V iskanju pristnosti, ki jo vsi potrebujemo
Knjigosnedki (12)
“Kako dobro poznate ljudi, ki živijo v vaši bližini? Kako dobro oni poznajo vas? Vsi lažemo o svojem življenju. Kaj bi se zgodilo, če bi namesto tega povedali resnico? Mogoče nič. Ali pa bi vam to, da ste povedali svojo pravo zgodbo, spremenilo življenje ali življenje nekoga, ki ga še ne poznate.” Kaj bi storili, če bi na mizi v kavarni, v knjižnici ali na avtobusni postaji našli zeleno beležko s takšnimi vprašanji? Bi jo pustili tam, kjer ste jo našli? Bi jo vzeli s seboj domov in jo prelistali? Bi jo poskušali vrniti lastniku?
Monica, ena izmed glavnih junakinj romana V iskanju pristnosti, se znajde prav v takšni nenavadni situaciji: v svoji kavarni odkrije zelen zvezek, v katerega je nekdo zapisal svojo življenjsko zgodbo – iskreno, ranljivo in brez olepšav. Izkaže se, da je lastnik zvezka Julian Jessop, ostareli umetnik, ki je z zapisom razkril svojo največjo skrivnost: osamljenost. Ob koncu svojega zapisa Julian neznanega bralca izzove, da tudi sam razkrije svojo resnico in zvezek preda naprej. Tako se prične neverjetno potovanje zelene beležnice, ki poveže skupino neznancev in jim pomaga odkriti resnico o sebi, pa tudi o drugih. Vsak izmed likov, ki jih zvezek poveže, namreč nosi svoje breme, ki si ga ne upa priznati. Monica hrepeni po otroku, a dvomi, da se bodo njene sanje o ljubezni in družini uresničile. Prepričana je, da je ni moč zares ljubiti, zato se zapira vase. Hazard, nekdanji uspešni finančnik, priznava, da je njegovo življenje zašlo na kriva pota. Je odvisnik, ki se je izgubil in si želi znova najti sebe, a ne ve, kje začeti. Alice, mlada mamica in vplivnica na družbenih omrežjih, svetu prikazuje popolno življenje, toda za skrbno izdelano fasado se skriva osamljena ženska, ki je razdelila koščke sebe vsem drugim in pozabila, kdo je v resnici. Pisanje v zvezek, pa tudi posledice, ki jih ta prinaša, vsem junakom pomagajo na poti k malo bolj pristnemu in malo manj osamljenemu življenju. Nauči pa jih tudi, da ima pristnost svojo ceno in da razkritje resnic lahko povzroči tudi trenja in bolečino.
Ob branju knjige sem se večkrat vprašala, ali sem tudi sama, vsaj delno, podobna kateremu od junakov. Čeprav njihove zgodbe nimajo veliko skupnega z mojo, so name naredile močan vtis in se me dotaknile na prav poseben način. Mogoče zato, ker je avtorica romana, Clare Pooley, v zgodbi opisala svoje lastno življenje mame, zaposlene v svetu oglaševanja, ter svojo odvisnost in boj z alkoholom. Mogoče pa zato, ker je opisala zelo splošno in človeško potrebo po pristnih odnosih, iskrenih trenutkih in tudi po ranljivosti, ki jo ti prinašajo. Prav sedaj, ko se leto bliža koncu in nas novo leto spodbuja k razmisleku o naših življenjih, je morda pravi trenutek, da se vprašamo: kakšno zgodbo si pripovedujemo o sebi in kakšno zgodbo bi radi živeli? Ali si upamo odložiti masko in biti pristni? Morda je čas, ki prihaja, poln izzivov in velikih sprememb, prava priložnost, da najdemo navdih v tej zgodbi, da kot junaki romana odpremo srce, priznamo svoje resnice in dovolimo, da nas povežejo tiste nepredvidljive niti človeškosti, ki jih še kako potrebujemo.
