Mohorjeva družba: zanesljiv garant kakovostne literature in narodne zavesti
175 let najstarejše slovenske založbe: Mohorjeva družba skozi tri samostojne veje v treh državah še vedno povezuje celoten etnični prostor
V 35. letu slovenske države, v mesecu juliju, bo Mohorjeva družba, najstarejša slovenska založba, dopolnila 175 let. O visokem jubileju je bil 22. junija 2026 dopoldne v dvorani Celjske Mohorjeve družbe v Celju govor na novinarski konferenci, ki jo je vodila in z “mohorskim pozdravom” uvedla ravnateljica Celjske Mohorjeve družbe dr. Tanja Ozvatič. Gre za enotno ustanovo, je dejala, za tri sestrske družbe, ki zaradi zgodovinskih okoliščin delujejo v treh državah. Poleg nje so bili navzoči predsedniki treh družb, msgr. Ivan Olip iz Celovca z direktorjem Mohorjeve družbe v Celovcu dr. Karlom Hrenom, msgr. Renato Podbersič, predsednik Goriške Mohorjeve družbe, s tajnikom GMD Markom Tavčarjem, in pa predsednik Celjske Mohorjeve družbe g. Lojze Kozar.
Dr. Tanja Ozvatič je za uvod prebrala skupno besedilo in povedala, da je bil 27. julija 1851 v Celovcu podpisan razglas o ustanovitvi Društva svetega Mohorja, ki torej pomeni tudi jubilejnih 175 let organiziranega slovenskega založništva. Mohorjeva je “prva organizacija, ki je povezala in duhovno zedinila Slovence celotnega etničnega prostora, Slovence navadila brati, moliti in jih vodila do vsakršnega napredka. Mohorske knjige so Slovencem prinesle večjo bralno pismenost, širšo izobrazbo, lažje razumevanje Svetega pisma, poglabljanje krščanske vere, gradivo za šole, strokovna in splošna gospodarska znanja, znanstveno literaturo, razvedrilo in vsesplošno omiko v maternem jeziku.”
Globoka duhovna in kulturna vizija blaženega škofa Antona Martina Slomška je torej pred 175 leti “priklicala k življenju Mohorjevo družbo, ki je ves čas iskala in v vseh krizah prelomnih časov tudi našla odgovore na svoje zastavljeno poslanstvo: s knjigo prebujati slovenskega človeka za ljubezen do lastnega jezika, naroda in vere”. Zaradi mej, ki so bile zarisane po prvi svetovni vojni, tri Mohorjeve družbe delujejo v Celovcu, Celju in Gorici, “vse tri kot samostojne pravne osebe v teh v treh državah, a v sodelovalni povezanosti skupnih korenin”. Ni veliko organizacij, ki bi se ponašale s tako dolgo zgodovino neprekinjenega delovanja, je še poudarila dr. Tanja Ozvatič. “To toliko močneje priča o odnosu Slovencev do svojega jezika, kulture, pisane besede, ustvarjalnosti, slovenske omike. Po Slomškovi zaslugi in zaslugi njegovih somišljenikov so prav mohorske knjige postale tisti element, ki je povezoval Slovence celotnega etničnega prostora že skoraj pol drug stoletje pred tem, ko smo lahko začeli naglas razmišljati o slovenski državi.”
KRATKA ZGODOVINA
Po koncu prve vojne se je Mohorjeva leta 1919 morala umakniti iz Celovca. Osem let je zatočišče ter založniško in tiskarsko dejavnostjo našla na Prevaljah. Leta 1927 se je preselila v Celje, kjer domuje že 99 let. Nobeno leto od ustanovitve do danes, niti med vojnama, izdajanje knjig ni usahnilo.
