Zgodovinar, ki mu je bila pri srcu usoda našega človeka

Dr. Branko Marušič (1938–2026), neutruden raziskovalec Naših korenin in dragocen sodelavec GMD

Vedeli smo, da je bolan, a vest, da je v soboto, 2. maja, v 89. letu starosti umrl zgodovinar dr. Branko Marušič, je vseeno presenetila širši primorski prostor. Marušič je bil namreč za mnoge, ki se zanimajo za zgodovino in zlasti domoznanske starine, ne samo nesporna avtoriteta, ampak obenem stalnica, za katero smo vedeli, da je vedno prisotna.

Branko Marušič se je rodil v Gorici leta 1938, doma pa je bil v Solkanu. Po diplomi na Univerzi v Ljubljani se je sprva zaposlil na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani, saj je že naslov njegove diplomske naloge Goriški Slovenci od prodora pri Kobaridu do konca leta 1918 jasno nakazal njegova zanimanja za naš narodni prostor in problematiko. Zatem je sprejel mesto kustosa v Goriškem muzeju v Kromberku, kjer je kmalu postal ravnatelj in bistveno prispeval k razvoju te institucije, tako da so mu za dosežke na muzejskem področju leta 1983 dodelili Valvasorjevo nagrado. Leta 1987, ko je promoviral iz zgodovinskih ved, je zapustil muzej in se zaposlil v na novo ustanovljenem Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU, v tedanji Raziskovalni enoti v Novi Gorici, ki jo je od tedaj do upokojitve tudi vodil.

Marušičevo raziskovalno delo je bilo osredotočeno zlasti na zgodovino primorskih Slovencev v 19. in v prvi polovici 20. stoletja, s posebno pozornostjo pa se je posvečal odnosom med Slovenci, Furlani, Nemci in Italijani na Goriškem. Prav zaradi svojega raziskovalnega in publicističnega dela je bil leta 1993 imenovan za enega izmed sedmih slovenskih članov Mešane slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije, ki je pripravila znano poročilo o slovensko-italijanskih odnosih med letoma 1880 in 1956.

Branko Marušič je avtor cele vrste strokovnih člankov, esejev in knjig, med katerimi je kar nekaj takih, ki so izšle v našem zamejskem prostoru, saj je objavljal tako pri Založništvu Tržaškega tiska kot pri Goriški Mohorjevi družbi. Tako so pri ZTT in Lipi med drugim izšle knjige Veliki tolminski punt (1973), Primorski čas pretekli: prispevki za zgodovino Primorske (1985) in leksikon Z zlatimi črkami: življenjske usode in dela velikih primorskih mož (1987), če omenimo vsaj nekatere, za Jadranski koledar pa je redno prispeval priložnostne članke.

Sodelovanje Branka Marušiča z Goriško Mohorjevo družbo se je začelo z izrednim založniškim in kulturnim podvigom, tj. Primorskim slovenskim biografskim leksikonom, ki ga je odbor GMD na predlog Marijana Breclja sprejel konec decembra 1972. Brecelj je leksikon urejal do vključno 6. snopiča. Nasledil ga je prof. Martin Jevnikar, ki je v sklepni besedi k zadnjemu, 20. snopiču leta 1994 izpostavil Marušičevo sodelovanje: “Pri iskanju sodelavcev v Sloveniji in pri navduševanju za pisanje člankov ima največ zaslug dr. Branko Marušič, znanstveni svetnik ZRC SAZU iz Solkana, nesebično, požrtvovalno in z navdušenjem je delal za PSBL in pomagal uredniku v vseh potrebah. Samo ‘Hvala lepa!’ je premalo.”

Že spomladi leta 1988 pa je Marušič predlagal, da bi GMD začela izdajati zbirko domoznanskih in zgodovinskih del, pri kateri bi kot uredniki ali avtorji sodelovali številni strokovnjaki, ki so že sodelovali pri pisanju gesel za PSBL.

To zamisel je odbor, ki ga je vodil predsednik prof. Drago Butkovič, sprejel in oktobra 1989 je med simpozijem Sveta Gora 1539–1939, ki je potekal v frančiškanskem samostanu ob tej romarski cerkvi, padel predlog, da bi se zbirka imenovala Naše korenine. Prvi zvezek je tako izšel leta 1990 in je vseboval prav gradivo omenjenega simpozija. Zbornik z naslovom Sveta Gora 1539–1539 je uredil sam Marušič, grafično podobo pa je zbirki dal Pavel Medvešček, ki je nato do svoje smrti leta 2020 skrbel za knjižne opreme vseh naslednjih izdaj v tej zbirki. Marušič pa je uredil tudi 9. zvezek Naših korenin, in sicer zbornik ob stoletnici rojstva Alberta Rejca (1899–1976) z naslovom Domovina, kje si?, ki je izšel leta 1998. K tematiki TIGR-a se je Marušič vračal do zadnjega, saj ga je očitno zaposlovala.

Med knjigami, ki jih je objavil pri GMD, naj omenimo leta 2002 izdano antologijo Goriški spomini: sodobniki o Gorici in Goriški v letih 1830–1918. Zelo odmevna je bila zbirka njegovih zgodovinskih člankov v italijanščini, ki smo jo izdali leta 2007, z naslovom Il vicino come amico. Realtà o utopia? La convivenza lungo il confine italo-sloveno. Ob okroglem jubileju kraškega politika Antona Černeta pa je uredil knjižico z naslovom Državni in deželni poslanec Anton Černe (1813–1891) (GMD 2013) in v njej napisal spremno besedo.

Za publikacijo Družba sv. Mohorja, Celovška, Celjska in Goriška Mohorjeva družba v slovenskem prostoru (1851–1995), ki je v soizdaji vseh treh sestrskih družb izšla leta 1996, je opisal zgodovino GMD. Ob tem naj še dodamo, da je vsako leto vse od leta 1995 dalje prispeval tehtne članke za koledar GMD.

Dr. Marušič je sodeloval tudi z drugimi slovenskimi ustanovami v Italiji, med drugim z Odsekom za zgodovino in etnografijo pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu, pa tudi s SLORI-jem.

Navedli smo le delček Marušičevih knjižnih izdaj in publikacij, da ne omenjamo člankov in prispevkov za različne revije in liste. Bil je izredno marljiv in natančen pisec, ki je tudi rad sodeloval kot predavatelj na simpozijih.

Pri GMD se ga bomo spominjali kot dragocenega sodelavca in urednika, predvsem pa kot prijatelja, ki mu je bila pri srcu usoda našega človeka in prostora.

V imenu GMD in našega tednika Novi glas vsem svojcem izrekamo iskreno sožalje.