zajame ves žar pesnikovih razmišljanj, misli o poeziji, pa tudi o človekovi minljivosti in zrelih ugotovitev in pogledov na tedanji svet ter preroških uvidov v prihodnost. Petrović je s svojim nadrobno izklesanim likom vlil v predstavo barvit mozaik čustev in pesnika z njegovimi besedami prikazal v vseh njegovih estetskih umetniških usmeritvah.
Noč v Zagorju ne odslikava le pesnikovih umetniških vzgibov, ampak tudi mračne dogodke tistega časa, ko so ognjeni zublji fašističnih požigalcev zajeli tržaški Narodni dom, in pogubne politične usmeritve tistega časa ter posledičnega razpadanja Evrope (“Evropa umira” je pesnikov vnebovpijoči krik). Pogled na vsa ta zgodovinska dogajanja gledalcem razpirajo besede pesnikovih sodobnikov, s katerimi si je Kosovel tudi dopisoval, in seveda iz ust njegovih bližnjih sorodnikov in domačih s prebliski – tudi duhovitih – opisov drobnih vsakodnevnih opravil in skrbi. Vse te resnične osebe (Fanica Obid, Ivan Grahor, Vladimir Martelanc, Ciril Debevec, pesnikov oče, mati, sestre, brat …) so utelesili Peter Harl, Anuša Kodelja, Maja Poljanec, Jakob Šfiligoj in Urška Taufer in s svojo izrazito igro prispevali k učinkovitosti uprizoritve. Pri tem jim je jezikovno pomagala lektorica Klasja Kovačič, svetovalec za gib pa je bil Branko Potočan.
Posebno ozračje na železniški postaji je z jeklenimi scenografskimi elementi imenitno poustvaril scenograf Marco Juratovec, svoj delež je k temu prispevala tudi avtorica videa Polona Pila Rusjan Zupan (metaforo minevanja so odlično prikazali po nebu begajoči oblaki). Avtorska glasbena spremljava je še ojačevala različna čustvena stanja (avtorja Silence – Boris Benko in Primož Hladnik). Primerna osvetlitev odra je delo Matjaža Bajca, oblikovanje zvoka pa Jureta Mavriča. V pravšnje kostume je igralce oblekla Nataša Recer.
Noč v Zagorju je dovršeno, učinkovito izdelana predstava, v kateri je poleg Kosovelove biografske sledi zaslediti moč njegove pesniške besede in globino njegovega razmišljujočega srca, ki je v tako kratki življenjski dobi ustvarilo tak ogromen opus. Kaj bi vsega še izpovedalo, če bi mu bilo dano živeti mnogo več let?