GORICA. Ko knjige zaradi političnih sprememb niso mogle do ljudi onstran novih državnih mej, je bila leta 1924 v Gorici ustanovljena Goriška Mohorjeva družba. “Ta najmlajša mohorska sestra se je rodila v času preganjanja slovenskega jezika – in s tem naroda na Goriškem in Tržaškem – s posebnim poslanstvom: ohranjati slovenstvo na tem obmejnem prostoru ne le živo, ampak tudi dejavno, kot eden sestavnih delov treh narodnosti: slovenske, furlanske in italijanske. To je dosegala s knjižnimi izdajami, ki odkrivajo in širijo poznavanje domače krajevne zgodovine, kulture in umetnosti ter krščanske vere v vseh njenih razsežnostih. Iz tega bogastva je rasel trdoživ ponos do lastnega jezika, ki ni klonil v najtežjih časih, zlasti dveh svetovnih vojn in spremenjenih pogojev narodovega življenja, na tem koščku slovenske zemlje. Ne samo, da ni klonil, prerasel je v kulturni dialog z obema sosednjima narodoma ob zahodni meji.” In tako že desetletja GMD izdaja knjige slovenskih in italijanskih avtorjev tudi v italijanskem jeziku. “S tem gradi enotnejši in strpnejši duhovni in kulturni prostor z edinstvenim poslanstvom povezovanja in približevanja narodov v iskanju skupnega dialoga preko različnih jezikov. V svoji narodni majhnosti se zaveda, da je na ta način lahko lastnemu matičnemu narodu in številnim večjim ter močnejšim narodom Evrope zgled in spodbuda, da tudi tako majhna ustanova nadvse pomembno prispeva svoj dragoceni kamenček v mozaik duhovno bogate in kulturno pestre knjižne ponudbe, ki ne pozna meja med narodi.”
CELOVEC. V letu 1940 je nacistična oblast prepovedala Mohorjevo družbo v Celovcu in ji odvzela nepremičnine. Leta 1947 so Celovško Mohorjevo ponovno ustanovili, odvzete nepremičnine so ji bile vrnjene. “Od ustanovitve je tako Mohorjeva družba tudi najstarejša samostojna ustanova med Slovenci na Koroškem, ki si prizadeva za kulturni, izobraževalni in narodni razvoj slovenske skupnosti in za širjenje slovenskega jezika.” Založniška dejavnost v slovenskem in nemškem jeziku je danes pravzaprav manjši del poslanstva te Mohorjeve, saj kot najpomembnejše središče slovenskega kulturnega življenja na Koroškem odločilno prispeva k ohranjanju slovenske identitete, kulture in zgodovinskega spomina med koroškimi rojaki v Avstriji ter spodbuja dialog, sodelovanje in povezovanje med slovensko in nemško govorečo skupnostjo. Posebno pozornost poleg spodbujanja bralne kulture namenja predvsem vzgoji in izobraževanju mladih v dvojezičnem okolju. Z raznolikimi dejavnostmi je današnja Mohorjeva družba v Celovcu tudi “pomemben nosilec gospodarske in kulturne stabilnosti slovenske skupnosti v regiji”.
CELJE. Celjska Mohorjeva družba z okrog 70 izdanimi naslovi letno sodi danes “med večje klasične slovenske založbe, s širokim repertoarjem humanistike in leposlovja za vse generacije”. Vse od leta 1859 še danes izdaja vsakoletni znameniti Mohorjev koledar, nadaljuje edinstveno tradicijo redne zbirke, ki jo izdajata tudi sestrski založbi. T. i. Mohorjeva zlata doba v času urednikovanja Franceta Saleškega Finžgarja “je dala pogum založniškim podvigom” ter tisočim humanističnim in leposlovnim, izvirnim in prevodnim knjižnim delom.
Knjiga je torej po zaslugah vseh treh družb “pomembna vrednota slovenstva”. Moč knjige “ni odvisna od našega spremenljivega dojemanja njene moči”. Kdor se te moči zaveda, je toliko bogatejši. Sicer pa je v današnjem času za ohranjanje kultiviranja in funkcionalne pismenosti slovenskega naroda treba vložiti več prizadevanj. Glasneje in načrtno je treba opozarjati na pomembnost slovenske knjige, ki je “ohranjevalka in branilka razvoja slovenskega jezika”. Poslanstvo slovenske omike je tudi v sodobni družbi vse bolj potrebno, “ko se zdi, da jezik javnosti ne pozna več potrebne strpnosti, ne loči več pravih meja spodobnosti, se ne ozira dovolj na meje lastne svobode”. Tudi zato je pomembno, da ima založništvo v Celovški Mohorjevi družbi “odgovornega branika kakovostne, klasične in tradicionalne literature, da ob drznih sodobnih založniških projektih in kakovostnem modernem literarnem razvoju sočasno ohranja tudi živo vez s tradicijo, s slovenskimi izročili in duhovnimi koreninami slovenstva, razvejanega in kulturno bogatega v celotnem etničnem prostoru, tako v slovenski državi kot v izseljenstvu in zamejstvu”. Na milijone knjig Mohorjeve družbe je “neprecenljiva vez s preteklostjo in prihodnostjo, že doživetim in spoznanim, že odkritim in zapisanim, hkrati pa tudi z neslutenimi možnostmi, ki jih današnje in pretekle knjige ponujajo prihodnjim bralcem”.
Msgr. Ivan Olip je izrazil zadovoljstvo nad srečanjem voditeljev treh družb, ki se med sabo spodbujajo pri skupnem poslanstvu. Dr. Karl Hren je dodal, da je zanje pomembno v Sloveniji občutiti zanimanje, odmevnost in podporo. Nadalje je poudaril, da se celovška Mohorjeva od ostalih dveh družb razlikuje po tem, da je njena založniška dejavnost sicer najbolj tradicionalna, in vendar le ena od več dejavnosti. Letno izdajo okrog 40 naslovov, pomembno pa je, da objavljajo veliko šolskih knjig in učbenikov. Poleg založbe imajo tudi tiskarno, knjigarno in velik izobraževalni sektor, ki sega od jasli, vrtca, šole do dijaškega doma. “To je za ohranitev manjšinskega jezika zelo pomembno.” Mohorjeva družba v Celovcu zaposluje skoraj 100 oseb. “Trojnost družb je nekaj posebnega”, vsaka ima za sabo svojo zgodovino, “ravno to je danes tudi moč Mohorjeve družbe”. Goričani so slovenski most v romanski svet, Korošci so most v germanski svet.
Msgr. Renato Podbersič je povedal, da je Goriška Mohorjeva družba najmanjša med sestrskimi družbami. Formalno je bila ustanovljena leta 1924, leto kasneje je začela izdajati knjige. Veliko je naredila v času fašizma, ki je ni uspel uničiti. Zavedajo se, da je “majhnost lahko tudi velika prednost”. GMD nima bogatih finančnih virov kakor ostali dve družbi, letnih izdaj je okrog 10, “so pa te knjige dragocene”. Kot “most med narodi” je GMD enkratna, ker kljub majhnosti in skromnim sredstvom “kljubuje temu pronicanju kapljico za kapljico v romanski svet”. Goriška založba daje poseben poudarek izdajanju knjig o naših preganjanih med fašizmom in komunizmom, med njimi je bilo veliko duhovnikov, “to so bili branitelji naše narodnosti ob meji”. Posebno pozornost posvečajo tudi božjim potem in središčem, kjer je duhovna kultura nastajala. Med drugim želijo nadaljevati tudi Primorski slovenski biografski leksikon. Marko Tavčar je pojasnil, da je GMD del Zadruge Goriška Mohorjeva, v okviru katere že 30 let deluje tednik Novi glas, kar 80 let pa otroška revija Pastirček. Trije projekti so povezani v enotni skrbi izobraževanja in tako opravljajo tisto poslanstvo, ki velja za Mohorjevo družbo vse od njene ustanovitve. Tavčar je tudi povedal, da se je sodelovanje med tremi družbami začelo sredi 80. let prejšnjega stoletja predvsem na pobudo dr. Inzka starejšega in patra Žvegliča.
G. Lojze Kozar, predsednik Mohorjeve Celje, je kot zanimivost podčrtal, da Mohorjeva družba ni nastala v Ljubljani, ampak v Celovcu, na obrobju slovenskega prostora. “Še danes delujeta na obrobju Celovška in Goriška, pa tudi jaz kot trenutni predsednik Celjske Mohorjeve prihajam z obrobja, iz Prekmurja, ki je komaj 100 let povezano z osrednjo Slovenijo.” To govori o tem, kako je Mohorjeva družba ves čas skrbela za celoten slovenski prostor. Ne glede na državne meje je vedno pošiljala knjige vsem Slovencem, “to je poslanstvo Mohorjeve še danes, da skrbi za obrobje”. Vse tri Mohorjeve družbe skrbijo, da pride knjiga do ljudi, ki se čutijo duhovno, kulturno ali kako drugače na robu, “da jim prinaša neko upanje, neko bogastvo”. G. Kozar je prepričan, da bodo tri družbe še naprej opravljale to svoje poslanstvo, da bodo še naprej “skrbeli za obrobje in s tem tudi krepili osrednji del. Kajti če je obrobje močno, je močna tudi celota. Če se pa obrobje krha, se pa osrednji prostor vedno bolj zožuje.”
Na vprašanje novinarke glede upada bralne pismenosti in problema nizkih naklad v svetu, v katerem branje ni vrednota, je dr. Tanja Ozvatič odločno dejala, da zanje je vrednota, “za tem stojimo in za to delamo”. Mohorjeva ne sledi trendom in razvoju, “poslanstvo Mohorjeve je v ohranjanju kakovostne literature in v ustvarjanju tega, kar se nam zdi, da je za človeštvo smiselno vredno, potrebno”. Mohorska knjiga želi biti “garant kakovostne literature”.
